Skupina prijateljev iz Ljubljane pa je tudi letos, kot leta poprej, dočakala tisti dan, ki ga je nestrpno čakala in se ga veselila že mesece vnaprej. Dan ko skočijo na svoja kolesa in obrača še nekaj sto kilometrov več po prvi bolečini v nogah.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja nas je večina prvič slišala za Srebrenico. Malo rudarsko mestece v vzhodnem delu Bosne in Hercegovine. Tisti julij, leta 1995, je do naše dnevne sobe prišla slika, ob kateri so vsi obnemeli. Spominjam se očeta, ki po dnevniku se uro ali dve ne spregovori besede. Vendar tista slika z ekrana se zdaleč ni preslikala vsega trpljenja ljudi, ki so se takrat nahajali v za nas tako oddaljeni Srebrenici. Današnja Srebrenica pa vendar ni več tako daleč. Omenjena ljubljanska blokovska ekipa pozna pot. V spomin na žrtve tragičnih dogodkov tragičnega mesteca se že vrsto let prireja 3-dnevni kolesarski maraton Bihać-Srebrenica.
Z malo poznavanja zemljepisa vemo, da je to pot med dvema mejnima rekama. Une na zahodu in Drine na vzhodu BiH. Pot je speljana mimo številnih bosanskih mest s pestro zgodovino, kot so Ključ, Jajce, Travnik, Sarajevo itd. Letos se je na pot odpravilo približno 400 kolesarjev. Ta kolesarski maraton ni tekmovalne narave, zato je strah pred neuspehom odveč. Vseeno pa je potrebno nekaj priprave za 500 km obračanja pedal in premagovanja bosanskih hribov, ki jih, verjemite, ni malo. Ob bok trmastim Bosancem se lahko vselej postavi tudi ljubljanska ekipa. Tokrat smo na povabilo fantov iz mesteca Kozarac pri Prijedoru začeli maraton dan pred uradnim začetkom in tako oddelali se 130 km več kot lani. Za nas blokovce, ki do 30. leta športa brez žoge nismo priznali, je druženje ob mrzlem pivu odlično.
Danes, ko si znamo zapeti SPD pedala, smo mnenja, da je druženje v koloni kolesarjev naravnost fantastično. Poleg spoznavanja novih ljudi je udeležba na takem maratonu tudi dobra priložnost spoznavanja samega sebe in svoje močne volje. Po treh dneh obračanja pedal skozi bosanske pokrajine se zgodi veliko zanimivega. Zopet nas je pričakalo sarajevsko mrzlo deževno jutro. Kdo bi si mislil, da je v juliju lahko tako vroče in tako mrzlo v samo nekaj urnem časovnem razmaku. Svojevrstno doživetje tega maratona pa je tudi kolesarjenje po bosanski avtocesti od Zenice do Sarajeva. Po treh dneh kolesarjenja vidno utrujeni naposled le prispemo v memorialni center Potočari.
Tisti posnetki, ki so jih predvajali na dnevniku toliko let nazaj in so se mi močno vtisnili v spomin, se zopet zdijo zelo blizu. Ob pogledu na številne bele nagrobne spomenike misli odtavajo in bolečina utrujenih mišic izgine. Kolesarski maraton ima namen povezovanja ljudi in širjenje prijateljstva in takega se celo leto spominjamo in čakamo tisti dan, ko bomo zopet na kolesih ravnali bosanske hribe. Ker smo vsako leto bogatejši za novo življenjsko izkušnjo lahko poročanje z 15. maratona Bihac-Srebrenica zaključimo z znamenitim stavkom iz kultnega bosanskega filma, ko Dino reče “Svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujem”.
Tudi mi napredujemo in se nam že porajajo ideje, da bi prihodnje leto maraton nadgradili z začetkom iz Ljubljane. Tudi to za blokovce ni nedosegljivo. Zahvala gre vsem, ki v nas verjamejo in nas pri naših podvigih podpirajo.
Looblanah bike team (Edis Vukalič, Adis Lovič, Denis-Amir-Feho Šistek, Sebastjan Retelj)
