© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Jurij Završnik
Jurij Završnik
19.12.2015 18:04:30

Dvospolnost v športu: Vsi drugačni, vsi enakopravni

Profimedia

V nedeljo se bomo Slovenci na referendumu odločali, kaj je definicija družine – ali je to skupnost moškega in ženske ali pa skupnost dveh ljudi, ne glede na spol. Življenje pa piše različne zgodbe, na katere posamezniki velikokrat ne moremo vplivati.

Rodiš se, kot se rodiš – takšen ali drugačen, kot moški ali ženska, nekateri pa vse življenje ostanejo v dvomih, kaj v resnici sploh so – moški ali ženska. Morda se mnogim zdi samoumevno, da je svet črno-bel, da imajo vsako stvari v predalih, da je vse urejeno tako, kot je določil nekdo pred davnimi, davnimi leti. Pa v resnici ni tako, četudi si zatiskamo oči in si želimo drugače.

Svet ni črno-bel, svet je barvit in te barve imajo milijon odtenkov. Tudi svet okoli nas, že v naši družini, že v naši šoli, na delovnem mestu, v kraju, kjer bivamo ... kaj šele v državi, na celini, je takšen, kot je. Vsak človek je drugačen, vsak človek je poseben. Nekatere je zaznamovalo rojstvo, druge morda okolica, v kateri so odraščali, tretji pa vztrajno zavračajo vse tiste, za katere menijo, da niso po njihovih merilih. Kot da se njim še nikoli ni zgodilo, da jim je na tla padel predal z nogavicami, v katerem so imeli lepo zložene črne posebej, bele posebej, barvne pa na drugi strani. In veliko je takih, ki menijo, da se vseh teh nogavic ne sme mešati skupaj, ker potem nastane kaos. Prav, naj imajo tisti, ki to želijo, popredalčkane vse nogavice, toda pri tem naj sosedu dopustijo, da mu je popolnoma vseeno, ali ima nogavice in spodnjice zložene po barvah. Vsi smo drugačni, kar je čar tega življenja, ki ga imamo, zato dopustimo, naj imajo to možnost, da uživajo v življenju, vsi. Dopustimo vsem, da so enakopravni z nami, sosedi, znanci, naključnimi mimoidočimi, tistimi iz sosednjega kraja, države, celine ... In športna zgodba o Dori, Horstu, Heinzu, Heinrichu ali Hermannu Ratjenu pove veliko.

 ROJENA KOT ŽENSKA ALI MOŠKI?
To je zgodba o odlični nemški atletinji, ki je na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 osvojila četrto mesto v skoku v višino, toda ...

103-29-ratjen1

Začelo se je, ko so posneli dokumentarec o tem, kako je nacistična Nemčija na berlinskih olimpijskih igrah ustvarila reprezentanco, ki naj bi dokazala, da je nemška rasa v sodobnem svetu superiorna. In takrat naj bi "našli" tudi Doro Ratjen, ki so jo v nemško reprezentanco uvrstili namesto Gretel Bergmann, ki zaradi judovske vere ni bila najbolj primerna, da nastopi v dresu s kljukastim križem na prsih. Nekateri zgodovinarji so potem poskušali dokazati, da vse skupaj ni bilo res in da niti ministrstvo za šport tretjega rajha ni vedelo, da je Dora v resnici moški. No, tudi moški ni bila povsem pravilna oznaka za osebo, ki je bila celotno otroštvo Dora, potem pa ...

ZADNJA POT KOT ŽENSKA
Dora Ratjen je na zadnji poti kot Dora nosila siv dvodelni kostim, hlačne nogavice kožnate barve in rahlo obarvane ženske čevlje z nizko peto. 21. septembra 1938 je z ekspresnim vlakom potovala z Dunaja v Köln. Nekaj dni prej je na evropskem prvenstvu v atletiki v avstrijski prestolnici osvojila zlato kolajno za nemški rajh, ko je zmagala v skoku v višini z rezultatom 170 centimetrov, kar je bil nov svetovni rekord.

Okoli poldneva se je vlak ustavil na postaji v Magdeburgu. Atletinja si je pretegovala noge v kupeju, ko je do nje pristopil orožnik in od nje zahteval osebno izkaznico. Kondukter na vlaku je obvestil orožnika Sömmeringa, da je ženska, ki sedi na vlaku, v resnici moški. Sömmering je pogledal Doro in ugotovil, da ima precej poraščene roke. Ratjenova je orožniku pokazala dokument, ki je služil kot identifikacija za nastop na evropskem atletskem prvenstvu, toda varuh zakona s tem ni bil zadovoljen. Prosil jo je, naj vzame prtljago in gre z njim na policijsko postajo.

Orožnik je bil odločen, da bo odkril, ali je Ratjenova ženska ali moški. Dori je celo grozil, da jo bo natančno pregledal. "In če se bom uprla?" je vprašala Ratjenova. "Potem boste obtoženi oviranja preiskave," ji je dejal orožnik. Dora je nekaj trenutkov omahovala, potem pa priznala, da je v resnici moški.

103-29-ratjen2

Dora Ratjen je bila aretirana ob 12.15. Kasneje so proti njej vložili obtožnico zaradi prevare v obdobju od leta 1934 do 1938, oškodovanec pa naj bi bil tretji rajh. Takoj so ji odvzeli tudi zlato kolajno in takrat, 21. septembra 1938, je "umrla" 19-letna Dora Ratjen in "rodil" se je 19-letni Heinrich Ratjen, ki je živel do 22. aprila 2008. Ratjen je pokopan na pokopališču v Bremnu, toda še vedno ne počiva v miru.

KAKO?
Primer Ratjen nikoli ni bil povsem razjasnjen, saj je premalo dokumentov iz tistega obdobja, ker so jih pred koncem druge svetovne vojne nacisti večinoma zažgali. Toda ali je bil Ratjen navaden prevarant, dvospolnik oziroma hermafordit, transvestit ali pa so mu (ji) ob rojstvu preprosto vpisali napačen spol.

Primer ni zanimal le športnih zgodovinarjev, ampak tudi uradno medicino in njen (njegov) primer se je znašel v atlasu forenzične medicine pod geslom "transvestitizem".

Nekateri zgodovinarji naj bi dokazovali, da so odgovorni v tretjem rajhu vedeli, da je Dora "na pol" moški, spet drugi trdijo, da tega niso vedeli. Zbrali so ogromno dokumentacije in pisem ter izjav Ratjena, njegovega (njenega) očeta in takratnega ministra za šport Hansa von Tschammerja. Kljub vsemu trdnega dokaza o enem ali drugem ni.

ZAČETEK
Življenje Dore Ratjen se je začelo v hiši v mestecu Erichshof blizu Bremna. To je bila preprosta družina, ki je komaj povezovala konec s koncem. Par je že imel tri hčerke, ko je 20. novembra gospa Ratjen spet rodila. Kasneje, septembra 1938, je Dorin oče Heinrich policiji dal izjavo: "Nisem bil poleg žene med porodom, saj sem bil medtem raje v kuhinji. Ko je moja žena rodila, mi je porodničarka zaklicala: 'Heini, deček je!' Toda pet minut kasneje mi je rekla: 'Kljub vsemu je deklica!'"

103-29-ratjen4

Starši so gledali najmlajšega otroka. Bili so v dvomih, toda odločili so se, da bodo porodničarki verjeli na besedo. Živeli so pač v času, ko ljudje med seboj niso govorili o spolnosti. In porodničarka je na mestni urad prijavila porod ter vpisala ženski spol in otrokovo ime Dora.

Devet mesecev kasneje je Dora zbolela za hudo pljučnico in oče je poklical zdravnika. Prosil ga je še, naj pregleda otrokove genitalije. "Nekaj ni povsem v redu," je dejal zdravniku. In slednji mu je odgovoril: "Naj bo, kot je. Tako ali tako ne morete narediti ničesar."

Dora je potem odraščala kot deklica, hodila v dekliško šolo in tudi k birmi šla kot dekle. "Starši so me vzgajali kot dekle," je Dora povedala policiji leta 1938. "Nosila sem dekliška oblačila, toda pri desetih ali enajstih letih sem počasi ugotovila, da nisem povsem navadno dekle, da sem bolj moški kot ženska. Ampak staršev nikoli nisem spraševala o tem."

Dora je postajala zaskrbljena, ko ji niso začele rasti prsi tako kot drugim dekletom. Od 17. leta naprej si je redno brila noge, vsak drugi dan, potem pa je doživela tudi orgazem, vendar jo je bilo preveč sram, da bi o tem komurkoli povedala.

Zdravniki, ki so jo potem pregledovali, so dejali, da ne bi smela čutiti spolnega nagona, saj so ugotovili, da je bila pravzaprav dvospolnik, hermafrodit.

SPOLNI ORGANI
Kako se je sploh lahko zgodilo, da ob rojstvu niso mogli ugotoviti, ali je deček ali deklica? Redko, zelo redko se zgodi, da imajo novorojeni otroci zunanje znake tako moškega kot ženskega spolovila, oziroma je penis zelo majhen, ob tem pa še delno razcepljen kot vagina. V nekaterih primerih je penis obrnjen tudi navznoter v telo in ne navzven, kar se da danes z ustrezno operacijo urediti, toda leta 1938 ... In Dora oziroma Heinrich je bil tak primer – moški z moškimi in ženskimi spolnimi organi.

 SKRIVALNICE
Dora se je do svojega 19. leta, ko je postala Heinrich, "igrala" skrivalnice. Vedela je, da je v bistvu moški, vendar je bila v vseh dokumentih navedena kot ženska, ob raziskovanju sebe pa je tudi vedela, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Odraščala je s tremi sestrami in videla, da so drugačne kot ona.

Pozneje se je navdušila nad športom in se leta 1934 včlanila v bremenski atletski klub, po končani šoli pa se je zaposlila kot delavka v tovarni cigaret. Čeprav je bila ves čas obkrožena z ženskami, ni imela prijateljic, ni hodila na plavanje, ni obiskovala zabav.

V športu pa je bila zelo uspešna. Pri 15 letih je leta 1934 postala regionalna prvakinja Saške v ženskem skoku v višino in kandidatka za reprezentanco Nemčije za olimpijske igre v Berlinu.

103-29-Ratjen3

Nemci so imeli potem na izbiro tri odlične skakalke v višino – Elfried Kaun, Doro in Bergmannovo. Slednja je kot judinja odpadla in v Berlin sta potovali Kaunova in Ratjenova. Kaunova je na koncu osvojila bron, 17-letna Ratjenova pa je bila četrta. "Nikoli nisem posumila," je veliko kasneje dejala Gretel Bergmann, ki je emigrirala v ZDA. "Ko smo se po treningih prhale, nikoli ni bila gola. Mislile smo pač, da jo je preveč sram. Rekle smo ji, da je malce čudna. To je to," je še povedala Gretel. "Na treningih in na pripravah smo se družile in imele zelo dober odnos. Bile smo prijateljice. Veliko smo se smejale in šalile, nihče pa ni nikoli posumil, da bi bila lahko moškega oziroma na pol moškega spola," pa je povedala Kaunova, ki je umrla leta 2008.

 DUH IZ STEKLENICE
"Ratjenova je priznala, da ji je po svoje kar odleglo, ko smo jo odkrili. Dolgo je čakala na ta trenutek in zelo dobro se je zavedala, da ne bo mogla celo večnost tekmovati kot ženska," je zapisal orožnik, ki jo je aretiral. Ratjenova je še povedala, da je med tekmovanji seveda spala v spalnicah z drugimi dekleti, vendar pa "nikoli ni naredila ničesar kaznivega".

Tistega 22. septembra 1938 jo je tako pregledal policijski zdravnik v Magdeburgu, ki je zapisal: "Sekundarne oziroma zunanje spolne karakteristike kažejo na to, da je oseba moški. Toda razpoka na spodnji strani malega spolnega organa kaže na določeno anomalijo. Skoraj zagotovo ta oseba ne more imeti normalnega spolnega odnosa."

Toda zdravnik je prišel do zaključka, da je oseba moški, in takoj so obvestili ministra za šport: "Evropska prvakinja v skoku v višino Ratjenova, z rojstnim imenom Dora, ni ženska, ampak moški."

Minister Tschammer se je takoj odzval in Doro so prepeljali v športni sanatorij v Hohenlychen na dodatne preiskave. Ugotovitev je bila enaka – Ratjenova je moški. Primer je bil zaključen, obtožnica oziroma kriminalna preiskava zaradi prevare pa je bila končana šele marca 1939, ko so Doro oprostili, ker ni bilo dokaza, da bi se Dora oziroma Heinrich hotel denarno okoristiti.

 KAJ NAJ NAREDIJO Z NJO?
Dolgo časa nihče ni vedel, kaj naj naredijo s (prej Doro) Heinrichom, in njen oče je na zaslišanju v domačem Bremnu celo dejal: "Dora ne bi smela nositi moških oblačil, ker ne more urinirati stoje." Kljub temu pa je oče potem odšel na upravno enoto in ime Dora tudi uradno spremenil v Heinrich. To se je zgodilo 11. januarja 1939, ko so v rojstnem listu nato popravili tudi spol – iz ženskega v moškega. Dva meseca kasneje je Ratjenov oče pisal pismo načelniku policije v Bremnu. Zapisal je: "Na uradu smo tudi uradno zamenjali spol mojega otroka. Ime smo iz Dore spremenili v Heinricha." Na koncu pisma je seveda dodal: "Heil Hitler!"

POTEM
O tem, kaj se je s Heinrichom Ratjenom dogajalo kasneje, je zelo malo znanega. Zadnji policijski zapis o njem je bil narejen 22. avgusta 1939, ko je Heinrich, ki se je kasneje predstavljal kot Horst ali Heinz, dobil dovoljenje za delo, postal član nemškega delavskega sindikata ter se preselil v Hannover, kjer je bil delavec. Dorina športna kariera je bila seveda končana, čeprav ji niso pobrali vseh kolajn, ampak samo zlato z evropskega prvenstva, izbrisali pa so tudi njen svetovni rekord. Po drugi svetovni vojni je Heinrich prevzel lokal svojih staršev in zavrnil vse novinarje, ki jih je zanimala njegova neverjetna zgodba.

Morda ima taka zgodba o človeku, ki zaradi igre narave ni vedel, kaj sploh je, svoj namen. Nikoli ne bomo izvedeli, kako se je počutila Dora, kako se je počutil Heinrich, kaj si je v resnici želel ali želela. Verjetno bi si želel samo, da ga sprejmemo takega, kot je – z vsemi napakami in slabostmi ter z vsemi vrlinami. Verjetno bi si želel le, da ga sprejmemo kot vsakega drugega človeka v naši okolici.