Pisalo se je leto 1987. Država domnevnega bratstva in enotnosti je že dolgo pokala po šivih in bila sredi avtoceste za pekel. Bilo je resnično pestro leto. Na začetku leta je izšla prelomna 57. številke Nove revije, v Litostroju so pod vodstvom Franceta Tomšiča stavkali, v Kragujevcu so predstavili Yugo Florido, Mateja Svet je na svetovnem prvenstvu v Crans Montani vzela tri kolajne, Slobodan Milošević je aprila kosovskim Srbom zatrjeval 'Niko ne sme da vas bije!' in začel svoj vzpon na oblast, veliki vrači ekonomije pa so v Beogradu neumorno tiskali denar in v obtok poslali bankovec za 20 tisoč dinarjev, ki ga je krasila podoba rudarja udarnika Alije Sirotanovića. Inflacija je bila sredi novembra 168-odstotna, Novi fosili so na Evroviziji s komadom Ja sam za ples osvojili četrto mesto, še zadnjič je na pot po državi krenila štafeta mladosti, Zagreb je gostil univerzijado, izbruhnila je afera Agrokomerc, v Sarajevu je umrl Asim Ferhatović Hase, generali pa so se počasi pripravljali na krvavi ples. Bilo je to tudi leto, ko je jugoslovanska mladina dokazala, da ji v igrah z žogo ni para.
Nogomet, košarka in rokomet oziroma Čile, Bormio in Rijeka. Ali pa še bolje Robert Prosinečki, Toni Kukoč in Iztok Puc. Bil je to hat-trick za vse večne čase, ki je utrdil prepričanje, da je Balkan ena največjih valilnic športnih talentov.
Vsak naslov mladinskega svetovnega prvaka je zgodba zase, o vsakem bi lahko pisali knjige in snemali filme. No, saj so tudi jih, z izjemo rokometa, ki se nikoli ni znal iti te igre in je zato še danes na periferiji v primerjavi z denimo košarko. A če se vrnemo v drugo polovico leta 1987: bili so to dnevi grmenja, ko je ob koncu dneva pogosto zadonela Hej, Slovani.
BELI HARLEM IN IGMANSKI MARŠ
Na hribovitem Balkanu, kjer sijajnih, velikih košarkarskih generacij nikoli ni manjkalo, je bila ta brez dvoma ena največjih, če ne kar največja. Dve leti in pol niso izgubili tekme, sparing partnerjev pa niso več iskali med svojimi vrstniki, ampak kar med člani. Že sama imena povedo veliko, pravzaprav vse: Toni Kukoč, Dino Rađa, Vlade Divac, Sale Đorđević, pa naš Teoman Alibegović ...
Tisto prvenstvo v poplavljenem Bormiu je bilo njihova najsijajnejša ura, tisto je bila njihova matura, ki so jo opravili z odliko. Rušili so vse pred seboj, bili so razred zase. V finalu so še drugič nadigrali ZDA, za katere so denimo igrali Gary Payton, Larry Johnson in Stacey Augmon, vodil pa jih je sloviti Larry Brown. Divac in Rađa sta bila nerešljiva uganka, potem ko jih je v prvi tekmi uničil splitski Pink panter. MVP prvenstva je Američanom na prvi tekmi zabil reci in piši 37 točk, ob tem pa trojke metal nestvarnih 11:12. »Kot bi metal v kad,« je leta kasneje dejal Kukoč.
Ne le zmagovanje, tudi ali predvsem slog je bil tisti, ki je izvabljal občudovanje. Šarm, vic, košarke niso le igrali, ampak so se jo igrali ter v povprečju dosegali 108 točk na tekmo. V 40 minutah. Bili so Golden State pred Golden Statom. Bili so tako dominantni, tako posebni, s tako širokim napadalnim arzenalom, da samo naziv naslova svetovnega prvaka ni dovolj. In se je nekdo spomnil vzdevka Beli Harlem. Ali pa Balkan Globetrotters, kar vam je pač ljubše. Briljantno ...
Bili so neki drugi časi, ko se medalje niso kovale v aklimatiziranih dvoranah in hotelih, ampak v planinskih domovih in na strmih ter neštetokrat prekletih stopnicah na Igmanu. Tistih 250 stopnic na igmanski skakalnici so si za vedno zapomnili, bil je to igmanski košarkarski marš.
KIVI, MISICE IN DALJINEC
Dva meseca kasneje se je na dolgo pot čez Atlantik podala nogometna mladinska reprezentanca. Na pot je odšla brez večjih pričakovanj, spremljal jo je en sam novinar, doma pa so ostali tudi Siniša Mihajlović, Vladimir Jugović in Alen Bokšić, saj je bila Jugoslovanska nogometna zveza prepričana, da bo za njih bolj koristno, če bodo igrali v takrat močni jugo ligi.
Vsi so namreč pričakovali, da se bodo domov vrnili že po predtekmovanju, a ... Na drugem koncu sveta so se imeli fino, nekateri so prvič okusili kivi, spet drugi se niso mogli načuditi daljincu za televizijo. Lepa država, lepi hoteli, predvsem pa lepa dekleta, Igor Štimac je denimo spoznal miss Čila. Večino noči so prebili po nočnih lokalih, kar je seveda dvigalo pritisk selektorju Mirku Joziću, a na igrišču so v nasprotju s pričakovanji nizali zmage. Preprosto niso želeli domov. V četrtfinalu je po sijajnem prostem strelu Velikega Žutega padla Brazilija, v polfinalu, ko je Mattias Sammer danes že pokojnemu Dubravku Pavličiću zbil dva zoba, pa še Vzhodna Nemčija. Za preboj v finale so sicer plačali visoko ceno, ostali so namreč brez Peđe Mijatoviča in Prosinečkega, a tudi to jih ni zaustavilo pri pohodu na svetovni prestol. V Jugoslaviji so 25. oktobra ob televizijskih sprejemnikih številni bedeli dolgo v noč, tudi avtor teh vrstic, ki je takrat komaj dobro začel guliti osnovnošolske klopi. Bilo je vredno, jugoslovanski mladeniči so na drugem koncu sveta po izvajanju enajstmetrovk premagali Zahodno Nemčijo in Jugoslaviji prinesli prvi ter – kot se je izkazalo – tudi zadnji naslov svetovnega prvaka. Na prvenstvo so odšli kot siromaki, vrnili so se kot kralji.
Ko so se po treh tednih poslavljali od tamkajšnje jugoslovanske skupnosti, je marsikdo zajokal, številni hrvaški nogometaši pa bodo še danes dejali, da je prav tam in takrat začel nastajati duh, ki jih je 11 let kasneje pripeljal do 3. mesta na mundialu.
PUC IN NJEGOVI POMOČNIKI
Hat-trick oziroma trilogijo so v tistem letu dokončali rokometaši. Svetovno prvenstvo za mlade rokometaše 1987 je potekalo na domačih tleh, na Reki, na Delnicah in v Umagu, širša javnost pa je lahko na delu videla mladeniča, o katerem se je v rokometni Jugoslaviji sicer že dolgo govorilo. Alfa in omega »plavih« je bil danes žal že pokojni Iztok Puc, takrat član banjaluškega Borca. Rokometni Prosinečki oziroma, še bolje, rokometni Kukoč. »Vedno moram izpostaviti Iztoka Puca, ki nas je vodil. On je bil takrat resnično najboljši mladi igralec na svetu in to je na prvenstvu tudi pokazal. Bil je daleč pred vsemi, vsi drugi smo bil kot neke vrste njegovi pomočniki,« se danes spominja krožni napadalec Alvaro Naičinović, ki je kasneje velik pečat pustil tudi v Celju.
Od Slovencev je bil v ekipi še Tomaž Jeršič, na selektorskem stolčku pa je sedel Kasim Kamenica, kasneje trener Prul, Celja in slovenske reprezentance, pa lahko rečemo, da je Kameni vsaj malo tudi naš. »Po navadi smo na tekmah visoko zaostajali, nato pa v norih končnicah prihajali do tesnih zmag. Med prvenstvom smo počasi rasli. Tekma s Sovjetsko zvezo v polfinalu je bila nora. Mi smo imeli 22 minut izključitev, igrali smo obrambo 3-2-1, to je bil masaker. Vodili smo celotno tekmo, potem malce popustili in na koncu slavili z golom razlike. V zaključku je Puc malce prehitro streljal, Sovjeti pa so v protinapadu Gorana Stojanovića Belega zadeli v stojno nogo. Po tem norem razpletu smo se uvrstili v finale, kjer nas je čakala Španija z Garraldo, Masipom, Baruffetom. Španci so nekajkrat vodili, toda zlomili smo jih z visokim ritmom in relativno zanesljivo zmagali,« se je pred dnevi v pogovoru za Sportske novosti dogodkov izpred treh desetletij spominjal Kameni, razočaran, ker se je v nasprotju s košarkarsko in nogometno na rokometno obletnico pozabilo in je šla bolj kot ne neopazno mimo.
Bilo je resnično pestro leto 1987, ki je napovedovalo, da bo Juga v roku nekaj let kraljica športov z žogo, toda ...
Nekaj let kasneje je balkanski sod smodnika dokončno razneslo, država je šla po gobe, ves silni talent pa se je razdrobil na več kosov, med več držav. Številni ljubitelji športa so se še mnogo let kasneje spraševali, kaj bi bilo, če bi bilo. Bile so to največje ekipe, ki to nikoli niso postale. Bila je to zadnja mladost v Jugoslaviji.
KOŠARKARSKI PRVAKI
Zoran Kalpić, Luka Pavićević, Nebojša Ilić, Toni Kukoč, Miroslav Pecarski, Teoman Alibegović, Aleksandar Đorđević, Samir Avdić, Vlade Divac, Radenko Dobraš, Dino Rađa, Slaviša Koprivica. Selektor: Svetislav Pešić.
NOGOMETNI PRVAKI
Dragoje Leković, Branko Brnović, Robert Jarni, Dubravko Pavličić, Slavoljub Janković, Igor Štimac, Zoran Mijucić, Zvonimir Boban, Robert Prosinečki, Milan Pavlović, Predrag Mijatović, Tomislav Piplica, Davor Šuker, Gordan Petrić, Pero Škorić, Dejan Antonić, Slaviša Đurković, Ranko Zirojević. Selektor: Mirko Jozić.
ROKOMETNI PRVAKI
Goran Stojanović, Vladimir Jelčić, Zoran Tomić, Senjanin Maglajlija, Anđelko Milošević, Iztok Puc, Alvaro Načinović, Ivica Obrvan, Tomaž Jeršič, Igor Butulija, Dragan Kukić, Dejan Perić, Dalibor Brajdić, Ratko Tomljanović, Bruno Gudelj, Željko Hornjak. Selektor: Kasim Kamenica.
