V tisti sezoni so naši takratni šampionki Mateji Svet vsi več možnosti pripisovali v veleslalomu, ki je bil tako kot pri Tini Maze njena paradna disciplina. V njem je sezono prej osvojila mali kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu, pred začetkom SP pa zasedla eno drugo, tri četrta in eno šesto mesto, medtem ko je bila v slalomu ob dveh izpadih še enkrat druga in dvakrat šesta.
Mateja pa je podobno kot Tina slovela po tem, da je največ pokazala prav na največjih tekmah. Že s SP dve leti prej v Crans Montani se je vrnila s tremi kolajnami, srebrom in dvema bronoma, vmes je osvojila še srebro na OI v Calgaryju. Tudi svojo edino olimpijsko kolajno je, zanimivo, dobila v slalomu, medtem ko se je v veleslalomu morala sprijazniti s četrtim mestom.
Slovenija četrta najboljša
Na prvenstvu v Vailu 1989 so bile po številu osvojenih kolajn od Slovenije oziroma takrat še Jugoslavije boljše le tri države. S tremi zlatimi (Martin Hangl – SG, Maria Walliser – smuk in Vreni Schneider – slalom), petimi srebrnimi in tremi bronastimi odličji so bili najboljši udeleženci prvenstva Švicarji. S tremi zlatimi, dvema srebrnima in eno bronasto kolajno so jim sledili Avstrijci, Nemci pa so se domov vrnili z zlatom (Hans-Jörg Tauscher – smuk), srebrom in dvema bronoma.
Zgodba se je sprva ponovila tudi na prvenstvu v Vailu, po letu 1950 in Aspnu šele drugem ameriškem prizorišču, ki se je odločilo organizirati svetovno prvenstvo. Mateja je najprej presenetila s četrtim mestom v kombinaciji, v kateri na kolajno ni nihče računal, a je tam le za malenkost zaostala za tretjeuvrščeno Švicarko Brigitte Örtli. Četrta je bila nato tudi v veleslalomu, a pozneje naknadno vendarle prišla do brona, saj je bila tretja Francozinja Christelle Guignard pozitivna na kontroli dopinga. Za vse pa se je tudi takrat odkupila na slalomu. Z odlično predstavo v obeh vožnjah je kar za 61 stotink ugnala takratno smučarsko kraljico, Švicarko Vreni Schneider, ki je v tisti sezoni dobila prav vse slalome in veleslalome pred prvenstvom v Vailu.
DO SLALOMA ŠLO VSE NAROBE
Leta 1998, torej devet let po tem prvenstvu, je Mateja v pogovoru za posebno izdajo Ekipe obudila spomine na svoj največji uspeh, ki ji je, kot je priznala, pomenil največ. "Z naslovom svetovne prvakinje se za vselej zapišeš v zgodovino smučanja. Tehtati kolajne, katera je pomembnejša od druge, je sicer precej nehvaležna naloga. Tudi vse ostale, ki sem jih osvojila, so mi zelo pri srcu," je takrat dejala.
Ob zlati kolajni ji je iz Vaila še posebej ostalo v spominu zelo mrzlo vreme: "Bilo je tako mraz, da smo komaj trenirali. Ko si se pripeljal na vrh sedežnice, si se moral vsakič sproti pogreti v restavraciji. Tudi pri vožnji po progi navzdol se ni bilo mogoče prav nič zagreti. Nasploh je do mojega nastopa v slalomu šlo vse narobe. Malo pred začetkom tekem se je na progi, ko je bila že zaprta, smrtno ponesrečil španski prestolonaslednik. Po veleslalomu, na katerem sem osvojila četrto mesto, sem potočila na hektolitre solza, sploh ker je bilo to po kombinaciji že moje drugo četrto mesto. Sedela sem na klopi pred hišico za kontrolo dopinga in jokala, predstavnica iz komisije za kontrolo pa me je tolažila. No, pozneje sem vendarle dobila bron, saj je bila Guignardova diskvalificirana prav zaradi pozitivne kontrole dopinga."
Mateja si je po zmagi in naslovu svetovne prvakinje želela malo miru, kar pa ji seveda ni bilo dano. "Po uspehih sem najbolj uživala, če sem se lahko nekam umaknila. Takrat kaj takega seveda ni bilo mogoče, saj so si vsi okrog mene podajali roke. O svojem uspehu niti nisem imela časa razmišljati, tako da je to prišlo za menoj šele pozneje."
Avstrijca končala tragično
Za Avstrijo sta tri zlate kolajne na SP v Vailu prismučala Rudolf Nierlich, ki je zmagal v slalomu in veleslalomu, in Ulrike Meier, ki je bila najboljša v superveleslalomu. Oba sta le nekaj let pozneje doživela tragično usodo. Nierlich je dve leti pozneje v Saalbachu ubranil naslov svetovnega prvaka v veleslalomu, 18. maja istega leta pa izgubil življenje v prometni nesreči blizu domačega Sankt Wolfganga. Meierjeva, leta 1989 tudi avstrijska športnica leta, je tako kot Nierlich svoj naslov ubranila v Saalbachu, življenje pa izgubila na nesrečnem smuku 29. januarja 1994 v Garmischu, ko je ob padcu z glavo zadela ob količek za merjenje vmesnega časa in si ob tem zlomila vrat.
In kako si je danes 46-letna Ljubljančanka, ki je zaposlena kot delovna terapevtka na psihiatrični kliniki v Ljubljani, razlagala svoje dobre nastope na velikih tekmah? "Poznala se mi je sposobnost, da sem si progo zelo dobro zapomnila. To sem si privzgojila že v otroških letih. Vsako progo sem v mislih neštetokrat prevozila. Tudi to je bil zame neke vrste trening. S tremo nikoli nisem imela težav. Vedno sem je nekaj imela, a nikoli toliko, da bi mi lahko škodovala."
ČIŽMAN NAJVEČJE PRESENEČENJE
Zmaga Mateje Svet pa ni bila edina slovenska kolajna, osvojena na tem prvenstvu. Še eno, ki je takrat resnično ni nihče pričakoval, je v superveleslalomu osvojil Tomaž Čižman. Tudi za Ljubljančana to ni bila najmočnejša disciplina; precej boljši je bil v veleslalomu. Na zadnjem pred začetkom SP je v avstrijskem Kirchbergu osvojil četrto mesto, tako da je v širši krog favoritov sodil kvečjemu v tej disciplini. Poleg tega so bili glede na pogoje takrat v prednosti smučarji z nižjimi startnimi številkami. Ob koncu najboljša Švicarja Martin Hangl in Pirmin Zurbriggen sta imela številki 1 in 2, tretje mesto pa je s številko 13 zasedal Avstrijec Hubert Strolz. Ko je do cilja prismučalo že 20 smučarjev, po najboljši petnajsterici so nato startali po točkah FIS, se je vodilna trojka v cilju že začela fotografirati. Takrat pa se je z odličnimi vmesnimi časi cilju s startno številko 22 začel približevati Tomaž Čižman. V cilju je za vodilnim Hanglom zaostal za vsega 37 stotink, za Zurbriggnom za devet stotink, za 31 stotink pa je prehitel tretjeuvrščenega Strolza. Avstrijec, ki je bil znan kot večno drugi, se je tako za kolajno obrisal pod nosom.
Da v superveleslalomu nihče ni pričakoval takšnega rezultata, Tomaž pravi še danes. Temelje zanj je postavil na uspešnem treningu z nemško reprezentanco pred začetkom prvenstva. "Takrat sem se osredotočal na veleslalom, ki je bil na vrsti dan pozneje. V njem sem odkrito startal na kolajno, saj na SP ta edino šteje. Res pa je, da sem po zadnjih tekmah svetovnega pokala in tik pred začetkom svetovnega prvenstva v idealnih pogojih nekje v Avstriji opravil vrhunski trening superveleslaloma z nemško ekipo, ki je bila takrat res vrhunska, na čelu z Marcusom Wasmeierjem. Za trening se je dogovoril naš takratni trener za veleslalom Matjaž Kranjc. Zdi se mi, da je prav ta trening napravil odločilen preskok. Tudi na naslednji tekmi po Vailu sem bil v Aspnu osmi, tako da vseeno nisem kar padel z neba."
Ko je po prihodu v cilj na semaforju zagledal številko 3, je doživel kar manjši šok. "Najprej sploh nisem vedel, ali je to res ali ne. Občutek je bil res nor in se ga niti ne da opisati. Res je, da je šlo za skupek okoliščin, ki se morajo poklopiti, saj je smučanje zelo kompleksen šport. Če nimaš materiala in za sabo dobre ekipe, torej čevljev, smuči in dobrih informacij na progi, ti ne pomaga prav nič. Če hočeš doseči tak rezultat, mora biti mozaik stoodstotno sestavljen. Prav zato bi še enkrat izpostavil delo strokovnega štaba na čelu z Matjažem Kranjcem, Matjažem Štibljem, ki je bil takrat serviser Elana, in Janezom Šmitkom, serviserjem Alpine," se je Tomaž spomnil tudi teh spremljevalcev njegovega največjega uspeha.