© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
22.06.2016 14:30:19

Dnevnik z Eura: Bližnja srečanja zajčje vrste

Okej, zavedam se možnosti, da vas bodo tile stolpci razočarali.

Če si drznem verjeti, da v njih iščete simpatične dogodivščine, zanimive ljudi, atraktivna srečanja in sem ter tja tudi kakšno merico smeha, je prav mogoče, da tega tokrat ne boste našli. Zagotovo ne boste našli nikakršnih ljudi, ker z izjemo moje malenkosti in mojega sopotnika v pričujočem zapisu preprosto ne nastopajo. No, razen če imate za osebo tudi najinega volkswagna, čemur sva se med neskončnimi kilometri midva že precej približala; imena sicer še nima, vse ostale lastnosti dobrega prijatelja na čelu z brezmejno zanesljivostjo pač.

Težko bi tudi rekel, da boste našli dogodivščino, kajti razne obare, domače živali v apartmajskem naselju in podobno (boste kmalu videli, o čem govorim) so za zdaj živele le v najini izrazito preveč bujni, pogosto tudi preveč utrujeni domišljiji. Srečanja? Kakor se vzame, a naj vas opozorim, da so precej bližje tistim knjižno-filmskim tretje vrste kot povsem običajnim, saj delujejo bizarno, celo groteskno ter si jih nikakor ne znava razložiti. In jih, pozor, doslej tudi nisva poskušala, kajti preden ozadje čudaškega pojava dobi kakršnokoli pojasnilo lokalnega prebivalstva, lovske družine (boste kmalu videli, o čem govorim) ali koga tretjega, sem vam zadevo želel predstaviti tako, kot jo videvava, spoznavava in dojemava midva že skoraj dva tedna.

Kot mistično, absurdno in nedojemljivo v vsej svoji čudoviti (ne)naravnosti. Če se boste pri tem smejali, tudi prav, midva to počneva ves čas in sva se nekajkrat celo spravila na rob solz. Vam pa v nasprotju z opisom nekaterih dogodkov, za katere smešnost bi si upal staviti karkoli, tokrat tega ne morem obljubiti. Še več, kot sem že poudaril, sem pripravljen na vaše razočaranje in ga bom brez zadržkov sprejel. Toda, ljudje božji, nikoli si ne bi odpustil, če najini zajci ob najinih poteh, ki jih je Dejan že omenil med včerajšnjim naštevanjem uglasbenih tem, ne bi ugledali tovrstne luči sveta in ne bi dosegli takšne medijske slave, kot jim jo pač lahko ponudi tale moj prispevek. Tako zelo me fascinirajo, da si to zaslužijo, pa če je tole zadnje, kar je kadarkoli prišlo izpod mojega figurativnega peresa oziroma dejanske tipkovnice.

Prijatelji, ne gre za tri zajce, tudi ne za pet in ne za deset. Dokler ta časopisna stran, ki jo trenutno berete, ne bo natisnjena, ne bom nikogar vprašal in se ne bom zapodil v spletne brskalnike, da bi dobil odgovore. Z vami bi namreč rad delil ves šok, izbuljene oči in nejeverno zmajevanje z glavo, ki jih uprizarjam praktično vsak dan ob nepreglednih množicah teh simpatičnih živalic. Da ob cestah tega dela dežele galskih petelinov ni mogoče opaziti niti enega od slednjih in da je za slovenske (pa še za kakšne) razmere nenavadno veliko divjih zajcev, mi je bilo jasno že precej kmalu. A razsežnosti nisem poznal, dokler se v domači Amiens nisem prvič vračal po temi, kar tukaj zdaj pomeni po enajsti uri.

Predvsem v zadnjih petnajstih kilometrih pred začasnim domovanjem bi zajcev ob cesti zlahka naštel vsaj petdeset, verjetno tudi več. Si predstavljate, kaj to pomeni in kakšni so to prizori?! Pogoste so gruče po deset, petnajst primerkov: majhnih, velikih, suhih, debelih, bolj ali manj primernih bodisi za domačo žival v apartmaju (zdaj vam je jasno) bodisi za (se opravičujem občutljivim) obaro. Kar ždijo tam ob cesti, na tistem po navadi urejenem in pokošenem delu med asfaltom in visoko travo. Ne morem si predstavljati, ali jih je v tej travi še več ali vsi pridejo ob cesto. In nimam pojma, zakaj sploh pridejo. In ne sanja se mi, zakaj jih je toliko. In fascinira me, da je ta prizor enak vsak dan, vsakih zadnjih petnajst kilometrov, in to ne glede na to, iz katere smeri se pripeljeva.

Naj bo iz smeri Lensa, Lilla, Reimsa, Rouena ali Pariza (če naštejem glavnih pet regionalnih vpadnic), množice zajcev čakajo na najin prihod. Pridno in previdno, čeprav me je ves čas strah, saj v boju z mojo gigantsko pnevmatiko ne bi imeli nikakršnih možnosti. Predvsem pa vedno znova tako zelo množično, da je to nemogoče opisati in da se ne morem nehati čuditi. Povsod so, kar mrgolijo in bolj kot razmišljam, je tista številka petdeset res prenizka. Pomislite, vsak večer in na katerikoli cesti, pri čemer se vedno najde tudi kak falot, ki počasi vleče svojo okrepljeno mesnato (pa smo spet pri obari) zadnjico celo globoko v mesto. Resnično neverjetno, a če ste zdaj prebrali, si grem zadevo, ki resnično deluje malodane nezemeljsko, končno razjasnit. In če vas zanima, vam morda sporočim izsledke.