Dnevnik z Eura: Lahko bi mu rekli kar zapestomet

Praktično ne mine sprehod, ko ne bi srečal vsaj koga na berglah, v mavcu, s povito roko, z obližem na glavi. Če to povežem z incidentom, ki sem mu bil priča pred dnevi, ko sem pomagal kolesarju, ki je poletel čez krmilo, naredil salto in telebnil na tla, da se mi je zatreslo pod nogami, potem se zdi odgovor kot na dlani: so pač nerodni. Štorasti po domače. Toda morda to ni pravi razlog. Ugotovil sem namreč tudi, da so Amiensčani zelo športni ljudje. Še več, Amiens menda velja za prestolnico francoskega športa; ne sicer vrhunskega, rekreativnega pa zagotovo.

Časnik L'Equipe je Amiens dejansko že trikrat, nazadnje leta 2013, izbral za najbolj športno mesto v Franciji. To ne preseneča, po podatkih ministrstva za šport ima Amiens kar 25.000 članov v takšni ali drugačni športni panogi, kar je ob dejstvu, da v mestu živi slabih 140 tisoč prebivalcev, osupljiv podatek. Amiens ima s svojo okolico tudi kar okrog 300 panožnih zvez, kar pomeni, da se tukaj ukvarjajo s praktično vsemi znanimi športi, a hkrati tudi takšnimi, ki mi do zdaj niso bili niti najmanj poznani. V Amiensu recimo domuje hokejski klub Gothiques d'Amiens, ki sodi med boljše francoske hokejske klube, zanj pa sta v preteklosti igrala tudi dva Slovenca: pred časom Luka Bašič, v pretekli sezoni Jaka Ankerst.

Svoje tekme igra v Coliseumu, ki sprejme 3800 gledalcev, kar se vam morda na prvi pogled ne zdi veliko, a hkrati gre za največjo dvorano v državi, v kateri je ledena površina na voljo celotno leto. V tem kompleksu imajo tudi vrhunske bazene, zato ne čudi, da iz Amiensa prihaja olimpijski zmagovalec in serijski osvajalec kolajn z največjih plavalnih tekmovanj Jeremy Stravius. V Amiensu imajo tudi teniški klub, ki premore okrog 1000 članov in kot takšen sodi med deset največjih v Franciji, lahko se pohvalijo še s tem, da so tekmovalno precej uspešni tudi v badmintonu, namiznem tenisu, hokeju na travi, sabljanju, hokeju na rolkah in tako dalje, imajo tudi svoje ekipe v rokometu, odbojki, ragbiju, ameriškem nogometu.

Tudi z nogometom se seveda ukvarjajo, imajo svoj klub po imenu Amiens Sporting Club, ki je v pretekli sezoni nastopal v tretji, v novi pa bo v drugi francoski ligi, kar je že kar odmeven uspeh. Tukaj se lahko pohvalijo, da je njihovo ekipo nekoč treniral sloviti Claude Le Roy, ki je kasneje postal slaven z vodenjem Senegala in Gane, da so leta 2001 skoraj slavili v francoskem pokalu (v finalu so po enajstmetrovkah izgubili s Strasbourgom) in da igrajo na zelo simpatičnem stadionu Stade de la Licorne, na katerem je v predlanski sezoni Lens igral prvoligaške tekme zaradi prenove svojega doma in ki premore nevsakdanjo, a toliko bolj zanimivo gromozansko prozorno streho.

Ko sem pred dnevi hodil naokrog in Amiens odkrival tudi malce drugače, ne zgolj z raziskovanjem ulic in uličic v strogem središču, sem si ga ogledal, kar pomeni, da me je pot zanesla tudi v park na zahodnem delu mesta, park po imenu Parc de la Hotoie. Gre za simpatično in prijetno oazo zelenja sredi precej betonske prestolnice departmaja Soma, kjer lahko najdete dva miniaturna jezerca, hkrati je zraven tudi živalski vrt. V slednjega nisem šel, saj – priznam – nisem kdo ve kakšen navdušenec nad živalmi, sem pa po nekaj minutah hoje prišel do betonskega igrišča, na katerem je vladal precejšen vrvež.

Sprva sem dobil občutek, da fantje tam igrajo košarko, a mi je postalo čudno, ker je žoga letela previsoko v zrak, hkrati pa na igrišču ni bilo niti enega koša. Postal sem radoveden, približal sem se središču dogajanja in naslednjih nekaj minut presenečen strmel v to, kaj se je dogajalo na igrišču: na njem se je drenjalo dobrih deset igralcev s povitimi zapestji, s katerimi so nato kot obsedeni udrihali po žogi. Priznam, nič mi ni bilo jasno, toda kot sem se kasneje pozanimal, gre za tako imenovan ballon au poing. Lahko bi mu rekli kar zapestomet.

Gre za svojevrsten tenis brez loparja in mreže na sredini igrišča. V tem predelu Francije (in verjetno nikjer drugje) ga imajo zelo radi, kadar so na sporedu tekme, se okrog igrišč bojda nabere nemalo zelo glasnih navijačev. V Amiensu so menda precej dobri tudi v tem nenavadnem športu, čeprav mladi in predvsem tisti, ki bolj kot na šport prisegajo na posedanje za mizo gostinskega lokala, pravijo, da je še najbolj priljubljen šport tukaj – balinanje. No, z dodatkom, da se tekma skorajda nikdar ne zaključi pred večerom in da so skorajda vsakič naslednji dan bolj kot od metanja krogle utrujeni od dvigovanja – kozarcev.