Že 20 let nas Mojca Mavec na malih zaslonih zabava v različnih razvedrilnih oddajah. Simpatično, zgovorno in vseskozi nasmejano voditeljico in novinarko smo tokrat povabili na pogovor o športu, ki je ena od tem, ki so ji prav pisane na kožo. Še posebej tista nogometna.
Koliko vam pomeni šport? Se morda z njim ukvarjate rekreativno?
Rekreativno vsekakor brez športa ne gre. Že po naravi sem bolj nemiren duh, babica je vedno govorila, da imam 'mevlje v riti'. Ne morem sedeti doma, nimam takšnega značaja. Nikoli sicer nisem ničesar trenirala, vendar pa že mnogo let tečem. Ne samo zaradi kondicije, ampak tudi zaradi glave, to je res najboljše čiščenje diska, ki počasi postaja poln (smeh). Če se le da, tečem vsak dan in kjerkoli sem. Ko se odpravim na pot, je prva stvar, ki jo dam v kovček, zobna ščetka, druga pa so športni copati. Imam svoje najljubše lokacije za tek, vsak dan poskušam preteči tri do štiri kilometre, odvisno pa je tudi od razpoloženja.
Že mnogo let tečem. Ne samo zaradi kondicije, ampak tudi zaradi glave, to je res najboljše čiščenje diska, ki počasi postaja poln (smeh).
Se potemtakem udeležujete kakšnih tekov, maratonov?
Joj ne. Pri nas je tako, da greš na PST, imaš neki svoj v redu ritem, si zadovoljen, potem pa te z besedami hop, hop, hop punca začnejo prehitevati seniorji … (smeh). To je neverjetno, to se ti ob Temzi ne zgodi (smeh). Prisežem. Tukaj pa se to stalno dogaja. Človek ima lahko kar slabo vest ob teku v Sloveniji in zdi se mi, da nisem dovolj hitra za maraton.
Dejali ste, da kot deklica niste ničesar trenirali, ampak ali je bila kakšna panoga, ki vam je bila še posebej pri srcu?
Spadam v tisto generacijo, ki je odraščala na dvorišču s ključem od stanovanja okoli vratu. Mi smo bili tisti, ki smo bili bolj samostojni. Nogomet je bil vedno prisoten, tudi košarka, ki je bila zaradi jugoslovanske reprezentance zelo priljubljena. Že kot otroci, to se do danes ni spremenilo, smo sledili trendom v športu. Ko so tvoji zgoraj, si ti zgoraj, ko gre slabo, je res vse slabo.
Menite, da ste oseba, ki bi lahko ob resnem delu postala profesionalna športnica? Imate tak značaj?
Zanimivo vprašanje. Mislim, da ne. Enostavno nisem dovolj vztrajna in dovolj hitra. Pa sem spet pri hop, hop, hop (smeh). Zdi se mi, da sem tudi sicer v življenju blazno počasna, tudi pri svojem delu. Da imam neko zdravo počasnost (smeh). Prepričana sem, da se počasi daleč pride. Sem tekačica na dolge proge, zelo se nadzorujem, da hranim moč za tiste zadnje korake. Prepričana sem, da ne bi bila dobra športnica.
Vas kakšen šport še posebej privlači?
Zelo so mi všeč ekipni športi, tudi zato, ker krepijo slovenski ekipni duh. Zdi se mi namreč, da smo strašni individualisti. Nogomet je pri meni glaven. Pri košarki in hokeju imam namreč težave s hitrimi menjavami. Še posebej pri hokeju. Saj je super, napeto, ampak komaj dojameš, da je nekdo prišel na led, ker ga takoj spet zapusti. Blazno me moti, da ne vidim igralcev (smeh). Nogomet je bilo svoj čas, ko je bil to še pravi nogomet, ko se je igra lepo razvijala, res užitek spremljati, predvsem pa je bil enostaven za gledanje. Na nogomet sem tudi hitro postala pozorna. Tudi zato, ker so se ljudje v naši hiši začeli povsem drugače obnašati, sploh moški, ko je bila na sporedu nogometna tekma. Tako že kot otrok ugotoviš, da nekaj je na tem.
Na nogomet sem hitro postala pozorna. Tudi zato, ker so se ljudje v naši hiši začeli povsem drugače obnašati, ko je bila na sporedu nogometna tekma.
Si kdaj kakšno tekmo ogledate v živo?
Da, da. Obožujem velike tekme, velika prvenstva, velike stadione. Ampak res velike! Vprašanje je, kdo ima zdaj največjega! (smeh). Če se le da, če je priložnost, da sem v nedeljo v kakšen velikem mestu, grem na tekmo. V Španiji to redno počenjam. V Angliji je malo težje iti na tekmo, če nimaš sezonske karte. A vidim, da je v tujini, recimo na hokejskih tekmah, veliko žensk. Pri nas se je, vsaj pred desetimi leti, zdelo, da bi morali na kakšnih tekmovanjih uvesti ženske kvote po kakšnih dvoranah, zdaj ni več čisto tako. Se je tudi pri nas povprečje popravilo, sploh lansko EP v košarki je to pokazalo. Neka posebna izkušnja je bila zame tudi Kanada in hokej. Takrat sem prvič doživela hokej v velikem vzdušju. Tam je običajno, da gre na hokej dekle ali kar vsa družina ali da fant na hokejsko tekmo pelje punco na zmenek. Zakaj pa res ne (smeh)? Meni je to strašno všeč, a tu se tega nihče ne spomni (smeh). Zdi se mi, da je vseeno vse to še vedno rezervirano za fante.
Katera od tekem, ki ste jih obiskali, vam je ostala v najlepšem spominu?
Vrhunska tekma je bila tekma na Allianz Areni med Nemčijo in Anglijo leta 2001 ali 2002. Takrat je igral še David Beckham. Takrat sem bila v Münchnu in prvič videla, kaj pomeni, ko ljudje kot horda kobilic preplavijo mesto in vse leti. Ko sem bila prvič na madridskem stadionu Santiago Bernabeu, je bilo tudi nekaj posebnega, to je bila moja prva nogometna tekma, ki sem si jo v živo ogledala v Španiji. Seveda je igral Real Madrid, igral je z Mallorco. Ikar Casillas je bil še malce mlajši (smeh), zdaj se mi zdi, da se je kar postaral. No, pa seveda tekma med Anžetom Kopitarjem in Mattom Stajanom v Torontu, ko je ta še igral za Maple Leafse. Takrat sem celo dobila Mattovo hokejsko palico s podpisom, ki jo imam še danes. Ni še šla na eBay, čakam, da se še malo pozlati (smeh).
Zaradi nogometa sem že jokala, ker so me zaradi Nemcev tako spravili ob živce.
Kako pa je z obiskovanjem tekem v Sloveniji?
V Stožicah sem že bila, a le na koncertu. Na nogometu še nisem bila. Čakam na kakšno lepo povabilo, ne vem, kaj je s temi fanti (smeh). Iskreno povedano pa se mi tudi ne da na stadionu sedeti dve uri, če ni igre, ni vzdušja, ni nič. Si pa želim na tekmo v Stožice, verjetno bom šla, ko bodo prišli Angleži.
Ali si tekme ogledate tudi iz domačega naslanjača? Si urnik mogoče kdaj priredite tistemu, kar vas res zanima?
Ob velikih nogometnih prvenstvih vsekakor. Evropsko, svetovno prvenstvo vedno rada spremljam. Zaradi vzdušja, ker vsi govorijo o tem. Še posebej tokrat, ker je to moje leto, ko so zmagali moji Nemci. Sem rekla, da bodo, verjela sem od vsega začetka, nisem si premislila, kot si je marsikdo, ko je šele na koncu prestopil na našo stran, v nemški tabor (smeh). Fantje so res dobri. Super je bilo tudi zato, ker sem bila ravno takrat na snemanju v Nemčiji, ko je bilo že jasno, da bodo dosegli dober rezultat, vzdušje je bilo res fenomenalno.
Imam krasen šal mariborskih viol, s katerim tu v Ljubljani nimam kaj dosti za početi.
Kakšna ste kot navijačica?
Hitro se me lahko sprovocira. Če sem v neki družbi, se temu primerno obnašam (smeh), vedno imam 'prižgano' samocenzuro. Zaradi nogometa sem že jokala, ker so me tako spravili ob živce zaradi Nemcev, za katere navijam že od nekdaj, kar je včasih lahko zelo zoprno. Med kakšnimi svetovnimi prvenstvi so bili prijatelji strašno zadovoljni, ker mojim ni šlo dobro, in so me spravili tudi do solz. Drugače mislim, da sem prijetna navijačica, ko se dobimo, vedno kaj prinesem s sabo, kaj spečem, sem hvaležna gostja (smeh). Je pa res, da tekme zelo rada spremljam v družbi, in to v mešani družbi. Ne maram segregacij ali pa tega, da kdo z zaničljivim tonom reče, no, pa je spet neka ženska, ki misli, da se spozna na nogomet. Jaz vidim veliko ženskih elementov v nogometu, letos pa sploh, ko je bilo veliko nekega ruvanja, suvanja, tudi jokanja (smeh). Tudi nogomet se je spremenil, če smo iskreni. Včasih res ne razumem določenih neprimernih komentarjev, ki jih moram kot ženska poslušati. Šport se je tudi spremenil v zadnjih letih. Svoj čas je bil predvsem zabava. Zdaj tudi olimpijske igre niso več tako zabavne. Veliko so pokvarili dopinški škandali, korupcija je prisotna povsod. Ni več tiste nedolžnosti. Mislim, da je bil nogomet ena tistih zadnjih trdnjav, kjer so stvari, vsaj na velikem odru, še delovale, kot morajo. Zdaj pa tudi tu ni več tako. Zdaj je tudi eden od zadnjih športnih biserov izgubil svoj lesk. Ni mi vseeno, vem pa, da je v šport že pred leti vstopilo veliko denarja.
Takrat sem celo dobila Mattovo hokejsko palico s podpisom, ki jo imam še danes. Ni še šla na eBay, čakam, da se še malo pozlati (smeh).
Ali ste lastnica kakšnih navijaških pripomočkov, dresov?
Da, napačnih (smeh). Imam krasen šal mariborskih viol, s katerim tu v Ljubljani nimam kaj dosti za početi. Imam pa tudi čudovito čepico Toronto Maple Leafsov, s katero tečem, a kot vidite, mi ta nič ne pomaga, glede na to, da me vsi seniorji prehitevajo (smeh).
Kako velik vpliv ima šport po vašem mnenju v družbi?
Opažam, kako je v bistvu šport ena tistih zadnjih nitk, ki se je še oklepamo, ki res prinaša neke dobre novice, nekaj pozitivnega. Tako, da če Slavko Bobovnik začne Odmeve s športno temo, veš, da se je v tej državi nekaj spremenilo (smeh). Status športa je pri nas zelo dober, po drugi strani pa vidiš, da so naši otroci 'knedlji'. To ni v redu. Imamo vrhunske športnike, po drugi strani pa so tu generacije, ki zdaj odraščajo. Vseeno je drugače, kot je bilo pri nas. Imamo zelo malo primernih kapacitet. Plavalci, telovadci, tudi hokej navsezadnje. Ena najuspešnejših zgodb v zadnjem letu in pravzaprav samo eno pravo središče, kjer hokejisti delujejo profesionalno.
Na svetu je veliko odličnih športnikov. Obstaja kdo tako v Sloveniji kot v tujini, ki vas je še posebej očaral, do katerega gojite globoko spoštovanje?
Spet se moram vrniti k nogometu, ki je šport, ki je prek očeta in dedka prvi vstopil v moje življenje. Moj nogometaš je bil od nekdaj Karl-Heinz Rummenigge, tudi Brane Oblak. Leon Štukelj kot slovenska legenda je dokaz, kako zgodaj so Slovenci sodelovali na velikih tekmovanjih in bili uspešni. Njegovo ime je mejno. Ampak vsaj včasih imena niso važna. Važno je, da se športni duh ohranja na drugačen način, da se zgradil čim več športnih dvoran, da bi čim več športnikov spravili v politiko in na vodilne položaje. To so navsezadnje ljudje, ki znajo dosegati dobre rezultate, no, pa še kakšnega fizika dajmo vmes, ti tudi znajo reševati težave (smeh). To se mi zdi blazno dobra kombinacija za rešitev iz kakšne krize. Mogoče ne ravno finančne, ampak vseeno.
Ali obstaja kakšen športni dogodek ali tekma kjerkoli na svetu, ki bi si ga nadvse radi ogledali, doživeli?
Nogometna tekma na Marakani. Absolutno. To je še ena od neuresničenih želja. Bila sem že blizu SP v živo v JAR v Cape Townu. Ta košček, Brazilija, Marakana, to mi še manjka. Marakano si želim doživeti v fenomenalnem vzdušju, da bi bil pravi praznik. Da bi za spremembo zmagali domačini, da ne bi bilo kakšne drame (smeh).
V Kanadi je običajno, da gre na hokej dekle ali kar vsa družina ali da fant na hokejsko tekmo pelje punco na zmenek. Zakaj pa res ne? Meni je to strašno všeč, a tu se tega nihče ne spomni (smeh).
Obstaja kakšen športni dogodek, ki vam je najbolj obstal v spominu?
Sarajevske olimpijske igre. Bile so ene prvih za mojo generacijo, ki smo jih spremljali od začetka do konca. Spomnim se vse drame, ko je bilo slabo vreme in ni bilo dovolj snega. Spomnim se otvoritve, vseh barv, starih kombinezonov, Vučka seveda, Jureta Franka. To je bil res dogodek, ko so bile stvari še urejene v športu. Mogoče se je vsaj zdelo tako, zdaj smo starejši in preveč vemo.
Ali obstaja športni dogodek, ki vam je ostal v spominu in bi ga radi podoživeli v živo?
Da. Ko so recimo kolajne na olimpijskih igrah osvojile Brigita Bukovec in Jolanda Čeplak ter Sara Isaković. Dogodki, uspehi, ki jih nismo pričakovali, pa je bilo potem to tako noro, res noro. Ravno zdaj, ko se je Sara odločila končati kariero, sem si gotovo vsaj petkrat ogledala posnetek njenega plavanja. To so res dogodki, za katere mi je žal, da jih nisem doživela v živo.
Vam je bilo žal, da niste bil del ekipe novinarjev, ki je odšla v Brazilijo in poročala od tam?
Da, bilo mi je kar malo žal, da nisem nič pokrivala, po drugi strani pa je tudi lepo po dolgem času SP spremljati iz domačega fotelja. Na prejšnjih dveh smo s sodelavci iz športne redakcije soustvarjali studijski del. Se pa že zdaj veselim košarkarskega SP, saj bomo spet združili sile.
