Današnji Maribor je bil ustanovljen 12. decembra 1960. Na 54. rojstni dan vijoličastega kluba smo s trenerjem Antejem Šimundžo potegnili črto pod jesenski del sezone.
V njegovi pisarni pod vzhodno tribuno Ljudskega vrta nam je razkril vtise o kolegih z nasprotne klopi v ligi prvakov, beseda je stekla tudi o javni in zasebni podobi nekdanjega odličnega napadalca, o samostojnosti pri delu pod Kalvarijo, sodelovanju z Zlatkom Zahovićem oziroma njegovi senci in še marsičem.
Začela bova na koncu, pri Schalkeju. Potrebovali ste zmago za napredovanje v šestnajstino finala lige Europa in verjeli, da vam lahko uspe. Naposled ste se morali sprijazniti s porazom in tudi na podlagi ambicioznega razmišljanja v pričakovanju tekme domnevam, da ste bili v sredinem večeru vsaj malce razočarani.
Razočaran ne, nikakor ne. Bil sem ponosen in obenem malce žalosten, ker bi lahko napredovali. Lahko bi dosegli več, imeli smo priložnost, žal nam ni uspelo. Razočaran ne morem biti. Ker smo bili v prvem polčasu, ko smo imeli dovolj moči, dovolj svežine, boljši tekmeci. Toda odigrati 20. ali 35. tekmo je velika razlika. Razočaran bi bil, če bi bil nerealen oziroma pretirano ambiciozen. Že to, da smo v tako močni konkurenci na koncu sami odločali o svoji usodi, je potrditev našega dela. Da vemo, kaj počnemo, in da v to tudi iskreno verjamemo.
Športni direktor gotovo ni pričakoval, da bo Luka Zahović dobil takšno minutažo. Oziroma se pogosto ni strinjal, ko sem mu namenil priložnost, toda jaz sem tisti, ki sprejme končno odločitev. Da, pri svojem delu sem popolnoma samostojen.
Kakšni se vam zdijo odzivi javnosti po zaključku skupinskega dela lige prvakov?
Nadvse me veseli, da smo med tekmovanjem spremenili mnenje slovenske javnosti. To je zame največja potrditev našega dela. Vse skupaj je prišlo do točke, ko je javnost postala optimistična, ambiciozna in je začela verjeti, da si lahko zagotovimo napredovanje. Da nismo več čudež, ampak evropska stalnica. Pred začetkom lige prvakov je bilo drugače. Mnogi so menili, da bomo 'kanta' za nabijanje, da bi bila že točka vrhunski dosežek, glede na to, da smo igrali proti veliko bolj uglednim ekipam. Verjeli smo vase, želja je bila biti konkurenčni. Namen smo dosegli, uspele so nam tudi predstave, ki so navdušile okolico in nas privedle do tega, da smo bili do zadnjega v igri za prezimitev na mednarodnem prizorišču.
V zadnjem obdobju je bilo veliko povedanega in napisanega o 35. jesenskih tekmah, o ubijalskem ritmu, ki je za vami, utrujenost je bila logična posledica. Je mogoče glede telesne pripravljenosti storiti še kaj? Koliko je prostora za izboljšanje?
Ne preveč, največ pa ga je gotovo v napredovanju posameznikov na treningih. V dojemanju treninga. Da delaš zato, da bi bil danes dober in jutri še boljši. In da si želiš vedno več. Nikoli se ne smeš zadovoljiti z neko ravnijo, ampak si moraš vedno prizadevati, da si še boljši. Takšno razmišljanje je edina pot.
Zakaj nimajo tovrstnih težav s telesno pripravljenostjo vrhunske ekipe in zakaj so v primerjavi z Mariborom glede »fizike« v prevladujočem položaju?
Naš osnovni problem je starostna kategorija od 14. do 18. leta. To je najpomembnejše obdobje, ko se človeško telo najhitreje razvija in v tem času je treba narediti temelje za naprej. V tem smo v Sloveniji najbolj prikrajšani. Nimamo nogometnih akademij, nimamo urejenih stvari, da bi lahko začeli razvijati profesionalce v smislu telesne pripravljenosti in jim omogočili šolanje. Ker vsi ne bodo profesionalci, omogočiti jim je treba tudi življenje po nogometu, pogoji za kakovostni trenažni proces so prav tako še vedno daleč od dobrih. Za Evropo zaostajamo štiri ali pet let. Če ostanem pri Mariboru, se zadeve v naši nogometni šoli popravljajo. Igralci iz leta v leto prihajajo fizično boljši, kar je dober obet. Poleg tega nam ne gre na roko niti tekmovanje v dveh delih. Opraviti je treba dvojne priprave v enem letu, kar je za telo zelo obremenilno, toda zaradi podnebja drugače ne gre.
Nadvse me veseli, da smo med tekmovanjem v ligi prvakov spremenili mnenje slovenske javnosti. To je zame največja potrditev našega dela. Vse skupaj je prišlo do točke, ko je javnost postala optimistična, ambiciozna in je začela verjeti, da si lahko zagotovimo napredovanje. Da nismo več čudež, ampak evropska stalnica.
Vrniva se k jesenski evropski zgodbi. Katera tekma vas je najbolj navdušila, katere se boste najraje spominjali?
Vsekakor s Celticom v Glasgowu. Ogromno je bilo lepih, ampak prelomni trenutek, ki bo ostal zapisan v zgodovini in na katerega smo zelo ponosni, je zmaga na Škotskem. Tako taktično, tako fizično, tako zrelo, tako ekonomično, tako konkretno smo odigrali tisto preizkušnjo, da je bil užitek gledati ekipo. Mislim, da je bila to ena od najboljših tekem v zgodovini Maribora.
Nekateri pravijo, da je bila najpomembnejša tekma v sezoni z Zrinjskim v drugem krogu kvalifikacij za ligo prvakov.
Tudi s tem se lahko strinjam, prej sem govoril o ključnem trenutku. Zavedali smo se, da si v drugem kvalifikacijskem krogu spodrsljaja nismo smeli privoščiti. Preprosto smo morali zmagati, da bi si zagotovili šest tekem na mednarodnem prizorišču, kar je vedno osnovni cilj. Ko nekaj moraš, je najtežje, toda nalogo smo opravili odlično in potem je bilo lažje, a želja, da bi bili še naprej uspešni, je bila kakopak izjemna.
V ligi prvakov ste se družili z uglednimi trenerskimi imeni. Kdo je na vas naredil največji vtis, Jose Mourinho ali vendarle kdo drug?
Bolj kot za druženje gre za srečevanje, ker je vsak razumljivo osredotočen na svoje delo, vsak želi zmagati. Vsekakor ima Jose Mourinho karizmo, ki te ne pusti ravnodušnega, Roberto Di Matteo je prav tako že osvojil naslov evropskega prvaka, kar je treba spoštovati.
Sta bila omenjena strokovnjaka morda vzvišena?
Ne, nikakor ne. Tako Mourinho kot Di Matteo sta glede spoštljivosti in džentelmenstva vsekakor izstopala. Odnos Jensa Kellerja je bil denimo veliko bolj aroganten. In tudi Marca Silve, še zlasti v Lizboni. Na kakšen način sta to kazala? To preprosto občutiš, tako rekoč nemogoče je spregledati.
Zaradi lige prvakov ste na domačem prizorišču trpeli.
To trpljenje je bil privilegij.
Služba in družba ne gresta skupaj. V zasebnem življenju sem zelo nasmejan. Lahko vprašate ženo, otroka in moje prijatelje. Rad se šalim, ampak službo jemljem zelo profesionalno.
Toda v rezultatskem smislu vam je šlo že pošteno za nohte, za vodilnimi Domžalami ste zaostajali devet točk. Je bilo kaj panike?
Niti pod razno. Ker sem vseskozi verjel v to, kar delamo. Zavedali smo se težav, ki se bodo pojavile. Tako kot smo jih imeli v prvi sezoni v ligi Europa, tokrat smo znova doživeli nekaj novega. Vedeli smo, kaj nas čaka, zato v niti enem trenutku nismo bili panični. Smo pa zelo dobro vedeli, da moramo biti ves čas osredotočeni, da razlika vendarle ne bi bila prevelika. Če na hitro potegnemo črto pod jesen, smo točkovno na ravni zadnjih let. Le v sezoni, ko je imel Maribor na koncu rekordno prednost, je bila točkovna bera bogatejša. Ob tem pa prav tako velja poudariti, da so Domžalčani in Celjani naredili korak naprej, Olimpijo vseskozi pričakujemo v vrhu. Dosežki Domžalčanov in Celjanov so morda malce popačili sliko o Mariboru.
O prvoligaškem tekmovanju je mogoče slišati veliko nasprotujočih si mnenj. Nekateri so prepričani, da vztrajno nazaduje, drugi, da napreduje. Kakšno je vaše mnenje?
Liga napreduje. Vsekakor imamo igralce, ki imajo dovolj potenciala za uspešne kariere. Ne trdim, da jim bo uspelo, toda možnosti nedvomno imajo. Imamo ambiciozne ekipe, ki si želijo napredovati, kar je pozitivno, a so seveda tudi pomanjkljivosti. Da si dvoboj za vrh lestvice med Domžalami in Celjem ogleda 300 ali nekaj malega več gledalcev, je res slabo, da ne rečem kaj hujšega. Glede tega bo treba nekaj ukreniti, spremeniti. Treba je sprejeti miselnost, da nogomet združuje ljudi, zabava množice.
Tudi mariborski navijači domačo ligo kar malce podcenjujejo. Kot bi bili preveč razvajeni in bi jih zanimali le evropski obračuni.
Ko sem postal trener Maribora, sem med drugim dejal, da bo moj največji uspeh, ko bodo domači gledalci prišli na stadion zato, da bi gledali Maribor, ne nasprotnika. Pri nas se glede tega stvari izboljšujejo, z uspehi raste tudi zanimanje, toda čez noč ne bo šlo. To je proces, treba bo vzgojiti nove generacije. Prav tako kot izboljšati udobje na stadionih. Ob vsem skupaj je pomembno, da se medijska pozornost povečuje in da je vse več prenosov, ki nogomet približajo javnosti. Seveda bi vsi radi vedno igrali pred polnimi tribunami. V takšnem ozračju je podoba tekem precej boljša, na praznem stadionu spektakla pač ne more biti.
V nadaljevanju sezone vas čaka lov na domači lovoriki. Lahko Maribor evropsko podobo prenese v prvenstvo? Jeseni vam to pogosto ni uspevalo.
Še enkrat bom poudaril, da smo težave pričakovali, toda mimo nekega procesa dozorevanja ne moremo. Tudi v življenju mora človek skozi puberteto. Hočeš ali nočeš, pomembno je, kako se na vse skupaj odzoveš. Mislim, da smo mi v 99 odstotkih primerov sprejemali pravilne odločitve, kar navsezadnje razkrivajo tudi naše igre, rezultati. Na začetku so fantje imeli nekaj preglavic v načinu razmišljanja, toda sčasoma smo prišli do stopnje, ki smo si jo želeli. Ne, za pomlad se ne bojim. Iz preprostega razloga, ker so fantje preživeli, premleli in dojeli marsikaj, pridobili so nove izkušnje. Verjamem, da smo lahko spomladi na zelo, zelo visoki ravni. Oziroma vem, da bomo. Prav tako zelo dobro vemo, da so uspehi doma osnovni pogoj, da bi lahko spet doživljali kaj takega, kot smo v zadnjih mesecih. Tega smo se zavedali tudi takrat, ko nam ni šlo najbolje.
Jaz opravljam svoje delo, Zlatko Zahović svojega, v katerem je izjemno uspešen. Da pa bi zanemaril njegove izkušnje, njegova znanja, to pa ne. Seveda jih skušam unovčiti. Bil bi nor, če jih ne bi. Bedak.
Kako pomembni so pri vašem delu pomočniki Saša Gajser, Mitja Pirih, Marko Borko?
Nikoli jih nisem in jih ne kličem pomočniki, ker so moji sodelavci. Delo trenerja ni individualno, je skupinsko. Vsak ima svoje ideje, razmišljanja, pomembno je timsko delo, ki nas je pripeljalo do tega, da smo uspešni. Tukaj sta seveda še športni direktor Zlatko Zahović in Miran Pavlin. Res se veliko pogovarjamo, iščemo najboljše rešitve in smernice za naprej. Iščemo način, da bi postali še boljši, na koncu odločitve, povezane z ekipo, sprejemam jaz.
Biti trener Maribora je želja mnogih strokovnjakov, a gotovo ni lahko. Ne le zaradi pritiska uspehov, ampak tudi ali predvsem zaradi karizme Zlatka Zahovića. Tako rekoč nemogoče je ne biti v njegovi senci.
Drži, delo v Mariboru je zelo zahtevno, o tem ni nobenega dvoma. Zahteve in želje so zelo visoke in do neke mere tudi samoumevne. Ker je Maribor kot klub dosegel, da se zmage, uspehi dojemajo na takšen način. Ampak brez truda in dela ni nič. Meni kot rojenemu Mariborčanu je še toliko težje. To je moje mesto, moj klub. Maribor je majhen, poznam ogromno ljudi in čutim še toliko večjo odgovornost. Toda v prvi vrsti sem profesionalec. Čustva sem postavil na stran, s tem sem razčistil že kot igralec. Zavedam se odgovornosti, to sprejemam in delam v najboljši veri. Kar zadeva športnega direktorja, pa bi bilo od mene zelo neprofesionalno, če bi želel priti prek njega. Navsezadnje je moj šef. On me je postavil za trenerja in zahteva rezultate. Da bi se počutil, da sem v njegovi senci, to pa ne. Zakaj? Jaz opravljam svoj posel, on svojega. On ima svoje ideje, jaz svoje, vendar je dejstvo, da se v veliki večini strinjava.
Kako potem odgovarjate na komentarje, da je Zlatko Zahović prvi trener Maribora?
Predvsem se na takšne komentarje ne oziram. Ker vem, kaj počnem in na kakšen način. Kot sem že dejal, jaz opravljam svoje delo, Zlatko Zahović svojega, v katerem je izjemno uspešen. Da pa bi zanemaril njegove izkušnje, njegova znanja, to pa ne. Seveda jih skušam unovčiti. Bil bi nor, če jih ne bi. Bedak.
Ste torej pri svojem delu samostojni?
Vedno. Navedel vam bom primer. Športni direktor gotovo ni pričakoval, da bo Luka Zahović dobil takšno minutažo. Oziroma se pogosto ni strinjal, ko sem mu namenil priložnost, toda jaz sem tisti, ki sprejme končno odločitev. Da, pri svojem delu sem popolnoma samostojen.
Marsikoga zanima, zakaj se med tekmo nikoli ne nasmejite.
Ker opravljam svoje delo. Mislim, da med tekmo ni pravi čas za smeh.
Jose Mourinho in Roberto Di Matteo sta glede spoštljivosti in džentlemenstva vsekakor izstopala. Odnos Jensa Kellerja je bil denimo veliko bolj aroganten. In tudi Marca Silve, še zlasti v Lizboni. Na kakšen način sta to kazala? To preprosto občutiš, tako rekoč nemogoče je spregledati.
Toda delo bi morali opravljati z veseljem, mar ne?
Verjemite mi, da ga z velikim veseljem.
Ampak tudi na tiskovnih konferencah, ko je ozračje vendarle bolj sproščeno, ste kot po pravilu resni.
Ko me bo kdo vprašal kaj smešnega, se bom nasmejal.
Pa vas je res mogoče nasmejati?
Prav gotovo.
Ali takšna podoba velja le za javnost ali ste takšni tudi v zasebnem življenju?
Vsekakor za javnost. Služba in družba ne gresta skupaj. V zasebnem življenju sem zelo nasmejan. Lahko vprašate ženo, otroka in moje prijatelje. Rad se šalim, ampak službo jemljem zelo profesionalno. Na tekmah skušam ostati stoodstotno osredotočen na dogajanje na igralni površini, drugo me ne zanima. Opravljam svoje delo. Zavedam se odgovornosti, ki jo imam do kluba, navijačev.
Skoraj neverjetno je, da tudi po doseženih golih pravzaprav ne pokažete čustev. Vaš odziv ob zadetku Marcosa Tavaresa na Celtic Parku bo najbrž šel v anale. Ostali ste hladni, kot da se ni nič zgodilo.
Odziv je bil umirjen. Ni časa za evforijo, ker lahko hitro dobiš po glavi.
Se zavestno trudite, da ohranjate takšno javno podobo?
Ne, o tem ne razmišljam. Ne govorim sam sebi, kako naj se vedem. V toliko letih je to prišlo samo od sebe. V službi sem pač tak.
Zdaj je napočil čas za počitek. Se boste povsem odklopili od nogometa? Koliko časa lahko traja, da ne bi razmišljali o delu?
Nedvomno se je treba odklopiti, ampak v podzavesti je vedno prisotno neko premlevanje o tem, kako in kaj naprej, kaj bi bilo najbolje storiti in podobne zadeve. Premor je dobrodošel za polnjenje baterij, za povrnitev energije. Koliko časa bom skušal ostati brez nogometa? Morda le dan, morda dvajset dni. Ne bom si zabičal, zdaj pa boš do takrat in takrat počival. Ko bom čutil, da moram, bom začel delati. Gre za intuicijo, proti svojemu telesu ne mislim iti.
