Joe Louis, imenovan tudi Rjavi bombarder (pri nas je leta 1958 o njem izšla knjiga z naslovom Črni bombarder) je bil idol predvojne Amerike. Velja za enega najboljših boksarjev vseh časov, z ugledom poštenega in garaškega borca. Njegova vladavina svetovnega prvaka je trajala 140 zaporednih mesecev med letoma 1937 in 1948. Sodeloval je v 27 borbah za naslov prvaka, 26-krat kot svetovni prvak, v zadnji, ko se je leto prej naslovu kot neporažen odrekel, pa kot izzivalec Ezzarda Charlesa za naslov prvaka.
Njegovih 25 uspešnih obramb svetovnega prvaka je še vedno rekord vseh kategorij. Leta 2005 je mednarodna organizacija za raziskovanje boksa Louisa imenovala za najboljšega boksarja v težki kategoriji vseh časov, revija The Ring pa ga je uvrstila na prvo mesto lestvice stotih borcev z najmočnejšimi udarci.
Velja za morda celo prvega Afroameričana, ki je v ZDA dobil status narodnega junaka. Večino časa je živel v Detroitu, kjer rasna segregacija ni bila tako izrazita kot na jugu države. Veljal je za nekakšen simbol liberalnega temnopoltega moža, zlasti pri tistih predstavnikih njegove rase, ki so trpeli zaradi nasilja belcev, predvsem predstavnikov združenja Ku Klux Klan.
PRIJATELJA V POZNEJŠIH LETIH
V nasprotju z Maxom Schmelingom Joe Louis po koncu kariere ni znal dobro z denarjem in ga je večino zapravil, imel pa je tudi težave z drogami. Pozneje se je zaposlil kot hotelski uslužbenec v Las Vegasu. Z Maxom sta postala prijatelja, Nemec mu je finančno pomagal in ga vsako leto obiskal. Louis je umrl leta 1981 v starosti 67 let, njegov nekdanji tekmec pa je njegovi družini pomagal pri pokritju pogrebnih stroškov in sodeloval tudi pri nošenju krste.
Maximillian Adolph Otto Siegfried Schmeling, kot je bilo njegovo celotno krstno ime, je bil sprva njegovo nasprotje. Devet let starejši od Američana je svetovni prvak v težki kategoriji postal že leta 1930, ko je bil njegov nasprotnik Američan Jack Sharkey diskvalificiran zaradi nizkega udarca. Prav proti njemu je naslov ob drugi obrambi tudi izgubil. Skupno je v karieri zbral 56 zmag, od tega 40 s prekinitvijo in 16 s sodniško odločitvijo, deset porazov in štiri remije. Nacistični vodja Adolf Hitler je bil nanj upravičeno ponosen, zlasti po zmagi nad takrat 22-letnim Louisom.
HITLERJEVE ROŽE IN JOK TEMNOPOLTIH
Prvi dvoboj teh borcev je bil na vrsti 19. junija 1936 na stadionu Yenkee v newyorškem Bronxu, označili so ga tudi za obračun med demokracijo in fašizmom. Joe Louis je imel pred njim v dveletni karieri bilanco 24 zmag in nobenega poraza, z izjemo štirih dvobojev je vse ostale končal že predčasno. Hkrati je bil tudi prvi na listi izzivalcev takratnega svetovnega prvaka, rojaka Jamesa Braddocka, proti kateremu je dve leti pozneje tudi osvojil naslov.
Za Schmelinga je bil to že jubilejni 60. profesionalni dvoboj (12 dvobojev na leto, kolikor jih je denimo odboksal leta 1927, za tiste čase ni bila nobena redkost), njegova dotedanja bilanca pa ni bila tako bleščeča – 49 zmag, štiri borbe brez zmagovalca in sedem porazov. To je bil tudi razlog, da je svojega nasprotnika malce podcenil in v pripravi na dvoboj skoraj več časa kot boksu posvetil golfu, ki je bil njegova druga strast.
Louisov poraz je temnopolti del ameriškega prebivalstva precej prizadel. Pisatelj Langston Hughes je pozneje opisal razpoloženje po borbi: "Sprehodil sem se po Sedmi aveniji in videl odraslega moškega, ki joče kot otrok, enako tudi žensko z glavo v naročju. Po vsej državi so ljudje jokali, ko so izvedeli, da je bil Joe nokavtiran."
Po drugi strani so bili Nemci ob novici o Maxovi zmagi navdušeni. Adolf Hitler je njegovi ženi poslal šopek rož in čestitko s sporočilom: "Za čudovito zmago vašega moža, našega največjega boksarja, vam čestitam iz vsega srca."
V skladu z nacionalno usmerjenimi komentarji nemškega tiska se je po borbi odzval tudi Schmeling: "Zavedanje, da je z mano v mislih vsa Nemčija na čelu s firerjem, me je držalo pokonci celoten dvoboj. Vlivalo mi je še dodaten pogum, da vzdržim do konca in zmagam za barve Nemčije."
Schmeling je bil prepričan, da si je s to zmago že izboril borbo za naslov svetovnega prvaka z Braddockom, a si je ta za nasprotnika raje izbral Louisa, tudi iz strahu, da bi se v primeru poraza nacistično izzivanje tudi onstran Atlantskega oceana še dodatno povečalo. Ko je Louis Braddocka nokavtiral v osmi rundi in se prvič okitil z naslovom svetovnega prvaka, je nato takoj dejal, da se bo kot tak zares počutil šele takrat, ko bo premagal Schmelinga.
ROOSVELT: JOE, POTREBUJEMO VAŠE MIŠICE
Povratni dvoboj med obema borcema, 22. junija 1938 na istem prizorišču, je bil po najbolj prestižni boksarski reviji The Ring izbran za dvoboj desetletja in še danes velja za enega največjih boksarskih obračunov vseh časov. V Nemčiji je Schmeling po zmagi nad Louisom postal legenda, dokaz nacistične doktrine o večvrednosti arijske rase.
Tokrat je tudi slednji dvoboj vzel precej bolj resno kot prvič in se nanj marljivo pripravljal v svojem kampu v New Jerseyju. Nekaj tednov pred dvobojem je obiskal tudi Belo hišo, kamor ga je povabil ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt. "Joe, da premagamo Nemčijo, potrebujemo mišice, kakršne so vaše," mu je takrat dejal. "Imel sem povsem jasne osebne razloge za zmago, name je takrat računal ves narod," je Joe pozneje zapisal v svojih spominih.
Okrog hotela, v katerem sta stanovala, so v dneh pred dvobojem potekale protinacistične demonstracije. Posebna komisija je zaradi predhodnega prestopka z drugim borcem Schmelingovemu menedžerju Joeju Jacobsu prepovedala opravljati svoje delo. Ker se je bal negativne publicitete, je pomoč zavrnil tudi Doc Casey, ki mu je med prejšnjimi borbami pomagal v kotu ringa.
To je dodatno podkrepilo Nemčevo zaskrbljenost pred borbo, pred katero si je Louis privoščil dvourni dremež.
Dvoboj je potekal pred več kot 70 tisoč gledalci na razprodanem stadionu, med katerimi so bila tudi najbolj znana imena iz sveta filma in glasbe tistega časa, kot so Clark Gable, Douglas Fairbanks, Gary Cooper in Gregory Peck, prek radia so ga prenašali po vsem svetu. V Nemčiji so poskrbeli, da so ob treh zjutraj po evropskem času, ko se je dvoboj začel, vsi lokali ostali odprti.
Nepričakovano je bilo vsega konec zgolj po dveh minutah in štirih sekundah borbe. Schmeling se je trikrat znašel na tleh, ko se je to zgodilo četrtič, je njegov trener v ring zalučal brisačo in sodnik je prekinil neenakovreden dvoboj, v katerem sta si borca prvič v zgodovini boksa razdelila več kot milijon ameriških dolarjev.
Zanimivo je, da je konec že v prvi rundi Louis predhodno napovedal v enem od intervjujev. Po dvoboju so se v nemškem taboru pritožili, da je nasprotnik uporabil nepravilen udarec v ledvice in celo zavrnili njegov obisk v bolnišnici. Zadeva je v medijih zelo odmevala, a uradne pritožbe vendarle niso vložili.
KLJUB ZMAGI RASISTIČNE OPAZKE
Ameriška pisateljica Maya Angelou je po drugi strani opisala občutke predvsem temnopoltih Američanov in opozorila, kaj bi se lahko zgodilo, če bi Louis izgubil še drugič: "Ob porazu bi lahko spet prišlo do linča naše rase. Še en temnopolti mož bi bil v prenesenem smislu obešen na drevo. Spet bi se hitro lahko vrnili v čase suženjstva. Ponovno bi začele deževati obtožbe, da smo nižja vrsta ljudi, komaj na malo višji ravni od opic."
ZAVRNIL STRANKO IN NAGRADO
Dvoboja med Louisom in Schmelingom sta potekala v času velike ekonomske nestabilnosti v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki se je začela že s svetovno gospodarsko krizo leta 1929. Prav v času njunega povratnega obračuna sta tudi v ZDA zelo narasla napetost in politični konflikt med Nemčijo in ZDA, ki se je še povečal po priključitvi Avstrije. Protinacistična propaganda v ameriških medijih se je močno povečala, po drugi strani pa so nacisti na čelu z ministrom za propagando Josephom Göbbelsom športnike, kot je bil Max Schmeling, načrtno izkoriščali za svoje namene.
Nemški boksar sicer ni bil član nacionalne stranke in je tudi javno zanikal teorijo o večvrednosti svoje rase. "Sem boksar, in ne politik. Prav tako nisem nikakršen superman," je razlagal in kljub pritiskom tudi obdržal svojega judovskega menedžerja Jacobsa. Prav tako je zavrnil nagrado "bodalo časti", s katero ga je nagradil Hitler. Njegovi mami in ženi so odsvetovali, da bi ga spremljali na borbah v ZDA, češ da bi bili tam izpostavljeni prevelikim pritiskom.
KONEC HEROIZMA IN ZAMERA HITLERJU
Po porazu z Louisom so Schmelinga nacisti prenehali promovirati kot nacionalnega junaka. Do začetka druge svetovne vojne je odboksal le še en dvoboj in se v Stuttgartu po zmagi nad rojakom Adolfom Heuserjem, ki ga je nokavtiral v prvi rundi, okitil z naslovom evropskega in nemškega prvaka.
Hitlerju se je zameril, ko je v tako imenovani kristalni noči novembra 1938, v kateri so nacisti razbijali trgovine judovskih trgovcev in Jude množično deportirali v taborišča, dvema mladima fantoma judovskega porekla zagotovil zatočišče. Za takšen javen odpor ga je kaznoval in ga po izbruhu vojne vključil v padalsko enoto nemških zračnih sil. Po vojni se je Max kljub starosti 42 let še enkrat reaktiviral, odboksal še pet borb ter se po treh zmagah in dveh porazih dokončno upokojil.
Dejstvo, da se ni želel vključiti v nacionalno stranko, so mu po vojni šteli v velik plus. Zaposlil se je v podjetju za proizvodnjo kokakole, mirno živel v Berlinu in Wenzendorfu ter umrl leta 2005 v starosti 99 let.
Pozneje se je posvetil golfu in leta 1952 kot prvi temnopolti golfist nastopil na turnirju serije PGA. V Detroitu se po njem imenuje dvorana Joe Louis Arena, v kateri igrajo Detroit Red Wingsi v ligi NHL, tako kot Schmeling pa je bil Louis sprejet v hišo slavnih.
