© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Robert Pogačar
Robert Pogačar
13.12.2015 12:47:04

Enes Handanagić in brca v glavo: Povratno tekmo z Liverpoolom si je ogledal z enim očesom

Grega Wernig

V Ljubljani je doslej gostovalo le malo nogometnih klubov s tako zvenečimi imeni, kot je bil v sredo, 24. septembra 2003, Liverpool. Vsaj toliko kot po neodločenem rezultatu pa je tekma ostala v spominu po tem, da je finski branilec Sami Hyypiä nesrečno udaril v obraz Enesa Handanagića, zaradi česar je slednji skoraj ostal brez očesa.

Nasprotnikov, kakršen je Liverpool, na legendarnem Bežigradu ni bilo prav veliko, pravzaprav bi se z njim lahko primerjala kvečjemu dva. Septembra 1970 je v prvem krogu pokala pokalnih zmagovalcev v Ljubljani gostovala slovita Benfica s še slovitejšim Eusebiem, septembra 1992 pa v prvem nastopu v takrat še pokalu prvakov Milan z Ruudom Gullitom, Frankom Rijkaardom, Zvonimirjem Bobanom, Paolom Maldinijem ... Vmes je bilo še nekaj dobrih klubov, kot so bili Eintracht iz Frankfurta, Anderlecht in Espanyol, ki pa se z omenjeno trojko vendarle ne morejo meriti.

Olimpija je za sezono 2003/04 sestavila zanimivo ekipo. V njej ni bilo takšnega zvezdnika, kot je bil sezono prej Robert Prosinečki, še najbolj pa je po tej plati odstopal Mladen Rudonja. Je pa mladi in obetavni trener Suad Beširević ponudil priložnost nekaj mladim igralcem, ki so veljali za prihodnost slovenskega nogometa. Sedanji reprezentant Branko Ilić, Dejan Grabić, Gregor Mirtič, Marko Barun in Blaž Puc so le nekatera imena, ki so se uveljavila v tisti sezoni. Če ne bi bilo afere Boštjan Kreft, ko je na tekmi proti Gorici v igro vstopil igralec, ki ga sploh ni bilo v zapisniku, bi Olimpija takrat prekinila dolgoletno sušo in se okitila z naslovom državnega prvaka. Ob koncu so imeli Goričani le točko naskoka, potem ko so medsebojno tekmo za Bežigradom, ki se je končala z 0:0, registrirali z 0:3 v korist Goričanov.

V OLIMPIJO IZ TRETJE LIGE
Eden ključnih mož v ekipi Olimpije je bil takrat tudi Enes Handanagić. Po rodu Bosanec iz Sanskega Mosta je pred vojnimi grozotami v svoji domovini v Ljubljano z družino pribežal leta 1992 kot trinajstletni deček. Hitro je opozoril nase s svojimi nogometnimi kvalitetami, naprej pri Ljubljani, nato tudi pri Slovanu, Livarju iz Ivančne Gorice in Grosuplju, od koder je leta 2002 iz tretje lige prišel v Olimpijo. V prvi ekipi mu je priložnost najprej ponudil Branko Oblak. Takrat je kmalu dobil tudi slovensko državljanstvo in tako sprostil mesto tujca v ekipi. Po dobrih igrah tako v tej kot v novi sezoni so se ob postopku za pridobitev državljanstva že razširile govorice, da bi se lahko potegoval tudi za mesto v slovenski reprezentanci. Takratni selektor Bojan Prašnikar je ob tem vprašanju dejal, da bi veljalo najprej počakati, da se postopki končajo, in da o njem še ni razmišljal, ni pa tudi dejal, da mu kot potencialni reprezentant ne bi bil zanimiv ...

ZMAGA JE BILA BLIZU
No, in potem je prišel težko pričakovani 24. september 2003 in obračun s slovitimi Liverpoolčani. Olimpija je pred tem, seveda v precej manjši meri, že občutila otoški nogomet, saj se je v predkrogu pokala UEFA pomerila z irskim Shelbournom in ga premagala z 1:0 doma in 3:2 v gosteh. V Ljubljani so bili z žrebom zadovoljni, saj so vedeli, da bo nasprotnik napolnil stadion in klubsko blagajno, igralcem pa je predstavljal še poseben izziv. V mestu Beatlov so takrat že sestavili zelo kakovostno ekipo, ki se je v tisti sezoni pokala UEFA sicer morala posloviti že v osmini finala proti Marseillu, a nato v skoraj identični sestavi že v naslednji pokorila Evropo po kaotičnem finalu lige prvakov v Istanbulu, ko so proti Milanu ob polčasu izgubljali z 0:3 in nato izenačili na 3:3 ter zmagali po streljanju enajstmetrovk. Kewell, Heskey, Owen, Šmicer in Gerrard so bila najslovitejša imena tiste zasedbe, ki je v Ljubljano prišla kot velik favorit, vse razen njihove zmage pa je veljalo že za kar veliko presenečenje.

Angleži so bili med tekmo sicer več pri žogi in imeli lepše priložnosti, toda zaradi srčne igre gostiteljev do zmage niso mogli. Celo več, Olimpija je v 66. minuti povedla. Nedim Jusufbegović je po strelu z vrha kazenskega prostora streljal, a zadel le levo vratnico, toda na srečo je bil pri žogi Žlogar in jo poslal v prazno mrežo. Nepopisno slavje se je seveda takoj začelo, pokvarilo ga je le dejstvo, da je bil kmalu za tem zaradi protestov z domače klopi odstranjen trener Beširević. Blamažo za goste je v 78. minuti preprečil Michael Owen, ki je izkoristil podajo norveškega reprezentanta Johna Arneja Riiseja. Owen je s svojim 21. zadetkom za Liverpool podrl klubski rekord Iana Rusha v zadetkih na evropskih pokalih.

POSEG DVE URI IN POL
Tekmo pa je zaznamovala še ena zadeva. Domači trener je namreč že po prvih 45 minutah zaradi poškodb ostal kar brez treh nogometašev. Najprej je moral z igrišča branilec Enes Handanagić, kmalu za tem še hitri Janez Aljančič, oba sta bdela nad Michaelom Ownom, tik pred polčasom pa še steber obrambe Igor Lazić. Medtem ko sta jo Aljančič in Lazič odnesla brez težjih poškodb in sta se že po tednu ali dveh vrnila v prvo ekipo, pa je bilo s Handanagićem vendarle drugače. V 21. minuti ga je poškodoval branilec Liverpoola, Finec Sami Hyypiä, ki ga je ob nerodnem posredovanju s kopačko zadel v obraz in mu zlomil tudi ličnico. Dva dni pozneje ga je v ljubljanskem kliničnem centru operiral zdravnik Zdravko Štor, zahteven poseg na poškodovanem očesu pa je trajal dve uri in pol. Takrat 24-letnemu branilcu Ljubljančanov je nekaj časa grozila celo izguba vida na levem očesu. Le dobremu delu zdravnikov se Enes lahko zahvali, da jo je odnesel brez hujših poškodb.

HANDANAGIĆ: KDO DRUG BI TAKRAT ZAKLJUČIL
Danes 36-letni nogometaš, zdaj trener na koprski nogometni akademiji, se takratnih dogodkov, ki so najbolj zaznamovali njegovo kariero, še vedno dobro spominja: "Bil je duel v kazenskem prostoru, v katerem sva oba startala na žogo. On je dvignil nogo in me zadel naravnost v oko. V takih trenutkih se igralec ne ozira na to, kaj ga lahko doleti."

097-17-handanagic gw
Grega Wernig

Rehabilitacija po takšnem dogodku je bila dolga in je trajala kar šest mesecev, kar je glede na naravo poškodbe pravzaprav razumljivo. "Če bi se to primerilo kakšnemu drugemu igralcu, ki ne bi bil tako uporen kot jaz, ta verjetno ne bi več igral nogometa. Poškodba je bila resna, saj sem imel poškodovano oko in zenico ter zlomljeno ličnico. Potrebne so bile tri operacije, da so se stvari postavile na svoje mesto. Proti koncu tiste sezone sem potem že lahko igral," zdaj pravi Enes.

NI GA PRIČAKOVAL
Pričakovati bi bilo, da se bo finski branilec za grob, čeprav nehoten prekršek, vsaj opravičil. Če tega ni storil že na stadionu, pa vsaj pozneje, ko je izvedel, kakšno poškodbo je utrpel Olimpijin branilec. No, to se ni zgodilo. Enes pravi, da opravičila niti ni pričakoval: "Oni so bili na tako visoki ravni, da smo mi za njih pomenili le neko obveznost, ki jo morajo oddelati; skoraj trening tekmo. Ta občutek se je še povečal, ko so videli bežigrajsko podrtijo. Verjetno so bili kar malo šokirani."

Dejstvo, da sta se na isti tekmi že v prvem polčasu poškodovala še dva soigralca, Enes jemlje zgolj kot nesrečno naključje: "Če bi človek vedel, kaj se mu bo zgodilo v življenju, bi se vedno še pravočasno umaknil. Očitno nam je bilo tako usojeno."

Igralci Liverpoola na tisti tekmi po njegovem prepričanju sploh niso igrali grobo: "Takšna igra se pač goji v angleški ligi. Oni so bili profesionalci in so nanjo navajeni. Poškodbe so bile res bolj naključje."
Na povratno tekmo v Liverpoolu, ki so jo Redsi dobili s 3:0, je odpotoval tudi Enes, ki si je dogajanje na igrišču ogledal le z enim očesom. Seveda se ob tem ni počutil ravno prijetno: "Zame je bil dovolj stresen že šok zaradi poškodbe. Občutki ob gledanju povratne tekme so bili zelo mešani."

ŠE VEDNO GA SPRAŠUJEJO
Enes pravi, da če se mu ne bi primerila ta nesrečna poškodba, zanj zdaj nihče ne bi niti vprašal. Je bil to torej dogodek, ki je najbolj zaznamoval njegovo kariero? "Teh dogodkov je bilo kar nekaj. Eden je bil ta, da sem iz tretje lige prišel v prvo in v njej hitro postal standarden igralec pri klubu, kot je Olimpija. Dogodka sta bila naslova državnega prvaka, ki sem ju osvojil leta 2006 z Gorico in 2010 s Koprom. Vsekakor pa je bil Liverpool najbolj znan nasprotnik, proti kateremu sem v svoji karieri igral."

Je bilo vse, kar se mu je takrat zgodilo, nekaj, o čemer bo lahko pripovedoval tudi svojim otrokom? "Večina otrok, ki jih danes treniram in me poznajo, me večkrat kaj vpraša o tem. Za mojo poškodbo so po večini slišali od staršev, Liverpool pa je še vedno tako velik klub, da pri ljudeh vliva spoštovanje."

Po Enesovem prepričanju pa je takšna tekma za mlade igralce Olimpije pomenila odskočno desko za nadaljevanje karier: "Motiv je bil res velik in množica, ki je navijala za nas, nam je pomenila samo še večji motiv. Ničesar ni bilo takšnega, kar bi na nas vplivalo negativno."

Zelo negativno pa so na igralce vplivali dogodki, ki so sledili v naslednji sezoni. Med njo je klub, ki jih ni bil več zmožen plačevati, skoraj bankrotiral, ostal brez licence in nato pod začasnim drugim imenom Bežigrad moral začeti v peti ligi. Enes Handanagić je bil med tistimi, ki so še pravočasno pobrali šila in kopita ...