Seveda se ni zgodilo prvič. Težave z izjemno močno in temu primerno kompleksno razsvetljavo, ki je potrebna za igranje večernih tekem in (kar je vse prej kot zanemarljivo) njihovo televizijsko predvajanje, se občasno pojavljajo tudi v moderni dobi.
Včasih pa je bilo primerov, kakršnega smo v torek zvečer doživeli na stadionu Jose Alvalade, nekoliko več. Med njimi ima tako v spominu kot v nogometnih analih najbolj posebno mesto četrtfinalni zaplet izpred slabega četrt stoletja.
LE ENA STVAR, KI SE JE SRAMUJEM
"Kupil sem ogromno odličnih nogometašev in naredil nekaj napak z zelo slabimi. Angažiral sem kopico izjemnih trenerjev in se opekel z nekaj povsem neprimernimi. Skratka, pod potegnjeno črto sem s svojo kariero funkcionarja izjemno zadovoljen, resnično pa obžalujem le eno stvar. Še več, pravzaprav je to edina stvar, ki se je sramujem," je pred kratkim dejal legendarni podpredsednik Milana in že vrsto let vodilni operativec tega kluba Adriano Galliani.
PRECEDENČEN PRIMER
Sloviti plešec resnično velja za enega največjih mojstrov svojega posla v nogometni zgodovini, prav tako kot pribito drži, da ga je upravičeno sram poteze, ki jo je povlekel 20. marca leta 1991 na marsejskem stadionu Velodrome. Upravičeno se sramuje dejanja, ki ga je evropska nogometna zveza tedaj postavila kot precedenčen primer, temu primerno kaznovala in na njegovi podlagi določila pravila, o katerih smo veliko razmišljali tudi v tokratnem, mariborskem primeru. Navsezadnje so bili tudi tedanji dogodki nezanemarljivo povezani s klubskim nogometom na področju nekdanje Jugoslavije in tudi z enim najboljših slovenskih nogometašev vseh časov in današnjim selektorjem naše izbrane vrste, Srečkom Katancem.
Crvena zvezda se je namreč dva meseca pozneje v finalu pokala državnih prvakov (torej predhodnika lige prvakov) pomerila prav z Marseillom, ki je na tisti tekmi napredoval, Katančeva Sampdoria pa je v naslednji sezoni med elito zaigrala (in prišla do finala) tudi zaradi posledic tega dogodka.
UGASNILA DVA OD ŠTIRIH
A pojdimo lepo po vrsti. Tekla je 88. minuta povratne tekme četrtfinalne tekme takratne različice najbolj prestižnega klubskega tekmovanja in Milan je bil v izgubljenem položaju. Pravzaprav v še precej bolj izgubljenem kot Maribor ob polčasu torkove tekme. Rdeče-črni iz svetovne prestolnice mode so pred domačimi gledalci razočarali in z zelo močnim Marseillem odigrali le 1:1, na povratnem srečanju pa je Marseille svojo prednost še povečal z zadetkom angleškega reprezentanta Chrisa Waddla v 75. minuti.
Tedanji aktualni (celo do današnjega dne zadnji dvakratni zaporedni) evropski prvak je za rešitev in nadaljevanje tekme v podaljških nujno potreboval zadetek, zmanjkovalo mu je časa, in čeprav je pritiskal, se je zdelo, da mu ne bo uspelo. Francoski prvak se je brez večjih težav branil, ko so na stadionu ugasnile luči. Pravzaprav sta ugasnila dva od štirih žarometov na objektu, ki so ga letos prenovili za potrebe bližajočega se evropskega prvenstva, in švedski sodnik Bo Karlsson je bil prisiljen prekiniti srečanje.
S ČASTNE TRIBUNE NA IGRIŠČE
Začelo se je čakanje, kakršnemu smo bili priča predvčerajšnjim, le da je bilo polovico krajše. Po približno dvajsetih minutah sta se nesrečna žarometa prižgala, in čeprav so nekatere posamične luči ostale ugasnjene, še nekaj pa je bilo takih, ki niso svetile s polno močjo, so bili pogoji dovolj dobri za nadaljevanje. Tako so menili domači nogometaši, tako je menil sodnik in tako so menili celo gostujoči igralci. Toda nato se je zgodilo. Na igrišče je s častne tribune pritekel Galliani, svojo ekipo kljub očitnemu nasprotovanju nekaterih zvezdnikov na čelu s kultnim Ruudom Gullitom dobesedno napodil z zelenice, ukazal odhod v slačilnico in zahteval bodisi zmago za zeleno mizo bodisi ponovitev celotne tekme naslednji dan. Jasno, dobil je nekaj povsem drugega.
ČE JE KDO RAZMIŠLJAL O ČEM PODOBNEM ...
Če je tedaj še precej neizkušeni funkcionar, ki se je kot poslovnež najprej izkazal v matičnem podjetju mentorja in lastnika Milana Silvia Berlusconija, pričakoval podporo italijanskih medijev in javnosti, se je pošteno uštel.
Stoični novinarski kolegi so rdeče-črne enoglasno označili za slabe poražence, ki so proti boljši ekipi nesmiselno iskali nezasluženo birokratsko pomoč, oziroma so kot takega označili predvsem Gallianija, ki se je znašel tudi pod močnim pritiskom vse prej kot enako mislečih sodelavcev.
ŠE VEDNO ZAZNAMOVANO
Milan kot klub je zelo hitro spoznal napako, ki jo je v njegovem imenu naredil možakar v rjavem plašču, in se ekspresno pokesal. Na Uefo ni poslal nikakršnega zahtevka, javno je priznal poraz in napovedal, da se ne bo pritožil na kakršnokoli kazen. Ob tem se je resno spogledoval s prekinitvijo delovnega razmerja z Gallianijem, a se je po pogovorih odločil nadaljevati sodelovanje, ki traja še danes in ki je še vedno zaznamovano z obžalovanjem.
Marseille je za zeleno mizo slavil s 3:0, v polfinalu izločil moskovski Spartak in v finalu klonil pred nepozabno generacijo beograjskih rdeče-belih. Milan pa je ob zasluženem porazu dobil prepoved nastopanja v evropskih pokalih v naslednji sezoni, a tako ali tako ne bi imel pravice zaigrati v najelitnejšem med njimi. Dogodki v Marseillu so namreč poskrbeli za kaotične razmere v klubu, ki so tisto pomlad pomagale privesti do presenetljivega drugega mesta na prvenstveni lestvici na račun Katančeve Sampdorie.
ZAPEČATEN ODLOK
Če je torej komu iz vodstva Maribora prišlo na misel, da bi se v torek uprl odločitvi in bodisi zaradi predolgega čakanja bodisi zaradi prešibke svetlobe ne bi želel dokončati tekme, si je morda premislil tudi zaradi najbolj slavnega med primeri iz preteklosti. In zaradi tedaj zapečatenega odloka, po katerem so sodniki za take nevšečnosti povsem usposobljeni; odločitev o (ne)nadaljevanju tekme je v njihovih rokah in je dokončna.
