Če se ozrem v otroštvo oziroma na preteklost na sploh, sem si prej kot za glasbo prizadeval za to, da bi postal profesionalni športnik. Športna kariera je zelo odvisna od športa, s katerim se ukvarjaš, traja, kolikor traja, ampak moram priznati, da sem bil od nekdaj razpet med športom in glasbo. Če bi se še enkrat rodil, bi se gotovo odločil za šport. Ko sem bil majhen oziroma tudi ko sem bil mladenič, sem bil vratar nogometnega kluba Željezničarja, a hkrati mi je bila strašansko všeč atletika. Zdaj rad malo tečem ali hitro hodim, rad hodim v hribe, torej rad imam gibanje v naravi, da sem na zraku. To mi je zelo prijetno, zelo dobro se počutim, ko sem v naravi, kjer se po vseh svojih obveznostih lahko sprostim, da se po potovanjih, koncertih vrnem v neko normalno stanje. Priznam, da sem malo kampanjski, da se včasih tudi za dalj časa zapustim, da so bolj pomembni življenje, prijatelji, kakšna kavarna, restavracija (smeh). Šport mi veliko pomeni, tudi zaradi nabiranja kondicije, ki je nujna, če imaš koncert, ki traja po tri ali štiri ure. V Sloveniji sem zelo rad šel na Roglo, na Golovec sem, ko sem živel v Ljubljani, šel vsak dan. Poleg tega, da se rad ukvarjam s športom, ga rad tudi spremljam, in to kar večino. Športna poročila si vedno ogledam, vse življenje že berem časopise, z vsem sem na tekočem, tudi s športi, ki niso najbolj priljubljeni. Šport je res nekaj lepega, osvobaja dušo, olepša življenje.
Dejali ste, da ste kot otrok igrali nogomet. Nam lahko še malo bolj opišete tisti čas?
V šoli sem nogomet vedno igral s starejšimi vrstniki, ker sem bil najmlajši, sem bil vratar. Nekega dne sem se včlanil v Željezničarja, a hkrati sem se že učil igranja kitare in včasih je bilo težko iti na trening. Nekega dne so mi uredili, da me bo na dom prišel učit zelo spoštovan kitarist, kar je bila velika stvar. Mi smo tistega dne seveda vseeno igrali nogomet, bila je kar pomembna tekma, in kar naenkrat me je prišel na igrišče iskat moj mlajši brat in se drl, da me doma že čaka inštruktor. Bil sem razpet, ali ostati ali iti, a sem žalostne volje vseeno odšel domov. Ne razumite me narobe, rad sem se učil igranja kitare, a srce se mi je paralo, ker sem mogel oditi s tekme.
Menite, da ste človek, ki bi ob resnem delu lahko postal profesionalni športnik? Imate tak značaj?
To je vprašanje profesionalizma. Vprašanje je, ali ti je bog ali neka višja sila namenil, da boš profesionalec. Tisti, ki se resno ukvarjajo s športom, morajo biti veliki profesionalci, trening, disciplina, to je najbolj pomembno. Ali se nekaj greš ali pa ne. Tu ni polovičarstva. Potem je tudi vprašanje sreče. Ali veste, koliko ljudi je, ki imajo tako talent, željo, ki trdo trenirajo, pa se poškodujejo in se kariera konča. Potem so tudi odločitve, ali sem v pravem klubu, ligi. Dobro se spomnim primera glede menjave okolja. Radomir Antič, nekdaj tudi selektor Srbije, je v času, ko je bil trener Atletico Madrida, v klub pripeljal Milinka Pantića, ki je v grški ligi igral povprečno. A tisto sezono je bil Pantić najboljši igralec španskega prvenstva, Atletico je bil zaradi njega prvak, na odločilni tekmi je premagal Barcelono s 4:3, od tega je dal Pantić tri gole. Atletico je Pantiću postavil spomenik. Milinko je bil torej povprečen igralec, ki je eksplodiral v pravem okolju in imel srečo, da je dobil to priložnost. Prepričan sem, da ima sreča veliko prstov vmes pri vseh velikih športnih karierah.
Si kdaj kakšno tekmo ogledate v živo?
Seveda. Priznam pa, da zadnje čase nogometne tekme gledam predvsem doma, seveda vse tekme bosanske reprezentance in vse, kar je pomembno. Nazadnje sem bil v Nemčiji, bil sem v Gelsenkirchnu, kjer sem si na stadionu ogledal tekmo med Schalkejem in Borussio. Všeč so mi tekme, ki imajo še dodaten navijaški naboj. Partizan proti Zvezdi, Hajduk proti Dinamu, Olimpija proti Mariboru. To so res posebni dvoboji.
Ko gledate tekme iz domačega naslanjača, si mogoče kdaj tudi priredite urnik, da kakšne ne bi zamudili?
Zelo rad gledam tekme s prijatelji, a zadnje čase mi to ne ustreza več. Rad sem del dogajanja, ko se tekma gleda na prizorišču, kjer je veliko ljudi, na velikem zaslonu, ko pa si v družbi petih, šestih ljudi, pa ne morem več gledati. Gre mi na živce, ker imajo prav vsi svoje mišljenje, vsi so pametni, se pritožujejo, in to me dela živčnega. Zato zdaj doma raje tekme spremljam sam, da me nihče ne moti.
Kakšen ste kot navijač? Tekme spremljate umirjeno ali srčno in temperamentno?
Uh, sem kar temperamenten, seveda (smeh). Spominjam se navijanj v Sarajevu, ko smo hodili na tekme Želja. Pred vojno, med katero je bil stadion zelo poškodovan, je bila na njem posebno velika tribuna, ki je bila spuščena vse do igrišča, tako kot je zdaj v Angliji. V prvih vrstah so sedeli pomembni ljudje, župan, uradniki, v drugi vrsti smo sedeli mi umetniki in drugi športniki, za nami kakšni poslovneži, šefi, za njimi pa je sedel delavski razred. Med delavci je krožilo veliko steklenic rakije, vsi so si jo podajali in delili pijačo, ki je prišla vse do prvih vrst, vsi so pili, vsi smo bili eno. To je bila norišnica (smeh). Vsi, še posebej ljudje iz prvih vrst, so se pošteno drli na igralce, ki niso dobro igrali, a ti niso nikomur ostali dolžni in so se drli nazaj (smeh).
Na svetu je veliko odličnih športnikov. Obstaja kdo, ki vas je še posebej očaral, do katerega gojite globoko spoštovanje?
Že prej sem rekel, da obožujem atletiko, kraljico vseh športov. Nekaj časa sem se v srednji šoli tudi ukvarjal z njo, na mladinskem prvenstvu sem bil celo tretji v skoku v daljino v Jugoslaviji, bil sem tudi dober sprinter, tekel sem v štafeti in dosegal zelo dobre čase. Imel sem predispozicije za atletiko, a sem se še kot mladinec poškodoval na tekmi v Zagrebu in pustil atletiko. Kakorkoli, ker jo imam zelo rad, bi kot posebnega športnika izpostavil Carla Lewisa. Koliko zlatih kolajn je osvojil. Ali pa Jesse Owens, ki je na OI v Berlinu grenil življenje Hitlerju. Gre torej za ljudi, ki so vse življenje posvetili svoji panogi, a niso veliko zaslužili v svoji karieri oziroma niso zaslužili toliko kot kakšni nogometaši, košarkarji ali podobno. Take posebej spoštujem.
Ali obstaja kakšen športni dogodek ali tekma kjerkoli na svetu, ki bi si ga nadvse radi ogledali, doživeli?
Brez dvoma finale svetovnega prvenstva v nogometu. Da bi obiskal nedavnega v Braziliji. To je vseeno svojevrsten dogodek. Letos sem imel možnost iti na finale lige prvakov v Lizbono, povabili so me prijatelji iz Zagreba, a mi ni uspelo iti. Spomnim se, da smo, ko je bil Bosna evropski prvak v košarki, odšli na tekmo v Grenoble. V Francijo je šlo pol Sarajeva, župan in vsi pomembni ljudje. Bil sem tudi na tekmi, ko je leta 1991 Crvena zvezda v finalu takratne različice lige prvakov premagala Olympique Marseille v Bariju. Če bi se recimo BiH uvrstil v finale na SP v Braziliji, bi gotovo odpotoval na to tekmo.
Ali ste lastnik kakšnih navijaških pripomočkov, dresov?
Na Koševem so mi pred nekaj leti podarili častni dres Želja. Malo je bilo smešno, ker so mi ga poklonili na stadionu NK Sarajevo, ampak bilo je vse v redu. Na hrbet so mi vtisnili tudi vratarsko številko 1. Dal sem ga v okvir in ga imam zdaj doma na steni dnevne sobe.