Gospod Gualtieri ima danes triinštirideset let in se ukvarja z računalniki. Pravzaprav se je že prej, nogometaši iz te žepne državice niso profesionalci in morajo za živež ob igranju nogometa delati še kaj drugega. Tako si tudi naš junak z igranjem nogometa ni zagotovil preživetja, ostali pa so mu spomini. V njegovem primeru izjemni, nepozabni, skratka takšni, kot bi si jih želel tudi marsikateri nogometaš iz bolj nogometnega okolja. In če v tej njegovi skrajno običajni, že skoraj dolgočasni polamaterski karieri ne bi bilo nekaj nadvse zanimivega, gotovo ne bi nastopal kot glavni junak zgodbe na teh straneh.
HVALA, STUART PEARCE!
Njegov dosežek ne bo trajal večno in tega se gotovo zaveda. Zdaj že več kot 22 let uživa v mikro slavi, ki mu jo je – ne da bi se tega zavedal – prinesel zgodnji zadetek v angleško mrežo. Po natančno 8,3 sekunde igre, kar še vedno velja za najhitrejši gol na reprezentančnih tekmah. Vendar lepo po vrsti, zadetek v prvi akciji tekme se tu ali tam zgodi in zgodba je zaradi dejstva, da je zadetek dosegel član reprezentance San Marina, ki bo jutri gostovala v Stožicah, ta teden tako ali tako zanimivejša kot sicer, Gualtierijev dosežek pa je pomembnejši in atraktivnejši iz več razlogov.
Nikoli ne bom pozabil tega trenutka. O njem sem sanjal in nisem si mislil, da se bo kdaj prav zares zgodil. mi tako zelo težko dosegamo zadetke proti komurkoli, kaj šele proti reprezentanci, kot je Anglija.
Davide Gualtieri
17. november 1993. Bologna, stadion Renato Dall'Ara. Da bi lahko na zadnji tekmi kvalifikacij za nastop na svetovnem prvenstvu, ki so ga dobrega pol leta pozneje gostile ZDA, San Marino presenetil Angleže, seveda ni nihče verjel, celo zadetek domačinov, ki so pred tem le dvakrat spravili žogo v tekmečevo mrežo (v romunsko in turško), je bil videti kot plod znanstvene fantastike.
Anglija je bila pred zadnjim krogom v nezavidljivem položaju. Generacija, ki se je na prejšnjem svetovnem prvenstvu v Italiji uvrstila v polfinale, je v pričakovanju domačega evropskega prvenstva merila visoko, zato javnost ob težavah v kvalifikacijah za SP 1994 selektorju Grahamu Tayloru ni prizanašala.
Scenarij, ki bi Gordi Albion popeljal v ZDA, je bil vnaprej znan, ob zmagi nad San Marinom z razliko sedmih zadetkov bi ji morali z zmago nad Nizozemsko pomagati še odpisani Poljaki. Težka, vendar nikakor nemogoča naloga je predvsem v psihološkem pogledu postala precej težja v 8,3 sekunde tekme.
Gualtier se ni nadejal, da bo s svojimi soigralci po začetnem udarcu iz sredine v smeri angleških vrat sestavil štiri natančne podaje, da bo podajo v kazenski prostor prestregel angleški branilec Stuart Pearce in jo tako nespretno podal svojemu vratarju Davidu Seamanu, da je do žoge pred vsemi pritekel naš junak in jo potisnil v mrežo.
"Takrat se ni nihče zavedal, da je bil zadetek kaj posebnega. Vse skupaj je bilo nepričakovano. Zgodilo se je zelo hitro, gledalci se pravzaprav še niso posedli na svoja mesta. Šele po tekmi so mi povedali, da sem dosegel zadetek v rekordno hitrem času," se svojega trenutka slave spominja Gualtieri, ki še danes zaradi rekordni hitrega gola dobiva sporočila od vsepovsod.
Nekateri mu le čestitajo, morda prosijo za fotografijo s podpisom, spet drugi želijo njegov dres za spomin. "Toliko sem jih že razdelil, pa jih je še premalo. Moram prositi našo zvezo, da mi jih še nekaj pošlje." Imeti na steni obešen dres reprezentance San Marina s priimkom Gualtieri na hrbtu je nekoliko bizarno, nemara celo tako močno, da preseže okvir razumnega in postane "kul". Zakaj pa ne?
DAILY MIRROR: KONEC SVETA!
Računalniški "frik" v svoji trgovini Micronics, ki je obenem tudi servis računalniške opreme na meji Italije in San Marina, še danes rad pobrska po medmrežju in se za dobrih osem sekund zazre v monitor. Pravi, da si na takšen način polepša dan, ki mu ni najbolj naklonjen.
"Vsakič ko pogledam tisti posnetek, se razvedrim. Takrat sem še imel lase (smeh)," pravi, medtem ko ponosno pokaže dres Stuarta Pearcea, ki ga je dobil v menjavi po tekmi in ga skrbno varuje še danes. Kot spomin na vrhunec svoje kariere, v kateri je za reprezentanco odigral le devet srečanj in dosegel le en gol – tega v angleško mrežo.
"Konec sveta!" je dan po tekmi na naslovnico, na kateri je bila fotografija Gualtierija, zapisal otoški Daily Mirror. "V Angliji imam sorodnike, zato sem zlahka prišel do tega izvoda. Tudi to je lep spomin. Tako kot spomin na škotske navijače med gostovanjem v San Marinu nekaj let pozneje," se spominja veseljačenja s tistimi, ki so ga zaradi posebne "ljubezni" do Angležev še posebej slavili, mu plačevali vrčke piva drugega za drugim: "Hitro so me poiskali, zato lahko rečem, da sem na Škotskem kar priljubljen. Imeli so oblečene celo majice z mojim imenom. Še bolj zanimivo je, da so mojemu bratu, ko je bil na Škotskem na počitnicah, plačevali hrano in pijačo."
Čeprav Gualtieri za seboj nima blesteče nogometne kariere, mu zadetka v angleško mrežo in slave zaradi gola v 8,3 sekunde ne more nihče vzeti. "Nikoli ne bom pozabil tega trenutka. O njem sem sanjal in nisem si mislil, da se bo kdaj prav zares zgodil. Mi tako zelo težko dosegamo zadetke proti komurkoli, kaj šele proti reprezentanci, kot je Anglija."
Srbski mladinec,
slovenski Avstralec
in Benjamin VerbičOb rekordu Davida Gualtierija, ki velja za tekme reprezentanc, je treba omeniti, da se je v 28 primerih mreža zatresla celo hitreje. V oči bodeta predvsem gola srbskega mladinca Vuka Bakića in Savdijca Nawafa Al Abeda, ki sta zadela po le dveh sekundah neposredno s sredine igrišča. Zanimivo, do leta 1998 je Guinnessova knjiga rekordov kot najhitrejšega beležila zadetek Avstralca Damiana Morija, ki naj bi imel po nekaterih zapisih po očetu tudi slovenske korenine in naj bi na tekmi avstralske lige zadel po 3,69 sekunde. Rekorder slovenskega prvenstva je nogometaš Celja in novopečeni reprezentant Benjamin Verbič, ki je v jesenskem delu te sezone na tekmi z Zavrčem dosegel zadetek po 11 sekundah igre.
BOG, KAJ SEM NAREDIL NAROBE?
Za angleški nogomet je bil Gualtierijev zadetek v Bologni le eden od številnih udarcev. V zadnjem času so se Angleži nanje gotovo že privadili, v zgodnjih devetdesetih pa so čisto resno verjeli, da imajo z odlično generacijo, v kateri so bili ob vratarju Seamanu in branilcu Pearceu še Paul Ince, Tony Adams, David Platt, Alan Shearer in Paul Gascoigne, v rokah vse adute za vstop v elitni razred. Želeli so boj za vrh, želeli so naslov najboljših, želeli so ponoviti leto 1966. To sicer želijo še danes, a imajo iz leta v leto v rokah manj dobrih igralnih kart.
Takratni selektor Taylor je le šest dni po tekmi v Bologni odstopil. Ni bilo presenečenje, saj ni imel nikakršne podpore več. "Ko je žoga drvela proti mreži, sem pogledal v nebo in tiho vprašal: 'Bog, prosim, povej mi, kaj sem naredil narobe?' Danes se lahko temu nasmejim, vendar zgodba je resnična. Jasno je, da moramo prevzeti odgovornost za vsak poraz, za vsak posamezni prejeti gol, vendar tekma je trajala komaj osem sekund ... Saj sem takrat dobro vedel, da se bomo pobrali in na koncu zmagali, ampak vseeno se vprašaš, kaj se je pravkar zgodilo," se danes enega bolj črnih dni v svoji karieri spominja upokojeni strateg in se trenutek zatem še bolj globoko zazre vase: "Ko ti ne uspe, bolečina ne izgine kar tako. Dvajset let je že minilo, pa ljudje še vedno govorijo o tem. Pravijo mi, da sem nor, vendar resno mislim, da bom ta črn madež odnesel s seboj v grob. Sem angleški selektor, ki se ni uspel uvrstiti na svetovno prvenstvo."
Pravijo mi, da sem nor, vendar resno mislim, da bom ta črn madež odnesel s seboj v grob. Sem angleški selektor, ki se ni uspel uvrstiti na svetovno prvenstvo.
Graham Taylor
BBC JE PREKINIL PRENOS
Ko je voz krenil navzdol, je obupala tudi državna televizija BBC. Urednik je dvignil roke nad angleško reprezentanco. Vsaj 200 jeznih gledalcev je približno pol ure pred koncem tekme klicalo na televizijo in zahtevalo pojasnilo. Zakaj, za vraga, se je prenos kar naenkrat prekinil? Sliko iz bolj ali manj praznega stadiona v Bologni je zamenjala slika iz Cardiffa, kjer je Wales – ravno tako v odločilnem kvalifikacijskem srečanju – gostil Romunijo. In ravno tako izgubljal, vendar je angleški neuspeh vendarle težje gledati in precej težje sprejeti.
Dejstvo je, da Angleži svoje poti v ZDA niso dobro tlakovali, grešili so že pred gostovanjem pri San Marinu. Tudi če po 8,3 sekunde ne bi zaostajali za malčkom evropskega in svetovnega nogometa in mu prepustili vodstva vse do 21. minute, ne bi videli Amerike. Tudi če bi potem namesto sedmih dosegli potrebnih osem ali celo več golov, ne bi videli Amerike. Poljska namreč ni pomagala in ni premagala Nizozemcev. Slednji so v skupini 2 napredovali skupaj z Norvežani, Anglija pa se je lahko začela pripravljati na domači Euro. Pozneje se Angleži še enkrat niso uvrstili na veliko tekmovanje, v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2008 je bil s svojimi izbranci neuspešen Steve McClaren.
San Marino se kajpak nikoli ni uspel uvrstiti na veliko tekmovanje. Zadetek na tekmi z Anglijo v 8,3 sekunde je ostal najbolj znamenit dogodek v zgodovini izbrane vrste te žepne državice s približno 30 tisoč prebivalci, kar je približno tretjina kapacitete osrednjega angleškega nogometnega objekta. Pred enajstimi leti je San Marino dočakal tudi prvo mednarodno zmago, z 1:0 je na prijateljski tekmi premagal Liechtenstein. V kvalifikacijah, ki ravno potekajo, pa je San Marino odščipnil dve točki Estoniji, ki je pred tem na kolena spravila Slovenijo. Naj razume, kdor lahko ...
Gol na vsaki šesti tekmi
Nogometna reprezentanca San Marina je od sprejema v Uefo in Fifo (1988)
odigrala 124 uradnih tekem. Le petkrat se je izognila porazu,
ob 531 prejetih zadetkih pa je v tekmečevo mrežo
v vseh teh letih spravila le 20 žog.
Lestvica FIFA
• trenutna uvrstitev: 181 (marec 2015)
• najboljša uvrstitev: 118 (september 1993)
• najslabša uvrstitev: 208 (julij 2014)
ENA ZMAGA SAN MARINA
28. 4. 2004 prijateljska San Marino – Liechtenstein 1:0
ŠTIRJE REMIJI SAN MARINA
10. 3. 1993 kval. za SP 1994 San Marino – Turčija 0:0
25. 4. 2001 kval. za SP 2002 Latvija – San Marino 1:1
20. 8. 2003 prijateljska Liechtenstein – San Marino 2:2
15. 11. 2014 kval. za EP 2016 San Marino – Estonija 0:0
