Vesna Fabjan: V gugalniku bom kvačkala

Ko je končala s svojimi ostalimi obveznostmi in popazila še na svojega dveletnega nečaka, se nam je Vesna nasmejana, takšna kot smo jo najpogosteje vajeni, pridružila ob prijetnem klepetu. Pokazala nam je svojo drugo plat, tisto, ki je med njenimi teki ne vidimo. Z veseljem je pripovedovala o svojih anekdotah, občutkih, strahovih in željah ter začetkih, ko je bila še navihana Vesna iz Besnice.

"Predvsem se spomnim popoldnevov, ki smo jih preživljali v naravi, od nekdaj je bilo vse povezano s športom. Imela sem bolj ali manj moško družbo, v kateri so bili starejši brat Aleš in soseda Tadej Valjavec in njegov brat. Radi so kaj ušpičili, jaz pa sem bila vedno zraven, čeprav sem bila mlajša. Pri Tadeju so imeli koš in velikokrat smo se tam igrali. Fantje so se vedno spomnili kakšne igre brez meja (smeh)," je sproščeno pripovedovala Vesna in dodala: "Zelo zanimivo je bilo tudi pozimi, ko smo smučali na sosednjem hribu, ki ga je bilo treba prej utrditi. Ko je zapadel sneg, smo gledali skozi okno, če ga že kdo tepta, in smo mu takoj hiteli pomagat. Če ni bilo nikogar, pa smo kar sami poprijeli za delo. Tudi skakali smo, najprej z alpskimi, pozneje pa še s tekaškimi smučmi. Imela sem zelo razgibano otroštvo, vedno se je kaj dogajalo."

Čeprav je njen brat od nje starejši pet let in pol, sta se kljub občasnim prepirom dobro razumela, bila sta zaveznika. "Velikokrat sva doma skupaj kaj ušpičila, vendar se je nato vedno pojavila težava, in sicer ta, kdo bo prevzel krivdo (smeh). Ker je bil starejši, je on večkrat priznal krivdo. Včasih sva dobila tudi kakšno po riti, toda to je verjetno vsak doživel," je obudila spomine na otroške norčije. Šport je bil Vesni položen v zibko, tako brat kot oče sta se ukvarjala z njim, včasih se jim je pridružila še mama.

Šele pred leti sem izvedela, da sem začela teči na smučeh po tem, ko je šla očetova firma v stečaj in si ni mogel privoščiti nakupa opreme za alpsko smučanje.

"Oče se je ukvarjal z rokometom, nogometom, nekaj časa s smučarskimi skoki, tudi brat je tekel na smučeh, pozneje pa igral rokomet. Bili smo športna družina, v naši dolini so na primer prirejali rekreativno tekmovanje v teku na smučeh in spomnim se, da smo enkrat vsi štirje domov prinesli kolajno. To so bili res posebni dogodki. Prav posebna so bila tudi sobotna in nedeljska kosila, ko smo spremljali skoke ali smučanje, zvečer tudi rokometne tekme," je še dodala Vesna.

(NE)SREČNO NAKLJUČJE
Čeprav je rekreativno zelo rada smučala, je bil tek na smučeh njena prva in največja ljubezen. "V medijih se velikokrat pojavlja podatek, da sem trenirala tudi alpsko smučanje. Z njim sem se sicer rada ukvarjala, vendar ga nisem trenirala. Šele pred leti sem izvedela, da sem začela teči na smučeh po tem, ko je šla očetova firma v stečaj in si ni mogel privoščiti nakupa opreme za alpsko smučanje," nam je zaupala.

V prvem razredu osnovne šole se je tako začela pisati pravljica, ki je svoj vrhunec dosegla z bronasto kolajno v Sočiju. "Na začetku sem vedno dobila rabljene smuči, ki sem jih kupila od sotekmovalke v klubu. Bila sem navdušena, mislila sem, da bodo šle kar same, na prvih tekmah pa sem nastopala kar z bratovimi."

A vse vendarle ni šlo tako po maslu, Vesna je za kakšno leto prekinila treninge iz zelo zanimivega razloga. "Preden sem šla v šolo, je bilo treba opraviti zdravniški pregled in takrat so mi prvič, no, vsaj kar se jaz spomnim, vzeli kri iz prsta, kar me je zelo bolelo. Ko sem prvo leto trenirala, so nam v klubu rekli, da moramo na zdravniški pregled. Moja prva asociacija je bila, da bom morala spet dati kri, in nisem želela iti. Še več, eno leto zaradi tega nisem šla na trening. Trenerji so hodili k meni na dom in me prepričevali, da to ni nič hudega, mi govorili, da sem dobra in da me v klubu čaka dobra družba. Prepričali so me in na srečo mi nekaj časa ni bilo treba na pregled," je v smehu dobre volje razlagala Vesna in dodala, da se na račun tega še vedno smeje s starši.

NA GOVORILNE URE ZARADI TELOVADBE
Tudi spomini na guljenje šolskih klopi so pri naši sogovornici še vedno zelo živi in predvsem prijetni. "Prva štiri leta sem v osnovno šolo hodila v Besnico, od petega do osmega razreda pa v Stražišče, nakar sem se vpisala na ekonomsko gimnazijo v Kranju. Že na višji stopnji osnovne šole sem imela precej treningov, pozimi sem veliko manjkala, zato sem morala tudi kakšno stvar narediti za nazaj. Srednjo šolo imam v še lepšem spominu, saj smo bili res dobri prijatelji, ki smo se veliko družili, hodili na kavo. To pogrešam," je priznala odlična tekačica na smučeh in se spomnila zelo zanimive prigode, ko je morala njena mama v srednji šoli na govorilne ure zaradi športne vzgoje. "Pozimi smo imeli namesto športne vzgoje plavanje, mene pa takrat ni bilo, ker sem bila vedno na treningu. Profesorica ni imela dovolj razumevanja, zato je mamo poklicala na govorilne ure, češ da se izogibam plavanju in da bom imela popravni izpit. Na koncu se mi je uspelo dogovoriti, da sem šla junija na bazen, da je videla, da znam plavati." 

Ko sem prvo leto trenirala, so nam v klubu rekli, da moramo na zdravniški pregled. Moja prva asociacija je bila, da bom morala spet dati kri in nisem želela iti. Še več, eno leto zaradi tega nisem šla na trening.

Simpatični dobitnici olimpijske kolajne so bile številke že od nekdaj blizu, zato ni čudno, da je imela v šoli najraje matematiko, čeprav ji je bilo pozneje, ko je veliko manjkala in ko so bile na sporedu nekoliko zahtevnejše teme, težje. Po končani srednji šoli se je vpisala na ekonomsko fakulteto, vendar je hitro dobila zaposlitev kot vrhunska športnica, zato je prenehala študirati in se nekaj časa iskala, zadnja leta je bilo tako ali tako vse podrejeno olimpijskim igram. Njena želja je, da bi do konca kariere uspela narediti letnik ali dva, da se bo lažje postavila na noge.

JOGURT IN IGRAČE
A kot sama pravi, je pred njo še nekaj let kariere, za katero upa, da bo čim bolj uspešna. V vseh teh letih se je prav posebnega ritma in vseh potovanj že navadila, še vedno pa ji največ preglavic povzroča pakiranje. "Še vedno se spomnim svojega prvega potovanja v tujino, na pokal Topolino, ki je nekakšen festival za mlade. Imeli smo mimohod držav, otvoritveno slovesnost, razne stojnice z igračami, ki smo jih opazovali z velikimi očmi. Na koncu sem osvojila srebrno kolajno, za nagrado sem dobila poln nahrbtnik jogurtov in igračk, ki jih imam še danes shranjene," je razlagala zgovorna Vesna, ki je ena od tistih oseb v belem cirkusu, ki izžareva dobro voljo.

Je med množico deklet, ki so skupaj vso zimo, se nenehno videvajo in tekmujejo skupaj, kdaj kaj grdih pogledov? "Če pride do kakšnega namernega padca ali odrivanja med tekmo, se kdaj tudi grdo pogledamo. Je pa bila včasih Norvežanka, ki zdaj ne tekmuje več, znana po tem, da je vedno kakšno tekmovalko izrinila ali namerno kaj povzročila, zato je bila v družbi nezaželena," je priznala bronasta iz Sočija, ki šele zdaj začenja dojemati, kakšen uspeh je dosegla. "Zdaj čutim predvsem neizmerno zadovoljstvo, da mi je uspelo uresničiti otroške sanje. Vidim, da so se izplačala trdo delo in odrekanja, marsikaj sem morala požreti, kar mi ni bilo všeč," je z iskricami v očeh povedala Vesna, ki pravi, da sonce po tem uspehu še vedno sije enako, se je pa povečalo število obveznosti, a to so najslajše skrbi.

Včasih sem pela tudi v pevskem zboru, to je bilo še v osnovni šoli, zdaj pa rada primem za kitaro. Sem samouk in moram priznati, da že dolgo nisem kaj zaigrala, čeprav zelo uživam v tem.

"Velikokrat se mi je zgodilo, da bi najraje odnehala, da sem imela dovolj vsega, a vedno je zmagala želja po tem, kar sem nato tudi dosegla. Veliko mi je pomenilo to, da se je tako veliko ljudi veselilo z mano, da mi jih je toliko privoščilo ta uspeh. Vse sem doživljala zelo čustveno, kot tudi vse dogodke v življenju. To me včasih stane kakšne dobre uvrstitve, tokrat pa se je izplačalo. Še vedno potočim kakšno solzo, ko pogledam posnetek tekme," se je nasmehnila Vesna, ki se natančnega števila gledanih posnetkov ne spomni, je pa v smehu priznala, da je število krepko dvomestno.

OD NARODNO ZABAVNE DO ROCKA
Eden od družinskih članov, ki se je najbolj razveselil njene kolajne, je bil nedvomno dveletni nečak, ki je prav na dan njenega uspeha dopolnil dve leti. "Z občudovanjem je gledal mojo kolajno in jo obračal, seveda se je razveselil tudi svoje zlate kolajne, ki sem jo prinesla posebej njemu," je pripovedovala Vesna, ki na majhnega navihanca tudi kdaj popazi, še posebej zdaj ko nima več toliko treningov. "Veliko časa preživiva zunaj in drug drugemu ponagajava (smeh). Zdaj je že tako velik, da zdaj večkrat on meni kaj ušpiči kot jaz njemu."