Lahko bi dosegel še veliko več, a je že pri nepolnih 24 letih končal kariero in se posvetil drugim projektom.
Darko je doma iz Litije, kjer je kot pionir tudi začel svojo nogometno pot. Po koncu osnovne šole se je vpisal na srednjo gradbeno šolo v Ljubljani in hkrati začel igrati za Olimpijino mladinsko ekipo, ki sta jo trenirala Nedeljko Gugolj in Dimitrije Srbu.
Iz te ekipe sta se v člansko vrsto uspela prebiti le Janez Voljč in Darko Domadenik. "Takrat so se zame zanimali tudi na Slovanu, kjer so bili pogoji boljši, a sem se tudi zaradi možnosti šolanja raje odločil za Olimpijo. Blizu stadiona so mi dali stanovanje, plačevali hranarino in ob tem sem redno hodil v gradbeno šolo, ki je bila čez cesto. Bival sem sto metrov od stadiona, prehranjevali pa smo se v gostišču Stadion, ki je bilo takoj zraven. Vse je bilo prav lepo urejeno, fantje smo se tako kar hitro privadili na samostojno življenje. Vsi smo tudi uspešno končali šolanje," ima nekdanji napadalec na tiste čase prav lepe spomine.
Prvo tekmo za člansko ekipo Olimpije je Dare odigral že pri 17 letih. Kdo je bil nasprotnik, ne ve več natančno, dobro pa se spomni vožnje z letalom na gostovanje: "Šli smo z avtobusom do Zagreba, nato pa se tam vkrcali na letalo za Mostar ali takratni Titograd. Na letališču so bila sama velika letala, čisto na koncu pa eno majhno za 50 oseb. Seveda je bilo to naše in med letom nas je ves čas močno treslo. Bilo me je tako strah, da sem takrat dejal, da se nikoli več ne bom usedel na letalo, a potem se vsega navadiš."
PRVI GOL PARTIZANU, NAJLEPŠI DINAMU
Prvo profesionalno pogodbo je Olimpijin napadalec podpisal leta 1977 po koncu srednje šole, nato pa tisto leto odšel na obvezno služenje vojaškega roka: "V takratno JLA sem šel oktobra, čeprav so bili pri klubu proti. Od tam sem se vrnil januarja 1979 in se takoj priključil ekipi. Za Olimpijo sem nato igral do konca sezone 1981/82, potem pa kariero zaključil."
Seveda Dare tudi dobro ve, komu je zabil svoj prvi prvoligaški zadetek: "To je bilo za Bežigradom na tekmi s Partizanom. Rezultata se ne spomnim več, sem pa skoraj prepričan, da smo zmagali. Lahko se pohvalim, da sem zadel proti vsem štirim ekipam nekdanje velike četverice v jugoslovanskem nogometu, torej Partizanu, Crveni zvezdi, Hajduku in Dinamu."
GARAŠKI NOGOMET
Darko se rad spomni tudi tekme s Crveno zvezdo za Bežigradom v 5. krogu prvenstva sezone 1980/81. Po zmagi z 2:0, ko je zatresel mrežo, pred njim pa je v polno zadel še Janez Voljč, je Olimpija celo prevzela vodstvo na lestvici: "Premagati evropsko Zvezdo je bilo takrat nekaj posebnega. Spomnim se, da je bila tekma na soboto in smo potem šli ven proslavit. Pri mojem zadetku je šlo za center z naše desne strani, potem pa je Vili Ameršek preskočil igralca Zvezde, ki je bil precej višji od njega. Žogo mi je spustil na nekje enajst metrov, oba z vratarjem sva stekla proti njej, a sem bil hitrejši in mu jo potisnil v mrežo."
Ljubljančani so v tisti sezoni ostali neporaženi kar 14 krogov. "Takrat smo hoteli potolči Zvezdin rekord po času neporaženosti na začetku lige. V 15. krogu smo gostovali pri Slobodi v Tuzli, dolgo držali izid 1:1 in v zadnjih desetih minutah prejeli zadetek. Po tekmi smo bili zelo potrti, niti ne toliko zaradi poraza kot zaradi tega, ker nismo dosegli rekorda," se še dobro spominja Litijan.
Kot pravi sogovornik, je Olimpija takrat imela precej "luštno" ekipo: "Midva z Voljčem sva bila spredaj, na desni strani je igral Sejdić, na sredini Vili Ameršek in Mihajlo Petrović, zadaj pa Jasmin Hajduk, Branko Šarenac in Zdenko Iskra, medtem ko sta Elsner in Katanec v klub prišla malce kasneje. Vratarja sta bila Ivan Budinčević in Ljubiša Dalanović. Takrat smo igrali pravi, garaški nogomet. Žal smo spomladi nato močno popustili in se nazadnje celo borili za obstanek v ligi."
Kot večini igralcev so mu v spominu najbolj ostala prav srečanja z "veliko četverico": "Že zaradi imena kluba si ves teden razmišljal prav o tej tekmi, še posebej pred tistimi v Ljubljani. Gledalcev je bilo vedno toliko, da se tega ne da opisati, čeprav je bilo pogosto več gostujočih kot domačih navijačev."
KARIERO KONČAL ČEZ NOČ
Darko je kariero končal pri nepolnih 24 letih, pozneje v nogometu ni bil več aktiven. Pri mnogih je bila za zgodnji zaključek kriva poškodba, a sam pravi, da s tem ni imel težav: "Če bi bil zdaj še enkrat toliko star, bi vztrajal še nekaj časa. Pri klubu se nisem z nikomer sprl, res pa je, da so se nekatere stvari začele podirati. Začelo je zmanjkovati denarja, odšlo je tudi nekaj igralcev. Odločitev sem sprejel praktično čez noč in pozneje na njihovo prošnjo nepripravljen odigral le še eno tekmo."
Po koncu kariere se je Darko posvetil predvsem svojemu poklicu oziroma obrti. Začel je s krovstvom, kleparstvom in izolacijami, nato pa sta skupaj z Markom Elsnerjem ustanovila podjetje, ki se je ukvarjalo s pihano plastiko: "Denar za stroje mi je posodil Mare, ki je takrat ravno odšel v Nico. Vem, da sva kupila stroje za 150 tisoč nemških mark. Dogovorila sva se, da mu denar vrnem z obrestmi, česar sva se tudi držala in sva še vedno prijatelja. To podjetje sem imel v Zadobrovi pri Ljubljani in življenje je šlo v povsem drugo smer kot v šport."
Kot trener na Slovanu se je za nekaj časa spet vključil v nogomet, ko ga je pri sedmih letih začel trenirati sin Tim. Ta je zdaj star 19 let in igra za drugo ekipo Radomelj. "Je zelo nadarjen, z malo več volje bi lahko še kaj dosegel," Darko verjame, da bomo o njegovem sinu še slišali. Treniranje ga sicer ne zanima več, saj pravi, da ni več tako gibčen, da bi otrokom lahko pokazal, kako je treba denimo "štopati" žogo ali kakšen drug nogometni trik.
Tako kot marsikdo je tudi nekdanji Olimpijin nogometaš trenutno prijavljen na zavodu za zaposlovanje, kjer išče zaposlitev. "Trg za pihano plastiko se je zaprl in preselil v tujino. Tudi oprema je postala že zastarela. Dve leti sem nato imel svojo nogometno šolo v Komendi, zadnje leto pa sem na zavodu," se je bil prisiljen soočiti s kruto realnostjo.
OLIMPIJI MANJKA SELEKCIJA
Čeprav več ne hodi na tekme, pa Darko še vedno spremlja, kaj se dogaja z njegovim nekdanjim klubom. Z nedavnim derbijem v Mariboru je bil kot mnogi več kot zadovoljen. "Lahko rečem le, kapo dol. Nad igro Olimpije sem bil navdušen, saj so fantje res lepo igrali. Rekel bi, da so bili taktično celo pred Mariborom. Rad pa pogledam tudi Maribor, za katerega igrata Petar Stojanović in Damjan Vuklišević, ki sem ju nekoč treniral pri Slovanu. Oba sta letnik mojega sina, Stojanović je bil njegov sošolec. V Maribor ju je Zahović odpeljal pri 16 letih, ko ju je opazil v športnem razredu. Takšno selekcijo igralcev bi morali začeti tudi na Olimpiji. Ne vem, zakaj ne bi tudi v Ljubljano pripeljali koga iz Maribora. Dober primer je tudi Josip Iličić, ki je pri Interblocku sedel na klopi, v Mariboru pa so ga po dveh mesecih že dobro prodali v tujino."
Darko pravi, da bi pri njegovem nekdanjem klubu morali storiti še več pri odkrivanju talentov v mlajših selekcijah. "Tudi mene so iz Litije v Olimpijo pripeljali tako, da so me opazili na treningu. Če bi kdo želel, bi se rade volje glede tega angažiral tudi sam," se je ponudil. V zvezi z Olimpijo ga moti tudi trenutni spor med upravo in navijači. "Morali bi se usesti skupaj in pogovoriti. Neki kompromis je vedno mogoče najti," še dodaja v zvezi s tem.
