© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
13.03.2015 10:30:35

Thiago Silva in njegova pravica: Prav je tako, pa si mislite ...

Reuters

Za nekatere nogometaše pravimo, da jih lahko bodisi obožuješ bodisi sovražiš.

Nekateri so tako zelo antipatični, da se lahko njihovih dosežkov veseli le nekdo, ki pač slepo navija za klube ali reprezentance, v dresu katerih igrajo v določenem trenutku. Potem pa so tu igralci, ki jih preprosto moraš najmanj spoštovati in občudovati, če že ne oboževati. Igralci, med katerimi junak torkovega napredovanja PSG-ja Thiago Silva nosi zastavo.


Poleti leta 2012 je z njegovim odhodom umrla vera v Milan kot v enega od evropskih velikanov in kot v enega od pomembnih akterjev na velikih mednarodnih (izkazalo pa se je, da tudi na vse manjših domačih) odrih. Ni šlo za Zlatana Ibrahimovića. Čeprav je bil bosanski Šved v rdeče-črni majici najbolj izpostavljen nogometaš, najboljši strelec in po splošni oceni najzaslužnejši posameznik za uspehe v dveletnem obdobju, ob njegovi selitvi v Pariz kakega posebnega obžalovanja ni bilo čutiti. Kontroverzni zvezdnik je pač nogometaš, ki še nikjer ni pognal korenin in ki se ne naveže na nobeno okolje, hkrati pa žarči energijo, ob kateri se okolje preprosto ne more navezati nanj.

Zaradi svoje posebnosti je sicer izjemno priljubljen po vsej Evropi in tudi po večjem delu sveta, a zbuja zelo kratkoročna čustva, ki so po pravilu vezana na dani trenutek in napadalčeve zadetke. Ne, ni šlo za Zlatana. Nekaj je počilo, ko je vodstvo sedemkratnega evropskega prvaka katarskemu povzpetniku Paris Saint Germainu skušaj s švedskim reprezentantom prodalo nekoliko manj izpostavljenega, a neskončno priljubljenega brazilskega branilca.

Močno je počilo in stvari od tedaj nikoli več niso bile enake. Če je rdeče-črni svet nekaj let prej nekako prenesel nerazumljivo prodajo Kakaja, je bilo ob odhodu Thiaga Silve jasno, da se za Milan začenja nova, temačna doba, v kateri bosta na vseh ravneh kraljevali nekonkurenčnost in negativna energija. Ni šlo le za to, da je odšel eden najboljših nogometašev na svetu.

Predvsem je šlo za to, da je popolnoma proti svoji volji odšel igralec, ki je želel postati kapetan in legenda kluba in ki so mu bili navijači pripravljeni vrniti upokojen dres mitskega Paola Maldinija. Pozor, ne nekdo, ki je nekaj takega govoril, nato pa besede požrl, preden jih je dobro izrekel. Odšel je nekdo, ki je vse izrečeno in pokazano dejansko mislil in ki ga je prodaja popolnoma šokirala.

Pa čeprav je zelo dobro vedel, da iz propadajoče ekipe odhaja v obljubljeno deželo neskončnega vlaganja in neprimerno svetlejše prihodnosti. Ničesar ni skrival. Morda ga kdo ni razumel, morda mu kdo ni znal prisluhniti. A neizpodbitno dejstvo je, da je branilec brazilske izbrane vrste ob prihodu v Pariz vsem dal zelo jasno vedeti, kaj in kako se je zgodilo. 

Bil je ponosen, da ga je PSG izbral in bil zanj pripravljen odšteti kupe milijonov. Bil je ponosen, da je postal del takega projekta, in obljubil je, da bo zanj dal vse, kar je v njegovi moči. Toda želel je poudariti, da je bila njegova želja ostati pri Milanu, ki mu je kot prvi dal pravo priložnost v evropskem nogometu in pri katerem se je počutil kot doma. Je človek, ki ne mara sprememb in ki se v popolnem nasprotju z Ibrahimovićem globoko naveže na okolje ter ljudi v njem. Zaušnica ljubljenega okolja ga je izdala, zabolela in potolkla, tega ni želel skrivati. In ni skrival.

870-12-13-silva1 re
Reuters
Tako kot svojih čustev ni skrival nikoli po tem, ko je pustil za seboj milansko razvalino, ki jo je do danes odnesla še slabše, kot je bilo pričakovati, in približno tako slabo, kot si je zaslužila. Nič čudnega, da mu je uspelo ostati ljubljenec navijačev nekdanjega kluba, postati idol navijačev zdajšnjega in obveljati za enega najbolj vsesplošno cenjenih igralcev in ljudi v nogometnem svetu. Še več, to je postal že pred časom in je nato svoj status le še utrjeval. 

Denimo s solzami na domačem svetovnem prvenstvu. Solzami sreče ob zmagah, ki so Brazilijo pripeljale do četrtfinala. Z mešanimi solzami sreče in žalosti po zmagi nad Kolumbijo, ki smo jo videli v živo in po kateri je Silva dobil polfinale, v katerem pa zaradi seštevka rumenih kartonov ni smel zaigrati. In s solzami žalosti, ki jih je zlival kot otrok, ko je na tekmi, na kateri ni smel igrati, izbrana vrsta njegove domovine dobila enega najhujših udarcev v zgodovini. Ob tem je nesmiselno razpravljati, kaj bi v dvoboju s premočno Nemčijo pomenil Silvov nastop, s katerim obramba zagotovo ne bi bila tako groteskno porozna.

Dejstvo pa je, da kod eden redkih Brazilcev prvenstva ni končal v vlogi osramočenega, temveč je v očeh ljudi le še zrasel. Potem ko ni delal nobene drame ob škandalozno nepravični menjavi reprezentančnega kapetana, ko je v igri komercialnih interesov trak na roko dobil Neymar, je zrasel še bolj. Še večji je postal pred nekaj tedni z gesto, ko je na tekmi francoskega prvenstva v svojo jopo zavil premraženega malčka. In še večji, ko je v torek zvečer postal junak napredovanja PSG-ja v četrtfinale lige prvakov na račun favoriziranega Chelseaja. Šlo je za tekmo nepravične izključitve, zaradi katere je moral pod prezgodnjo prho prav Ibrahimović.

Šlo je za tekmo zadetka Silvovega reprezentančnega soigralca in prijatelja Davida Luiza, ki je na svetovnem prvenstvu prav tako veliko jokal in ki je pred začetkom te sezone prišel ravno iz Chelseaja. Kdo ve, ali trener londonskih modrih Jose Mourinho še vedno misli, da je s prodajo kodrastega defenzivca naredil posel stoletja?

Predvsem pa je na koncu šlo za Silvovo tekmo. Naredil je veliko napako, ko je na začetku podaljška, za katerega je kljub igralcu manj poskrbel Luiz in ki si ga je krivično številčno podrejeni PSG več kot zaslužil, nespametno igral z roko. Naredil je veliko napako in v njej ostal velik, saj je prestopek takoj priznal, nato pa tekmo nadaljeval s kombinacijo obžalovanja, opravičevanja in predvsem velike želje odkupiti se.

Tako velike, celo velikanske, da se ni moglo končati drugače. V nekaj sekundah je kar dvakrat prišel do strela, saj ga preprosto ni bilo mogoče ustaviti. In če mu je prvič zmagoviti zadetek preprečila čudežna obramba, mu ga drugič ni moglo nič na svetu. In prav je tako, pa si o tej oceni mislite, karkoli si hočete.