Cane Krstevski je dobil dosmrtno prepoved igranja. Njegov soigralec Zoran Zečević jo je odnesel le malenkost bolje, s tremi leti prepovedi. Pa naprej, Slobodan Kuzmanovski dve leti, genialno levo krilo Mile Isaković leto dni ter Veselin Vujović devet mesecev prepovedi igranja.
Od Triglava pa do Vardarja nikoli ni manjkalo vročih rokometnih terenov, ravno nasprotno. Šabac, Banjaluka, Zrenjanin ... Ena takšnih trdnjav, če ji lahko tako rečemo, je bila svoj čas tudi Bitola. Pravzaprav je bila Bitola poglavje zase, tamkajšnja dvorana bi spadala na sam vrh seznama vročih terenov, če bi ta seveda obstajal.
V tistih časih je bila bojda aktualna neka fraza. »Dokler nisi igral v Bitoli, ne veš, kaj je to navijanje.« Na tribune dvorane Mladost se je takrat vsak teden nagnetlo štiri, pet tisoč gledalcev, med njimi so bili seveda tudi Čkembari, najzvestejši privrženci Pelisterja. Ljudje so viseli s stropa, gledalce in igralce pa sta ločili le približno pol metra visoka ograja ter peščica mož postave. Marsikdo bi se dvorani Mladost, nad vhod katere bi mile volje lahko pribili tisto Dantejevo 'Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate', izognil v velikem loku. Z oznako peklensko vzdušje se sicer pogosto vse preveč zlahka razmetava, a ko je govora o Mladosti, je ta vsekakor na mestu. Ena tistih dvoran, kjer je marsikdo najprej razmišljal, kako odnesti celo glavo, in šele potem o vsem drugem. Derbiji so tam pogosto potekali na meji regularnosti, sem in tja je šlo vse skupaj tudi čez to mejo, nikoli pa bolj kot nekega aprilskega popoldneva leta 1988. Bila je to tekma, ki je šla v anale jugoslovanskega rokometa, tudi ali predvsem zaradi povsem napačnih razlogov.
Pelister je sicer tam, v drugi polovici osemdesetih, preživljal najlepša leta v klubski zgodovini. Mesto na jugu Makedonije je bilo takrat predvsem rokometno mesto, pod vodstvom Kasima Kamenice se je Pelister prebil v sam vrh jugoslovanskega rokometa, vroče igrišče pa je bilo pri tem eden udarnih adutov. In potem je nekega dne v ta kotel znova prišla Metaloplastika, sedemkratni jugoslovanski in dvakratni evropski prvak. Ena najbolj talentiranih, najboljših ekip vseh časov. Zasedba iz Šabca bi bila, čeprav je bil njen zenit takrat že mimo, ob kateremkoli drugem dnevu in na kateremkoli drugem terenu še vedno nesporen favorit, v Bitoli pa ... Tam gostujoče moštvo ni moglo biti favorit.
Bil je to eden tistih terenov, na katerem fantje in dečki niso imeli kaj iskati, od tam so lahko točko ali dve odnesli le možje oziroma, še bolje, Možje. Pekel je pač za heroje, pekel je pač za igralce tipa, kot je Vuja in kot so bili »šabački vanzemaljci«. Povedano drugače, treba je bilo imeti jajca, večja od cerkvenih zvonov, če si sposodimo barvito krilatico iz bogatega Vujovićevega repertoarja.
Z MOTORJEM PO IGRIŠČU
Takrat, v tisti sezoni, je bil to derbi z veliko začetnico, najboljše, kar lahko ponudi jugoslovanska liga. »Šabački vanzemaljci«, katerih član je bil v tisti sezoni tudi neki slovenski mladenič po imenu Tettey Banfro, proti morda nikoli boljšemu Pelisterju. Za vrh, za naslov. Za zasedbo iz Bitole je med drugim igral Pepi Manaskov, takrat vzhajajoča zvezda, ki se je na stara leta ustavil tudi v Celju. A največja zvezda Pelisterja ni bila na igrišču, temveč na tribunah. Možak v fraku in s cilindrom na glavi, okrogli možak po imenu Mate Šundovski, ki je bil ikona kluba in legenda navijaške scene. Karizmatična pojava, ki je bila del rokometne folklore, njegov ritual, njegov šov pa se je začel že pred tekmo. V dvorano se je pripeljal na motorju, da, prav ste prebrali, na motorju, napravil nekaj krogov, potem pa razjahal in dirigiral navdušenim tribunam.
O sami tekmi le toliko, da se je tehtnica nagibala zdaj na eno, zdaj na drugo stran in da je šlo za pravi derbi z vso pripadajočo živčnostjo, grobostjo ... Tekle so zadnje sekunde, domači so vodili s 26:25, gostje pa so imeli napad. Veselin Vujović se je nekako otresel svojega spremljevalca, se dvignil kot že tolikokrat pred tem, sprožil desnico in zatresel mrežo. Za delitev točk, in kot se je izkazalo kasneje, za naslov. Hladnokrvno. Na semaforju sta ostali še dve sekundi, Vujović in Isaković pa sta stekla h zapisnikarski mizi ter protestirala, zakaj so ustavili uro. In potem je izbruhnil kaos, vsesplošen pretep, v katerem so udarci padali na vse strani. Gledalci, igralci, policisti ... V neki zmešnjavi na parketu je igralcem Metaloplastike grozil javni linč. V slogu tiste zimzelene Letećega odreda je policija trenirala strogost, pri tem s pendreki udrihala na vse strani, v ozadju nekje pa je Azra prepevala Balkane, Balkane moj. Razum se je umaknil nagonu, udarjalo se je vsepovprek, udaril si tistega, ki je bil na dosegu roke. Z roko, nogo, pendrekom, flašo ... Nekateri so jo pošteno skupili, igralcem Metaloplastike pa se je po dveh ali treh minutah le uspelo prebiti v kolikor toliko varno zavetje slačilnice.
RUMENI KARTON NAVIJAČU
Dan po tem je bilo v pričakovanju kazni za sramotne izgrede seveda treba kar najbolje oprati obraz. Vujović, vratar Dejan Lukić in Isaković so se tako dan kasneje na eni izmed športnih oddaj prikazali v povojih, eno najboljših levih kril vseh časov je bilo pod vsemi tistimi povoji videti kot mumija. S prstom pa so seveda kazali na domačine in organizacijo. »Pred začetkom tekme, medtem ko so se igralci ogrevali, se je na motorju na teren pripeljal tisti znani bitolski navijač Mate Šundevski. Ob ovacijah s tribun se je vozil naokoli, vse dokler se ni naveličal. Vrhunec tega rokometnega cirkusa pa je bil, ko je Isaković zgrešil sedemmetrovko, Mate pa je s tribune pritekel do vratarja Pelisterja in mu čestital! Veste, kaj je storil sodnik? Pokazal mu je rumeni karton! Šundovskemu! Rumeni karton navijaču! In potem, za konec, še tisto zverinsko pretepanje naših igralcev,« je ogorčen razlagal član gostujoče delegacije Slavko Novaković - Cvrle. Še najhuje jo je skupil Lukić, ki so mu v tisti gneči med drugim zlomili nos. »Še vedno ne morem verjeti, kaj se je zgodilo. Vse se je začelo, ko je s tribun priletela steklenica. Pritekel sem do črepinj, se sklonil, da bi jih pobral in odnesel delegatu, ko me je eden od rezervnih igralcev udaril v vrat. Odrinil sem ga, potem pa je pritekel Zečević in me s pestjo kresnil po nosu. Potem sem se znašel v primežu dveh policistov. Eden mi je zvil roko, drugi me je s pestjo udaril v predel ledvic.«
Vsaka zgodba ima seveda dve plati, tudi ta. Domači so trdili, da so bili gostje tisti, ki so s svojim vedenjem zanetili ravs, vse skupaj pa naj bi sprožil Vujović s tem, ko je raztrgal zapisnik. »Nisem raztrgal zapisnika, a zaradi smole, ki jo rokometaši uporabljamo za boljši oprijem žoge, se mi je med udarjanjem po zapisnikarski mizi prilepil na prste. To je vse, evo, Mile ima eno kopijo, pa se lahko sami prepričate, da zapisnik ni raztrgan,« se je takrat branil današnji selektor Slovenije.
DRAKONSKA KAZEN, KI TO NI
Bil je to škandal brez primere. Kazni so bile drastične, drakonske. Rokometna zveza Jugoslavije ni pokazala razumevanja in ni poznala milosti. Cane Krstevski, bitolska legenda, je dobil dosmrtno prepoved igranja. Njegov soigralec Zoran Zečević jo je odnesel le malenkost bolje, s tremi leti prepovedi. Pa naprej, Slobodan Kuzmanovski iz Metaloplastike dve leti, njegov klubski tovariš Mile Isaković, genialno levo krilo, leto dni, ter Veselin Vujović devet mesecev prepovedi igranja. Pelister je bil zaradi slabe organizacije denarno kaznovan, ob tem pa pet tekem nismo smeli igrati v dvorani Mladost.
A ko sta se prah in medijska hajka enkrat polegla, so po dobri stari jugoslovanski navadi vse skupaj omilili in počasi pometli pod preprogo, Vujović in Isaković sta jo denimo odnesla »le« s šestimi tekmami prepovedi igranja, pa še te bržkone nikoli nista v celoti odslužila.
Sedmi naslov jugoslovanskega prvaka je bil namreč labodji spev velike Metaloplastike oziroma »šabačkih vanzemaljcev«, kot se je oprijel vzdevek ene največjih generacij v zgodovini rokometne igre. Ekipa se je počasi raztepla na vse konce stare celine, z vstopom v 28. leto starosti so lahko začeli pogledovati prek meja države domnevnega bratstva in enotnosti, snubcev jim pri tem seveda ni manjkalo, pa je denimo Veselin Vujović svoj talent odnesel v Barcelono. »Grem tja, kjer se igra rokomet, v katerem nisi pretepen, če zabiješ deset ali več golov,« je zabrusil v slovo od jugoslovanskih igrišč.
Metaloplastika in Pelister sta danes daleč od nekdanje slave, Bitola pa ni več rokometno mesto. Eden redkih spominov na tiste zlate čase je možak na trenerski klopi. Konec maja se je namreč po skoraj treh desetletjih na trenersko klop Pelisterja vrnil Kasim Kamenica.
