Eksplozija amonijevega nitrata v dvomilijonskem Bejrutu, ki so jo čutili celo na Cipru, je močno prizadela državo na Bližnjem vzhodu. "Zaradi tega so vsi v šoku. Eden od igralcev je treniral v štiri kilometre oddaljeni dvorani. Zdaj tudi te dvorane ni več, koši so popadali na tla, podrla se je tudi nosilna stena. Tudi stanovanja nekaterih mojih prijateljev so tako poškodovana, da v njih ni več mogoče živeti. To je res neverjetna katastrofa. Dodatna katastrofa za Libanon je tudi dejstvo, da je bilo to edino pravo pristanišče v državi in da so imeli tam shranjeno tudi vso hrano in medicinsko opremo v vrednosti kar 10 bilijonov dolarjev. Zdaj obstaja nevarnost, da bodo ljudje ostali lačni, saj je Libanon država, ki 80 odstotkov vse hrane uvaža. V supermarketih njihove doma proizvedene hrane in pijače praktično ni, morda z izjemo mleka in olivnega olja."
Sprva so številni pomislili, da je šlo za meddržavni incident, da je razdejanje nemara povzročila izraelska raketa. "O tem so začeli govoriti najprej. Razširile so se dezinformacije, da so bombardirali hišo nekdanjega premierja Haririja, ki so ga sicer ubili že leta 2005. Potem so rekli, da naj bi Iran dostavil orožje za Hezbolah ter da so to videli Izraelci in ga bombardirali. No, res je, da je bilo v tem skladišču kar nekaj ton amonijevega nitrata, ki ga je razneslo. Dobil sem informacijo, da so iz luke že pred 14 dnevi prosili ministrstvo, naj poskrbi, da se ta stvar umakne, saj je zaradi velike vlage in vročine postala nevarna. Na to ni nihče odgovoril in napovedi so se uresničile," je razlagal Subotić.
Tragedija predstavlja tudi velik udarec za libanonsko gospodarstvo in šport. Veliko držav je že ponudilo pomoč. "Ljudje si tega res ne zaslužijo, že v državljanski vojni so zelo trpeli. Ko sem živel tam, sem o tem slišal veliko zgodb. Libanon je država s štirimi milijoni in pol prebivalcev, še 15 milijonov pa jih živi po svetu. Med omenjeno vojno so pobegnili drugam. Kaos v državi sicer traja že od novembra. Država je brez vlade in brez predsednika in državnih organov. Ljudje so šli na ulice in stavkali zaradi korupcije in brezposelnosti. Banke so se ustavile, dolar je s 1500 libanonskih funtov poskočil na 10 tisoč funtov. Ljudje so nato še dodatno trpeli zaradi covida-19, saj so imeli tam zelo ostre ukrepe. Policijska ura je trajala ob petka ob petih popoldne do ponedeljka ob sedmih zjutraj. Zdaj torej še to ... Res ne vem, kaj jih še lahko doleti."
Subotić je še pojasnil, da so bile razmere v Libanonu že pred torkovo katastrofo precej daleč od idealnih: "V državi je resnično veliko korupcije, v infrastrukturo ne vlagajo prav nič. Je ena redkih držav brez elektrike in daljnovoda, vse je na generatorjih. Od konca državljanske vojne na tem področju ni bilo narejenega nič. Razumljivo je, da je bilo ljudem počasi dovolj. Hoteli so nekaj doseči, zato so vsak večer demonstrirali, po cestah sežigali gume, ustavljali promet ... Bila je res prava revolucija. Šele po prihodu koronavirusa se je to končalo."
