Med tistimi, ki so zadovoljni s pripravo svoje ekipe, je tudi kapetan Kopra Ivica Guberac, nogometaš, ki smo ga tokrat povabili na klepet ob kavi. Beseda je tekla predvsem o njegovih tetovažah, očetu Anteju, ki je predsednik kluba, in o vročem Italijanskem jugu, kjer ga je bilo resnično strah.
Tokratni sogovornik v naši in vaši rubriki je bil zanimiv iz nemalo razlogov, zato smo se odločili, da ga podrobneje spoznamo in vam ga predstavimo v nekoliko drugačni luči. Ne tako zelo nogometni, čeprav brez okroglega usnja seveda ni šlo, ne nazadnje je to edini šport, ki se ga je Ivica resneje lotil. "Še preden sem pri šestih letih opravil prvi trening, je bila moja velika želja, da bi igral nogomet. Seveda so bile na prvem mestu domače naloge, ki sem jih moral vedno pokazati mami, nato pa sem hitro tekel na igrišče pred blok. Tam sem imel veliko prijateljev, zato sem praktično vse svoje otroštvo preživel tam," je z navdušenjem razlagal Ivica, ki je v tistih letih staršem rad delal sive lase.
"V šoli sem rad naredil kakšno neumnost, da me je morala učiteljica poslati domov, dobil sem tudi kakšen 'cvek', ki sem ga skušal skriti pred mamo. Nisem je želel obremenjevati s tem, vedel sem, da bom slabo oceno prej ali slej popravil, včasih pa je uspela zanjo izvedeti že pred tem (smeh). Tako sva imela velikokrat individualne pogovore, oče pa je bil strog, ni veliko govoril. Toda ko me je pogledal, sem vedel, koliko je ura (smeh)."
Doma smo izdelovali tudi svoje petarde, saj tista, ki smo jo kupili, ni dovolj počila. Tako smo na primer združili šest petard. Na koncu smo sestavili že manjšo bombo, ki je stresla celoten blok ali odtrgala koščke asfalta.
V smehu se je spomnil, kaj so ušpičili s prijatelji v času novega leta, ko so bile v modi petarde. Seveda so jim jih prepovedali, zato so se podviga lotili z veliko večjo vnemo. "Doma smo izdelovali tudi svoje petarde, saj tista, ki smo jo kupili, ni dovolj počila. Tako smo na primer združili šest petard. Na koncu smo sestavili že manjšo bombo, ki je stresla celoten blok ali odtrgala koščke asfalta," je povedal Ivica in dodal, da je bilo njihovo početje zelo nevarno.
"V šoli sem imel najraje zgodovino in zemljepis, seveda po športni vzgoji (smeh). Lepe spomine imam predvsem na osnovno šolo, v srednji šoli sem že veliko manjkal zaradi nogometa, nisem bil več tako zelo povezan s sošolci, kot sem bil s prijatelji v osnovni šoli. Poleg nogometa me je v otroških letih zelo zanimalo risanje, to sem rad počel," je dodal naš sogovornik.
OČE ME JE PRIJEL ZA ROKO IN PELJAL NA PRVI TRENING
Kapetan Kopra je staršema velikokrat prigovarjal, da bi imel brata ali sestro, a brez uspeha. Toda danes tega ne obžaluje, mogoče je bolj žal očetu in mami. Toda oče Ante se je veliko posvečal svoji karieri, zato je bil velikokrat zelo zaposlen in odsoten. A kljub temu Ivica ni čutil, da bi ga kakorkoli pogrešal, še posebej dobro se spomni, kako ga je peljal na prvi trening.
Navajen sem, da če se želijo ljudje prikupiti mojemu očetu, me hvalijo. Sam nisem takšen. Bolelo pa me je, ko sem prijatelje povabil na ogled tekme, pa mi je zaradi kakšne banalne napake žvižgal ves stadion.
"S sosedoma sem se odločil, da bi šli skupaj trenirat nogomet. Očetje so nas prijeli za roke in nas peljali na vpis v nogometno šolo v Kopru. Še pred tem sem šel z očetom v trgovino, kjer mi je kupil prve kopačke." To mu še danes veliko pomeni, saj najbolj upošteva očetovo mnenje. "Že vrsto let deluje v klubu, je pravi nogometni zanesenjak, mislim, da brez tega športa ne bi mogel živeti, pa čeprav ni nikoli igral na profesionalni ravni. Najprej se je posvečal šoli in fakulteti, nato je bil prisiljen zapustiti Bosno zaradi razmer, ki so vladale tam," nam je o očetu Anteju, sicer predsedniku Koprčanov, zaupal Ivica.
NAVIJAČI NAD MENE Z BEJZBOLSKIMI PALICAMI
Seveda nas je zanimalo, kako je ta povezava vplivala nanj in njegovo kariero. Ivica je priznal, da se je predvsem v mlajših letih s tem veliko bolj obremenjeval, saj je bil nenehno pod drobnogledom, poslušal je več kritik.
V najlepših letih nogometne kariere se s tem ne obremenjuje več, temveč mu je to postalo izziv in motivacija pri delu. Tudi zaradi tega mu mama velikokrat prigovarja, naj se preseli v tujino, kjer bi bil bolj cenjen, saj je bolj čustvena in jo kritike na sinov račun tudi bolj prizadenejo. Sicer pa Ivica ima že nekaj izkušenj s tujino, čeprav je veliko večino svoje kariere preživel v domačem kraju in v domačem klubu.
V najstniških letih je bil namreč v Cagliariju, za nekaj časa so ga posodili tudi v Taranto, te izkušnje pa ne hrani v najlepšem spominu. "Na začetku si sploh nisem predstavljal, kako bo vse skupaj videti na jugu Italije. Na začetku smo imeli negativni niz štirih porazov, spomnim se, da sva šla s soigralcem nekega dne nič hudega sluteč na bencinsko črpalko. Kar naenkrat sva zagledala navijače Tarante s šali, kako tečejo proti nama z bejzbolskimi palicami. Nisva uspela niti plačati in sva zbežala ter se vrnila naslednji dan, da bi poravnala račun. Čez deset dni je približno petsto navijačev steklo na igrišče, trenerja so pretepli, tudi kapetanu so prisolili zaušnico, mene kot najmlajšega člana so nagnali v telovadnico z besedami, da se lahko še kaj naučim," je z nami delil vse prej kot prijetno izkušnjo.
Pred leti je bil po začasnem propadu koprskega kluba tik pred podpisom pogodbe s Hajdukom, z Goranom Galešićem sta se udeležila priprav pod taktirko Igorja Tudorja. "Med tem časom, ko sem bil na pripravah, se je moj oče vrnil v klub in vedno bolj sem se začel spogledovati z vrnitvijo v Koper, vrnilo se je tudi veliko drugih igralcev iz drugih klubov. In tako sem se s Tudorjem dogovoril, da se razidemo brez slabe volje in zamer."
Na levi roki imam tri nove tetovaže, komaj že čakam na maj, da si bom omislil novo. Tega ne doživljam več kot bolečino, navadil sem se na pike. Na to gledam kot na umetnost. Ne vem sicer, kako se je drogirati, toda lahko rečem, da je zame tetovaža kot droga.
Ivica nam je ob tem razkril še anekdoto z ravno končanih priprav, ko se je Koper pomeril prav s Hajdukom: "V šali me je po naši zmagi z 2:0 vprašal, ali se ne bi vendarle vrnil v Split."
PRVA TETOVAŽA BREZ VEDNOSTI STARŠEV
Med prvoligaško druščino je Ivica znan tudi po tetovažah, ki jih ima verjetno največ med vsemi nogometaši, ki bodo konec tedna začeli spomladanski del sezone. "Porisani imam obe roki, obe prsni mišici, rebra, tudi med trebuhom in hrbtom. Tetovaž je res veliko, toda vsaka ima svoj pomen, svoj smisel. Ker sem zelo veren, je večina od njih religioznih. Tako imam Jezusa, Marijo, angele varuhe, začetnici obeh staršev, različne molitve in tako naprej," nam je razkril Ivica.
Za prvo tetovažo se je odločil pri šestnajstih brez vednosti staršev. Doma ju je sicer pripravljal in spraševal, kako bi bilo, če bi si tetoviral začetnici njunih imen. "Oče je rekel, da ga to ne zanima, mama pa je bila na začetku skeptična, toda ni bila zelo proti. Tako za prvo tetovažo starša nista vedela, nekaj časa sem jo skušal skriti, čeprav je bilo težko. Mama je takoj opazila, da nekaj skrivam, in nisem imel druge izbire, kot da ji jo pokažem. Prikupil sem se ji s tem, da je šlo za začetnici njenega in očetovega imena," je v smehu razlagal Ivica.
Mama se je očitno že povsem omehčala, saj ga med vsakim tekmovalnim premorom vpraša, katera tetovaža je naslednja na vrsti. Da, Ivica ima navado, da si poleti in januarja omisli nov dodatek na telesu, njegova zadnja pridobitev je stara slaba dva tedna: "Na levi roki imam tri nove tetovaže, komaj že čakam na maj, da si bom omislil novo. Tega ne doživljam več kot bolečino, navadil sem se na pike. Na to gledam kot na umetnost. Ne vem sicer, kako se je drogirati, toda lahko rečem, da je zame tetovaža kot droga. Nikoli ne bom mogel reči, da je to moja zadnja tetovaža."
NA HAVAJIH Z ŽENO IN S KOKTEJLOM V ROKI
Na vprašanje, kdaj v karieri mu je bilo najtežje, se je vrnil na začetek svoje kariere, ko je imel občutek, da bo vedno zaznamovan z očetovim priimkom. "Takrat so me zelo prizadeli žvižgi, kritike, tudi ocene v medijih, saj sem bil večkrat prepričan, da nisem igral tako slabo, pa sem imel najslabšo oceno v ekipi. Dobro vem, kdaj sem dober in kdaj slab. Navajen sem, da če se želijo ljudje prikupiti mojemu očetu, me hvalijo. Sam nisem takšen. Bolelo pa me je, ko sem prijatelje povabil na ogled tekme, pa mi je zaradi kakšne banalne napake žvižgal ves stadion," je z nekaj grenkega priokusa razlagal kapetan, ki se s tem ne obremenjuje več.
Na začetku smo imeli negativni niz štirih porazov, spomnim se, da sva šla s soigralcem nekega dne nič hudega sluteč na bencinsko črpalko. Kar naenkrat sva zagledala navijače Tarante s šali, kako tečejo proti nama z bejzbolskimi palicami. Nisva uspela niti plačati in sva zbežala ter se vrnila naslednji dan, da bi poravnala račun.
Raje kot razmišljanju o tem svoj prosti čas posveti svojim prijateljem in soigralcem, s katerimi gre na kavo ob obali ali v kino. Po odhodu Gorana Galešića in Igorja Nenezića največ časa preživi z Denisom Halilovićem, Matejem Pučkom in Prekmurcem Mitjo Lotričem.
"Seveda bi imel rad v prihodnosti tudi sam družino, trenutno sem samski, saj sem pred časom končal razmerje. Trenutno uživam, vem pa, da bo treba počasi razmišljati tudi v tej smeri. Ko bo prišla prava priložnost za to, jo bom izkoristil." Ivica je še dodal, da je precej samozavesten, tega ne skriva. "Po drugi strani sem zelo dobrosrčen, iskren, ne maram laži. Velikokrat sem neposreden, kar je za marsikoga slaba lastnost, jaz pa jo zelo cenim. Vedno bom vsem povedal vse v obraz, pa naj bo to dobro ali slabo. Ljudi, ki mi želijo slabo, sem se naučil ignorirati in jim dal vedeti, da me ne zanimajo. Mama me je naučila, da tudi če vem, da me nekdo ne mara in me pljuva, ga vedno lepo pozdravim in se mu nasmejem. Ljudje so si o meni velikokrat ustvarili predstavo le na podlagi avtomobila, ki ga vozim, priimka in oblačil, ki jih nosim, ne poznajo pa tistega Ivico, ki ga poznajo le najbližji. Tisti vedo, da sem prijazen in da se bom boril za vsakogar."
Kje pa se v idealnem svetu vidi čez trideset let? "Na Havajih, ležim na plaži in z ženo pijem koktejl (smeh). Šalo na stran, želim si ostati v nogometu, to je tisto, kar me res veseli. V kakšni vlogi, še ne vem, vem pa, da nikakor ne bom trener," je v smehu zaključil prijeten pogovor.