Dvaintridesetletni nogometni vratar prihaja iz majhne vasi, ki leži le streljaj stran od Kanala na Soči. Okolja, ki ga v prvi vrsti vsi povezujemo z odbojko in pa vsakoletnimi adrenalinskimi skoki v vodo. Šport je bil tudi v njegovem primeru v genskem zapisu, oče je bil nekdaj nogometni vratar, mama atletinja. Čeprav odbojka nikoli ni bila njegov najljubši šport, pravi, da v osnovni šoli pri športni vzgoji drugega sploh ni bilo na meniju. Nekaj časa jo je celo treniral, a vedno skupaj z nogometom, ki pa jo je dokončno izrinil na stranski tir v srednješolskih letih.
INTER ZARADI BARVE
Od nekdaj je užival v življenju v majhnem kraju in tako se počuti še danes. Vasja ni edinec; ima pet let mlajšega brata Andija, s katerim pa sta si popolnoma različna. "Jaz sem bolj gospodinjski človek, on pa je pravo nasprotje; uživa, ko popravlja motorje, avte, traktorje. Če se meni pokvari avto, najprej pokličem njega, ker o tem res nimam pojma," se je zasmejal Vasja, ki je bil kot kratkohlačnik navihan, dejal je, da je bil vseskozi v pogonu. Ko niso igrali nogometa, tenisa ali košarke, je s tremi prijatelji rad zahajal v gozd, iz katerega se je nemalokrat vrnil moker zaradi padca v kakšen potok ali podobno.
Kot vsak od nas je tudi Vasja kot otrok imel svojega vzornika, čeprav v njegovem primeru ni šlo ravno za posameznika. "Moja soba je bila polepljena v celoti, ni se videlo niti koščka zidu, in sicer s plakati od Interja. To je še danes moj najljubši klub," je priznal in povedal, zakaj je tako: "Ko sem bil star pet let, mi je oče prinesel dve kapi. Ena je bila Interjeva, druga Milanova. Takrat nisem vedel, v kakšnem odnosu sta ta kluba, lepša se mi je zdela modro-črna in od takrat sta to tudi moji najljubši barvi." Tekme Interja je večkrat spremljal v živo, skoraj vedno v Udinah, v Milanu pa še ne, kar ostaja ena njegovih večjih želja.
ROMANJE Z DELAVSKIMI AVTOBUSI IN PETKILOMETRSKI SPREHOD
Osnovno šolo je opravil v zlati sredini, najmanj mu je bila pri srcu kemija, se pa je pohvalil, da v osmih letih ni imel niti ene neopravičene ure. Je bil "piflar"? "Ne, ne," je z nasmeškom zatrdil, a priznal, da je vedno pazljivo poslušal pri pouku: "Veliko sem odnesel od predavanj, da mi ni bilo treba potem veliko delati doma. To me je reševalo," je dejal, saj mu po šoli veliko časa za učenje ni ostalo.
Bolj kot ure pouka so bile za Simčiča zanimive, pestre in tudi naporne ure po tem. Nogomet je namreč Vasja začel igrati v Brdih, ki so od Kanal oddaljene 20 kilometrov. Da je imel ta šport res rad, je pokazal vsak dan; pred vsakim treningom je moral pokazati kar veliko železne volje, da se ga je sploh udeležil. "Iz Kanala sem se z delavskim avtobusom odpeljal do Anhovega, tam prestopil na nov delavski avtobus, ki me je nato zapeljal na Brda na Dobrovo, od tam do končnega cilja Vipolž pa me je čakal še petkilometrski sprehod s torbo na hrbtu," je svoje dnevno "romanje" na trening opisal Vasja, a dodal, da je tudi njegova mama zaradi njega nenormalno veliko časa preživela v avtomobilu.
Živela sva sto metrov narazen, a do poroke nikoli skupaj. Mislim, da če partnerja že prej živita skupaj, se lahko drug drugega naveličata že do poroke.
KOT DIRKALNI KONJ
Glede nogometa je bil Vasja od nekdaj zelo resen. Pravi, da so vse počitnice načrtovali tako, da ni izpustil niti enega treninga: "Ne spomnim se, kdaj sem bil avgusta na morju."
Trdo delo se je obrestovalo, v srednji šoli je zaigral za Gorico, že kot kadet, nato pa mladinec se je pridružil prvi ekipi. Kot otrok niti ni želel postati nič drugega kot profesionalni nogometaš. "Bil sem kot dirkalni konj, videl sem le nogomet," je pojasnil mož, ki danes potemtakem živi svoje sanje. "V bistvu res," nam je prikimal. In ve, da takih ljudi, kot je on, ni veliko.
Srednjo prometno šolo je obiskoval v Gorici, jo uspešno zaključil, nato pa si je vzel nekaj let premora, kar pomeni, da je Vasja še danes študent. "Manjka mi le še diploma in postal bom poslovni sekretar," nam je razkril prometni tehnik po poklicu.
"Takrat sem dal prednost nogometu, a če pomislim, kako je bilo, ko sem se vrnil v šolske klopi … Bilo je težko. Takrat sem bil mlad, to je bila druga pamet," se je nasmehnil vratar, ki je v te vode zaplaval bolj kot ne po naključju. "Na Brdih sem začel kot igralec, nekaj mesecev sem bil desno krilo, nato pa na enem treningu nismo imeli vratarja in sem pač vskočil," se je spomnil in v smehu dodal: "Na naslednji trening sem že prišel z rokavicami."
NIČ V TEJ SMERI
Ko smo ga vprašali, kako bo v prihodnosti izkoristil svojo diplomo oziroma kaj bo z njo počel, nas je presenetil: "Po mojem ničesar v tej smeri," se je zasmejal. Naše naslednje vprašanje, zakaj se je sploh odločil za ta študij, je gotovo pričakoval. "Ne vem," se je nasmehnil: "Sestra moje žene se je odločila za ta študij in sem rekel, pa grem še jaz. V bistvu je šlo za to, da bom imel eno stopnjo višjo izobrazbo. Po nogometni karieri bi pa tako in tako rad ostal v športu in postal trener vratarjev. To je moja vizija, ki se bo najbrž, glede na moja leta, kaj kmalu uresničila. (smeh)"
V izbranem študiju je drugače precej užival, pa tudi zaradi družbe, večinoma ženske. "Že na začetku smo bili med 25 ženskami le trije moški, na koncu pa sem ostal sam. Onadva sta obupala, tako sem ostal sam, a mi ni bilo težko," se je široko nasmehnil.
Ko je omenil sestro njegove žene, smo tako dobili potrdilo, da je poročen. Sicer bi nanj naslovili tudi vprašanje, saj na prvi pogled pri Vasji tega ni mogoče ugotoviti. Poročnega prstana namreč ne nosi. "To sem ji povedal najprej. Nosil sem ga na poročni dan, pa še to z muko. Sovražim vse vrste nakita," je priznal.
PONJ PRIŠLA ŽENA IN NE OBRATNO
Ženo Barbaro je spoznal na sloviti prireditvi Kanala skok z mostu, ko sta bila stara 17 let, in od takrat hodita po skupni poti. Nato nas je malce presenetil. Res smo ga kar malo po strani pogledali, ko je dejal, da sta se poročila šele pred dvema letoma. Še bolj nenavadno se nam je zdelo, da do poroke Vasja in Barbara, ki je umetnostna zgodovinarka in slovenistka, nikoli nista živela skupaj. "Ne vem, zakaj je bilo tako. Živela sva sto metrov narazen, a do poroke nikoli skupaj. Mislim, da če partnerja že prej živita skupaj, se lahko drug drugega naveličata že do poroke," je pojasnil svoj pogled.
Večni da sta si zakonca Simčič pred dvema letoma cerkveno obljubila v Kanalu, civilno pa na gradu Dobrovo. Fantovščine ni imel. "Nisem. Veste, res sem malo drugačen tip," je vzdihnil. "Pri nas imamo tudi običaj, da dan pred poroko sovaščani pred hišama mladoporočencev postavijo parton oziroma obok iz smrečja. Takrat se bodoča zakonca ne smeta videti. In ker sem se jaz po poroki preselil k ženi, je morala ona priti pome k meni domov in zame plačati," je pojasnil enega od posebnosti svojega poročnega slavja.
Poročni dan bolj sanjski ne bi mogel biti. "Vse je teklo kot po maslu. Imeli smo vse, sonce in dež, kar je dobro, pravijo. Bilo je res nepozabno. V cerkvi me je presenetila Alenka Gotar, ki je zapela Ave Mario, Eva Hren nama je pela na civilnem delu poroke, za presenečenje, za katero ni vedel nihče, pa so prišli še Čuki," se je Vasja skoraj omamljeno spominjal njunega čarobnega dne, ki mu ni para: "Bilo je neverjetno spontano. Kar čudno, da je teklo na ta način. Za Čuke je poskrbela Jolanda Čeplak, čeprav so oni za poroko že vedeli, saj smo z njimi prijatelji."
JERNEJ GRE LAHKO PLESAT
Vasja je dejal, da je pevca Čukov Jerneja tako ali tako povabil na poroko, in ta je vabilo sprejel. "A zadnja dva tedna se mi ni javil. Rekel sem, da bi se mi lahko vsaj javil in mi rekel, ne pridem, nimam časa ali kakorkoli že. Nato pa se je izkazalo, da je on del presenečenja! Čudo."
Svojo zgodbo s poroke nam je med drugim predstavil tudi prek fotografij in videoposnetkov, ki jih ima shranjene na svojem mobilnem telefonu. Pokazal nam je posebnega starodobnika, s katerim se je prevažal na poročni dan, in pojasnil, da gre za originalni avtomobil iz črno-belih filmov o Stanu in Oliu; videli smo, kako so ga presenetili Čuki ter kako je z njimi zapel in zaigral na kitaro. Da, tudi na to zna brenkati. "V bistvu me je nekaj naučila Eva Hren, ki je odlična kitaristka. Poznam pa tudi Loti iz Veselih Štajerk, ki je prav tako kitaristka, in ona, ki živi v Celju, mi je kar prek Skypa pokazala nekaj prijemov in trikov. Drugače pa bi rekel, da sem samouk," se je pohvalil. A kot je bil v njegovi genski zasnovi šport, nam je nato razkril, da je mogoče tako tudi z glasbo: "Moj oče je bil tudi basist pri Beneških fantih."
Ko sem stopil v studio, je bilo tam že veliko ljudi, vse je bilo živo, vsi so nekam tekli, in ko sem to videl, sem rekel, jaz grem domov. Ni šans, ne bom, jaz grem domov.
Čeprav ne zna brati not, pa je pri igranju kitare popolnoma suveren. "V bistvu je tako, da gre lahko Jernej plesat, jaz pa ga brez težav nadomestim pri Čukih," se je pohvalil: "Slišalo se bo sicer čudno, ker sem nogometaš. Imel sem že priložnost, da bi na silvestrovo pred 15 tisoč ljudi v Celju pel s Čuki. Raje kot da bi igral nogomet pred sto tisoč ljudmi, bi pred tako množico pel."
V ŽIVLJENJU ŠE NISEM BIL PIJAN
Otrok z Barbaro nimata, pravi, da za zdaj o tem niti ne razmišljata, vseeno pa že imata družino, malce svojevrstno, saj sta lastnika treh psov, dveh čivav in ene praške podgane. Zakonca Simčič pa sta tudi ponosna pridelovalca povrtnine. "Vso hrano tako pridelava doma. Imamo svojo njivo, svoj velik vrt, v bistvu ni hrane, ki je ne bi pridelali. Ona je tista, ki vse drži pokonci, sam pa pač pomagam, ko je treba kositi ali kaj izkopati. Če bi imel še več časa, bi veliko več pomagal," je dejal. Doma imajo tudi trto, na leto pridelajo okoli 700 litrov vina, a Vasja sodeluje le pri obiranju trte. Vina in alkohola pa sploh ne pije. "V življenju še nisem bil pijan," nam je zatrdil: "Da bi šel na pijačo in naročil deci vina ali piva, se ne zgodi." Mi smo mu verjeli, še posebej pa, ko smo mu pojasnili, da se pivo nikoli ne streže v količini en deciliter. "No, vidite, koliko imam pojma," se je gromko zasmejal.
Čeprav je nogomet številka ena v življenju čuvaja mreže, pa smo v našem pogovoru naleteli na veliko drugih tem, ki so del njegove duše v tolikšni meri kot druga najpomembnejša postranska stvar na svetu. Hitro se opazi, da je pri njem to v prvi vrsti glasba in z njo povezane prave dogodivščine, ki jih je Vasja doživel na svoji koži.
"Glasba mi pomeni veliko. Za dušo. Brez glasbe sploh ne gre," je o svoji drugi strasti nadvse strastno začel pripovedovati naš sogovornik. Pravi, da posluša vse, pa vendar so mu najbolj pri srcu slovenski izvajalci. "V devetindevetdeset odstotkih poslušam našo glasbo. Ne samo popularno, tudi ljudsko, še posebej odkar sem spoznal Evo Hren," je razlagal Simčič, ki je z omembo njenega imena odprl novo temo – njegovo glasbeno udestovanje v oddaji, ki ga je za vselej spremenila. Pred sedmimi leti je namreč nastopal v oddaji Zvezde pojejo.
JAZ GREM DOMOV
Do takrat pravi, da ga glasba in petje sploh nista tako neznansko veselila, z oddajo pa se je vse spremenilo. Da so ga sploh našli, pravi, je bilo neznansko naključje. Vsako jutro pred treningom namreč gleda oddajo Dobro jutro, kjer je takrat zasledil reklamo, da bosta v oddaji Zvezde pojejo sodelovala tudi Alenka Gotar in Slaviša Stojanović. V istem trenutku si je sam pri sebi mislil, da bi to takoj poskusil. "Takrat je bil moj soigralec Mitja Pirih (danes je trener vratarjev Maribora), ki je rekel, da ga je klical menedžer, ta pa je bil hkrati tudi menedžer Eve Hren. Vprašal ga je, ali pozna koga, ki bi šel na to oddajo," je s široko odprtimi očmi in nasmeškom izkušnjo v naši družbi znova doživljal zgovorni Primorec. "Itak, da sem bil takoj za. Še danes se sprašujem, kako se je to izšlo. Nekaj sem si zaželel in isti dan se mi je to uresničilo." Sekira mu je resnično padla v med.
Na 16. marec 2008 so se Vasjeva obzorja razširila. Tega datuma nikoli ne bo pozabil. "Ob 11. uri zjutraj smo prišli v studio, oddaja je bila sicer na sporedu v neposrednem prenosu ob 20. uri zvečer. Ko sem stopil v studio, je bilo tam že veliko ljudi, vse je bilo živo, vsi so nekam tekli, in ko sem to videl, sem rekel, jaz grem domov. Ni šans, ne bom, jaz grem domov. Trema me je popolnoma prevzela. Nikoli prej še nisem stal na odru in to je nekaj povsem drugega," je pojasnjeval.
Na vajah je Vasja prvič občutil tudi to, kako je peti ob živi spremljavi. Le trikrat sta z Evo na vaji zapela svojo pesem Laura non c'e, na svojevrsten način, on svoj del v italijanščini, ona v slovenščini, in to je bilo to: "Že ko sem prvič pel z orkestrom, sem padel noter in vsa panika je izginila."
Vasja in Eva sta v oddaji nastopila le enkrat, konkurenca je bila premočna. "Nisva imela šans," se je zasmejal modrooki nogometaš, ki to izkušnjo nadvse ceni. "Marsikaj bi danes spremenil. Mogoče bi si izbral lažjo pesem."
To sicer za našega sogovornika ni ostala edina izkušnja z glasbo in televizijskimi kamerami. Čez nekaj let je šel še na X-Factor: "A to ne bi šlo. Tisto zahteva celega človeka, moraš se udeležiti njihovega kampa in podobno."
ČUKI PRED MADONNO
Ko smo se ravno gibali v glasbenih vodah, smo ga povprašali, ali pogosto obišče kakšen koncert. "Rad imam resne koncerte, kot jih naredita Neisha in Nina Pušlar, po drugi strani se super počutim na Čukih in Veselih Štajerkah. Če mi ponudite obisk koncerta Čukov ali pa koncerta Madonne, Severine in podobno, bom šel na Čuke. Čuden tip, a tako pač je," je z rameni skomignil velik ljubitelj testenin, ki bi se lahko z njimi prehranjeval večkrat na dan.
Ne verjame, da bi v glasbi lahko ustvaril kariero. Sicer je nekaj začel z Alenko Gotar, ki je zanj napisala pesem, a zaradi treningov ter razdalje med Domžalami in Koprom se za ta projekt ni odločil: "Nočem delati nekaj na pol."
V bistvu je tako, da gre lahko Jernej plesat, jaz pa ga brez težav nadomestim pri Čukih.
Za vratarje v praktično vseh športih je značilno, da so nekaj posebnega, kar velja tudi za Vasjo. Da je brez dvoma posebnež, trdi tudi sam. "Od povprečnega nogometaša sem drugačen. Že v tem, da vsi radi hodijo na kavice. To jaz sovražim. No, grem s prijatelji, ki jih dolgo ne vidim, a po treningu nikoli. Raje grem domov in uživam v svojem miru," je pojasnil in nam prikimal, ko smo ga vprašali, ali ima rad svoj mir: "Ni mi težko biti sam, sem malo samotarja. Sicer sem precej trmast, miren, v primerjavi z drugimi malo poseben."
JASLICE, KI JIH VSI KOMAJ ČAKAJO
Ko gre na dopust, gre počivat in ne uživa v kakšnih dodatnih izletih, nasploh tudi potuje nerad. Ko smo ga vprašali, kaj na svetu bi rad videl ali katero deželo bi obiskal, je potreboval kar nekaj časa, da mu je na pamet padlo nekaj, kar bi ga res zanimalo. "Vatikan. Verjetno ni nič kaj takega, vendar bi si ga ogledal," nam je po premisleku dejal Simčič, ki sicer svojo cerkev obišče vsako nedeljo. Nato je zasanjano dodal: "Mogoče bi si želel videti Maracano v Riu."
Med zimskim premorom res le občasno stopi na smuči, si pa v decembru vedno vzame čas za še eno veliko strast. Ustvarjanje jaslic. "Sem vam rekel, da sem drugačen človek," nam je še enkrat s širokim nasmehom pokazal svoje lepe, bele zobe.
"Te jaslice niso navadne, temveč gre za velike jaslice," je naprej pojasnil. "Vsako leto jih postavim v mamini garaži. Vseskozi nekaj dodajam, menjam. Figure so visoke okoli pol metra, zadnji dve leti pa sem vključil še lutke, take, ki jih imajo v izložbah. S tem je veliko dela. Ideja je bila moja, malo mi pomaga mama, nujno potrebujem brata in njegov traktor, da mi iz gozda prinese drevje. To je cel projekt," je razlagal. Te jaslice so seveda v njegovi vasi zelo priljubljene, vsi si jih pridejo ogledat: "Vsi jih pričakujejo, me hodijo spraševat, bodo jaslice tudi letos? Tudi s televizije so že bili tu."
TRIKRAT NA TEDEN JE DOVOLJ
Pravi, da mu kuhati ni treba, ker je njegova soproga izvrstna kuharica in se v to ne vtika. Sta pa dogovorjena, da Vasja skrbi za perilo. "Jaz likam. Ona se tega ne dotika. Rad imam pospravljeno, zato mi ni težko poprijeti za sesalec ali kaj drugega," je pojasnil nogometaš, ki pa doma in v družbi svoje žene ne preživi veliko časa. Vasja namreč živi v Kopru, v hotelu, domov pa gre tako dvakrat ali trikrat na teden. Tolikokrat vidi tudi svojo ženo. "Trikrat na teden. To je dovolj," je z nasmehom dejal: "Ne morem se je naveličati, ne moreva se skregati. Ona dela svoje, jaz svoje." Še vedno se mu zdi zanimivo, da z ženo nimata veliko skupnih točk. "Ona ima rada umetnost, Pariz, muzeje, jaz pa ji raje rečem, pojdi s prijateljicami," je z nasmehom iskreno priznal in nam razkril še eno svojo strast. Rože. "Imel bi svojo cvetličarno, še raje pa vrtnarijo. Doma imam veliko orhidej. Ko grem v kakšno trgovino, skoraj vedno zavijem k rožam. Nikoli se mi z njimi ni težko ukvarjati. Rad jih sadim. Pri nonu vse posadim sam. Z rožami pa ne govorim, tako daleč še nisem," se je ob koncu pogovora gromko zasmejal naš sogovornik.
