Kot bi se nekdo norčeval

Že strogo tekmovalna usoda neskončno nadarjenega Thiaga Alcantare je vse prej kot vredna zavidanja, kajti v nekoliko drugačnih okoliščinah bi že nekaj let govorili o nogometašu najvišjega svetovnega razreda, ki blesti tako na klubskem kot na reprezentančnem odru. Da, 23-letnik je tako zelo dober in je imel tako zelo veliko smole.

Medtem ko bi bil v marsikaterem klubskem okolju prvi zvezdnik, je kot vsestranski vezist pri matični Barceloni dobival drobtinice v senci zabetonirane svetovno slavne zvezne vrste, sestavljene iz nezamenljivih španskih reprezentantov. In da bi bila mera v tem pogledu polna, se je v prvi vrsti zaradi njih na stranskem tiru znašel tudi v izbrani vrsti, za katero se je odločil zaigrati kljub možnosti predstavljati rodno Italijo in očetovo domovino Brazilijo.

V članski reprezentanci Španije je zbral zgolj nekaj skorajda zanemarljivih nastopov, in čeprav je že davno izrazito prerasel kategorijo U-21, se je do nedavnega lahko dokazoval le v njej. Nič čudnega, da ga je položaj spravljal ob pamet in da je nujno potreboval kakršenkoli izhod iz njega. Nič čudnega, da je kljub izraziti navezanosti na Barcelono pred dobrim letom dni z obema rokama zgrabil ponudbo svojega mentorja Josepa Guardiole, ki je postal trener Bayern ter mu je bil na Bavarskem pripravljen ponuditi pravo priložnost. In mu jo tudi je.

Thiago je končno postal član udarne enajsterice ene najboljših evropskih ekip in pri tem verjetno ni pretirano obžaloval dejstva, da se je praktično sočasno navidez nedotakljiva zvezna vrsta Barcelone znašla v velikih težavah in da je nujno potrebovala natanko takega nogometaša. Ni dvoma, mladenič bi v matičnem klubu pravo priložnost dobil precej hitreje, kot si je mislil, in že v lanski sezoni (kaj šele danes) bi bil zagotovo nezamenljiv član začetne enajsterice.

Če je katalonska ladja zanj odplula (oziroma je zavestno skočil na drugo), pa se mu je po podobni logiki odpiralo mesto v izbrani vrsti. In to pred tako težko pričakovanim svetovnim prvenstvom v Braziliji. Toda kaj ko se zgodba o težavah tega nesrečnika z doslej opisanimi šele dobro začne. Ni dvoma, dobro veste, o čem govorimo, navsezadnje je z Alcantaro povezana novica nogometni svet v teh dneh pretresla tako zelo, kot ga pač lahko vest, ki ni povezana z neozdravljivo boleznijo in prek nje s smrtjo.

Jasno, začelo se je na pragu svetovnega prvenstva, ko si je eden najboljših evropskih vezistov strgal križne kolenske vezi in je ostal brez zaključka lanske klubske sezone, nastopa v Braziliji ter tudi uvoda v letošnje tekmovalno obdobje. Na igrišča bi se vrnil kmalu, ravno v oktobrskem reprezentančnem terminu je začel redno trenirati in je bil zelo blizu popolni pripravljenosti. Nato pa se je (spet) zgodilo, kot bi se iz 23-letnika nekdo norčeval.

Na enem od treningov tik pred vrnitvijo je prišla nova poškodba vezi in z njo je prišel nov hud udarec za tega izjemnega nogometaša, ki gre počasi po poti še enega velikega nesrečnika iz vrst Bayerna Holgerja Badstuberja. Morda ta povezava kakšno senco dvoma vrže tudi na bavarsko zdravniško službo, toda to je tema za kakšno drugo priložnost in je ne gre mešati z veliko nesrečo, ki je glede na zelo visoke standarde kluba s stadiona Allianz Arena zagotovo primaren razlog za neljube dogodke.

In kaj je žrtvi te nesreče storiti zdaj? Tople vode ni mogoče izumiti in je tudi nihče ne bo. Ko se bo polegel prah, se bo za nogometaša daleč od oči javnosti, ki bo precej več pozornosti namenjala možem na igrišču, začela nova mučna, po napovedih klubskih zdravnikov ponovno dolgotrajna rehabilitacija. In ko bo spet prišel na točko, na kateri je bil pred nekaj dnevi, bo najprej moral premagati strah, nato pa se vendarle vrniti na igrišče in upati na najboljše. Čeprav leta tečejo hitro, ima časa za velike uspehe tako v klubskem kot v reprezentančnem dresu vendarle še dovolj.