Izjemno športnico, ki se lahko pohvali s številnimi priznanji, smo imeli priložnost spoznati v drugačni luči. Veliko bolj sproščeni, beseda tokrat ni tekla le o rokometu, čeprav je jasno, da brez tega ni šlo. Spoznali smo jo kot navihano dekle s preveč energije, ambiciozno poslovno žensko, zaljubljeno dekle in veliko popotnico, ki je zaljubljena v Ameriko in Avstralijo.
A najprej zavrtimo čas nazaj, natančneje na drugi maj leta 1988, ko je prijokala na svet. "Ko sem imela dve leti, smo se preselili v Pariz, kjer sem tudi odraščala. Prihajam iz zelo športne družine, šport mi je bil položen v zibelko. Moj oče je bil kolesar, mama pa atletinja. Tudi brata sta igrala rokomet. Mlajši se je sicer odločil, da bo končal, toda res smo športna družina," je razlagala Allison.
Toda nad rokometom se ni navdušila, ker bi z velikimi očmi spremljala treninge starejšega brata. Ob teh ugibanjih se je zgolj nasmehnila. "Da sem začela igrati, me je prepričal trener, ki me je poleti videl pri različnih športnih aktivnostih, nato pa je stopil do mene in mi rekel, da imam dobre roke za igranje rokometa. Takrat sem bila ravno v letih, ko me ni mogel nihče prepričati o čemerkoli, ko sem delala, kar sem hotela. Naslednje poletje je poskusil še enkrat in uspelo mu je," je nenavadno pot od trmaste enajstletnice do svetovne zvezdnice opisala Allison. Ki je bila, verjeli ali ne, tudi državna prvakinja v namiznem tenisu, ko je obiskovala srednjo šolo. "Trenirala sem ga mogoče eno leto v drugem letniku srednje šole (smeh). Zdaj ga igram le še za zabavo z bratoma ali prijatelji, nikoli nisem razmišljala, da bi nadgradila ta uspeh. Vedno sem vedela, da bi raje uspela v kakšni igri z žogo."
Sem zelo vesela oseba, rada sem nasmejana. Zelo rada se šalim, včasih tudi na treningih, večino časa sem dobre volje. Seveda pa ne morem naštevati le dobrih stvari o sebi, zato lahko rečem še, da imam zahteven karakter.
Poleg rokometa, košarke in nogometa se je navdušila še nad enim športom. Ameriškim nogometom. "Navdušena sem nad ameriškim razmišljanjem, športom. Prepričana sem, da če bi se resneje lotili rokometa, bi bili tudi tam uspešni. Sicer pa mi je najljubša ekipa v ligi NFL Oakland Raiders, tudi Indianapolis in New England nista slaba," je razkrila zgovorna Francozinja, ki je že z nestrpnostjo čakala na začetek Super Bowla.
OTROŠKO SKAKANJE SE JE KONČALO Z ZLOMLJENIM GLEŽNJEM
Otroštva se spominja predvsem po tem, da je večino časa preživela na igrišču. Nedelje so bile rezervirane za prijatelje, košarko, nogomet. "Mislim, da sem bila do dvajsetega leta, ko sem začela nastopati za člansko reprezentanco, malce divja. Takrat je prišel čas, da sem se nekoliko zresnila in umirila," je v smehu povedala naša sogovornica. Pred tem pa je bilo na dnevnem redu veliko otroških norčij. "Res sem naredila veliko neumnosti, težko bi izpostavila le eno. Naj premislim. Rada sem skakala z višine, nekoč pa sem si pri tem zlomila gleženj."
SREDNJI VEDNO POTEGNEMO NAJKRAJŠE
S tem je povzročila veliko sivih las svoji mami, ki je bila stroga, a kot je povedala Allison, se otroškim lumparijam pač ni mogla izogniti. Zelo dober odnos ima tudi z bratoma. "S starejšim sva se v otroštvu veliko igrala, pogosto se pogovarjava, toda z mlajšim sva res prava prijatelja. Do njega sem bila vedno zaščitniška, toda kdo ni bil. Bil je najmlajši član družine (smeh). Velikokrat ni bilo lahko biti srednji otrok. Če si najstarejši, si tako rekoč šef, najmlajšega pa razvajajo. Srednji smo vedno potegnili najkrajše (smeh)."
Tudi na šolo ima lepe spomine, zaupala nam je, da je bila, preden je začela obiskovati rokometno šolo, zelo pridna učenka. "Oboževala sem zemljepis, prav tako so mi ležali tuji jeziki. Od nekdaj mi je pomembno, da si širim znanje na tem področju. Govorim angleško, špansko, makedonsko in nekakšno mešanico srbščine in hrvaščine," je povedala Allison. Po končani srednji šoli se je vpisala na študij menedžmenta, ki si ga želi kmalu tudi končati, in po karieri bo nadaljevala v tej smeri.
ZELO INTELIGENTEN ŠPORT
Čeprav se je v najstniških letih tako zelo upirala, da bi se preizkusila v rokometu, se je že po prvih nekaj treningih zaljubila vanj. "Všeč mi je, ker je potrebno toliko borbenosti. Res je, da sem včasih jezna zaradi krivice ali sodnikov, toda hkrati je šport, kjer se moraš brzdati, se znati spoprijeti s pritiskom, opazovati dogajanje na igrišču, pripraviti telo na kontakte in se znati v trenutku odzvati. Zame je zelo inteligenten šport," nam je svoj pogled na šport, ki je bil v zadnjih dveh tednih v središču pozornosti tudi slovenskih ljubiteljev športa, razkrila rokometašica.
Res sem naredila veliko neumnosti, težko bi izpostavila le eno. Naj premislim. Rada sem skakala z višine, nekoč pa sem si pri tem zlomila gleženj.
Pot jo je zanesla tudi v tujino, kjer se je preizkusila v Romuniji, Makedoniji, zdaj pa jo je pripeljala v deželo na sončni strani Alp. "Prvič sem šla v tujino pri triindvajsetih letih, toda iskreno povedano, mi ni bilo težko. Tudi zato, ker sem tako ali tako že pri štirinajstih letih začela obiskovati rokometno šolo in sem domov prihajala le ob koncih tedna. Za družino je bilo po mojem mnenju nekoliko težje, ko sem šla zdoma, toda na neki način je bila mama pripravljena, vedela je, da sem si vedno želela igrati v tujini."
TAŽKO JE BILO DOKAZOVATI NASLOV NAJBOLJŠE
Pri komaj dvajsetih je bila izbrana za najboljšo rokometašico na svetu, na kar je še vedno zelo ponosna, toda kot nam je zaupala, je to priznanje prineslo tudi veliko odgovornosti. "Res nisem pričakovala nagrade, saj sem bila še izjemno mlada, čeprav je bila za mano res odlična sezona pri Metzu. Takrat nisem bila pripravljena nanjo, leto potem je bilo zame zelo težko, saj sem morala na vsaki tekmi dokazati, zakaj sem si prislužila ta naziv," je bila iskrena naša sogovornica.
Ob spominu na prvo izkušnjo s tujino ima mešane občutke, Romunija ni bila tisto, kar je pričakovala. "Živela sem v zelo majhnem mestu, kjer nisem imela kaj početi. Toda preden sem podpisala, sem vedela, da mesto živi le za rokomet." Na drugi strani je v Skopju izjemno uživala. Toda seveda se ne more nič primerjati s Parizom, kjer je Allison odraščala. "Obožujem mesto, ker ponuja nešteto možnosti za preživljanje prostega časa. Ima tudi izjemno kulturo in zgodovino. Če bi bila turistka, bi si najprej ogledala Eifflov stolp, v muzeju Louvre Mona Liso, sprehajala bi se po Elizejskih poljanah, a ne po nakupih, temveč bi se le sprehajala in opazovala izjemno okolico. Še zdaj se spomnim, ko je moj fant, ki je Makedonec, obiskal Pariz. Bil je kot majhen otrok (smeh)."
Takrat nisem bila pripravljena na nagrado, leto potem je bilo zame zelo težko, saj sem morala na vsaki tekmi dokazati, zakaj sem si prislužila ta naziv.
Ko smo jo povprašali, kaj je največja razlika ali največja podobnost med Francozi in Slovenci, je nekaj časa razmišljala. "Dobro vprašanje. Trenutno težko odgovorim, saj sem se večinoma družila le z dekleti. Mogoče bi izpostavila to, da smo Francozi bolj živahni, Slovenci pa ste bolj tihi."
IGRANJE ENA NA ENA BI ME UBILO
Allison se na življenje v slovenski prestolnici ne navaja sama, temveč ji družbo dela fant Milorad Minovski, ki ga je spoznala v Skopju. "Je košarkar, njihova ekipa je imela dvorano kakšnih deset korakov od naše. Tako sva nekega dne oba istočasno končala trening in se zagledala na parkirišču. In tako se je začelo," nam je z nasmehom na obrazu zaupala Allison in dodala, da upa, da si bo tudi njen srčni izbranec našel klub v Sloveniji.
Kot pravi rokometašica, je dejstvo, da sta oba športnika, velikokrat še kako pomembno. Še posebej ko imata slab dan. "Veliko se pogovarjava o športu in si podajava različna mnenja in poglede na košarko in rokomet. To mi je zelo všeč." Se kdaj tudi pomerita v katerem od dveh športov? "Včasih mečeva na koš, ne igrava pa ena na ena, to bi me ubilo (smeh)."
O TEM SEM VEDNO SANJALA
Allison nam je zaupala še, da so med njenimi največjimi strastmi potovanja. Kot majhna deklica je sanjala o tem, da bo raziskovala svet in spoznala najlepše kraje na svetu. "Vedno, kadar imam kaj prostih tednov, se odpravim na potovanje, najraje v ZDA ali v Avstralijo. Rada spoznavam novo kulturo in ljudi. Eno od mojih najljubših mest je prav gotovo New York, tudi Los Angeles in Melbourne sta izjemno zanimiva. Upam, da se bom kmalu spet vrnila v Avstralijo. Edina težava je, da je poleti, ko sem prosta, tam zima. Najbolj me navdušuje to, da je tako velika država in tako zelo raznolika."
Uživa tudi v vsakodnevnih trenutkih, ki jih izkoristi zase. "Takrat najraje pogledam kakšen film, serijo, poslušam glasbo ali pa se učim." Odpravila se je tudi na potep po Sloveniji, vendar ni imela sreče z vremenom. "Bila sem na Bledu, vendar je bilo oblačno in deževno, zato nisem uživala, slišala pa sem, da je zelo lepo (smeh)."
Vedno, kadar imam kaj prostih tednov, se odpravim na potovanje, najraje v ZDA ali v Avstralijo. Rada spoznavam novo kulturo in ljudi.
TRENERKA? NE, POSLOVNA ŽENSKA
Petindvajsetletna rokometašica Krima se je izkazala za izjemno zgovorno in zabavno sogovornico, prav takšna pa je tudi v zasebnem življenju. "Sem zelo vesela oseba, rada sem nasmejana. Zelo rada se šalim, včasih tudi na treningih, večino časa sem dobre volje. Seveda pa ne morem naštevati le dobrih stvari o sebi, zato lahko rečem še, da imam zahteven karakter (smeh). Sem tudi zelo delavna in mislim, da imam dobre vodstvene sposobnosti in sem kar pametna, da, to lahko rečem (smeh)," je kot iz topa izstrelila.
Po koncu kariere bi se Allison rada posvetila poslovnim vodam, s katerimi se spoznava že danes. "Sem svetovalka v francoskem klubu, ki igra v drugi ligi, pomagam mu s svojim znanjem in izkušnjami. Prizadevamo si, da bi se klub prebil v francosko prvo ligo, dolgoročni cilji pa so tudi, da bi zaigral v ligi prvakov. Rada bi imela svoje podjetje, ki bi se povezovalo z različnimi športi, ne le z rokometom."
Kaj pa trenerski poklic? "To me velikokrat vprašajo, ne vem, mogoče mi piše na obrazu, da bi lahko bila trenerka, toda ne, ne predstavljam si, da bi bila v tej vlogi. Še posebej zaradi vseh potovanj, rada bi čim več časa preživela z družino," je zaključila izjemno ambiciozna in odločna športnica, ki točno ve, kaj želi doseči v življenju.
