Ste imeli občutek, da vam je »otrok« pobegnil? Da ga zdaj spet poskušate spraviti na pravo pot?
Na neki način zagotovo. Tega ne morem skriti. Imel sem občutek, da je malce zašel, vendar od otrok nikoli ne dvignemo rok. To je razlog, da sem se na koncu odločil, da poskusim še enkrat. Tega sicer ni bilo v mojem načrtu. Lastnik je izrazil željo in nisem bil takoj za. Potrebnih je bilo precej sestankov, da me je potem dobil na čustveno noto.
Toda rekli ste, da ste z Ekipo zaradi določenih nesoglasij zaključili?
Saj sem zaključil, štiri leta me ni bilo.
Torej ste se zdaj vrnili, čeprav ste bili pravzaprav ves čas prisotni? Tu.
Ni skrivnost, da so bila tudi kakšna nesoglasja, nikoli sicer z lastnikom, ampak na ravni nižje. Ni potrebe, da bi karkoli pogreval. Toda stvar je takšna, da je interes lastnika časopisa in interes tistih, ki ga delajo, v osnovi popolnoma drugačen. Poenostavljeno je stvar takšna, da si lastniki želijo čim večji dobiček, na drugi strani si urednik s sodelavci želi čim boljši izdelek. Vse to avtomatično pomeni, da si želiš, da bi šlo vse, kar časopis prinese, nazaj v njegov razvoj. Sicer moram biti fer in povedati, da je imel glede tega Martin Odlazek vsa leta veliko posluha. Na Ekipi zagotovo ni kazal hlepenja po dobičku, ampak je bil moto: če poslujete z ničlo, je v redu. To na tako majhnem tržišču, kot je naše, seveda ni preprosto. Posebej če želiš, da se časopis primerja z drugimi, ki so na precej večjem trgu. Stroški na drugi strani niso tako bistveno manjši. Tudi v času mojega urednikovanja je bilo vedno v zraku, kaj bi bilo treba narediti, da se zmanjšajo stroški. A tu nisem popuščal, kar je bil na koncu dneva glavni razlog, da sem sestopil z uredniškega mesta in se posvetil izključno trženju. Če se malce pošalim, je to to, kar sem povedal moji novi (stari) redakciji – znova smo v vojni z lastniki. Nas zanima kakovost časopisa, druga stran naj razmišlja o stroških. Povsem jasne ločnice se sicer ne da postaviti. Dobro se zavedam, da iz vreče ne moreš vzeti več, kot je v njej.
Vam je žal, da se takrat niste bolj borili in ostali na mestu urednika?
Ne, ravno obratno. Ponosen sem na svojo takratno držo. Želeli so spremembe, ki so bile povezane z zmanjševanjem stroškov, kar posledično pomeni slabšo kakovost časopisa, v kar nikoli ne privolim. V krizi, kot je bila in je še vedno, se ljudje odpovedo prestižu in vsakodnevni nakup športnega časopisa to na neki način je. Vse to sem vedel takrat in vem danes. Logično je bilo razmišljanje o temeljitem zmanjšanju stroškov. Vse razumem. Vseeno menim, da dolgoročno to ne more prinesti nič dobrega. Z menoj se tega ni dalo narediti in se nikoli ne bi.
Štiri leta niste bili urednik, kljub vsemu pa ste bili prek marketinga vpeti v ekipo. Vam je dal premor nov pogled in nov izziv za delo? Nov motiv?
To težko rečem, saj bodo o tem sodili drugi, tudi novinarji in ostali na redakciji. Dobil sem nove poglede, nove izkušnje, saj človek zori vse življenje. Prišlo pa je res kot strela z jasnega. V teh štirih letih nikoli nisem razmišljal o tem, da bi se vrnil, oziroma sem bil celo prepričan, da se to nikoli ne bo zgodilo. Ko je Martin Odlazek prvič prišel na dan z idejo, da se vrnem, sem odločno rekel ne. Urednikovanje na Ekipi je bilo zame končana zgodba. Zadnja štiri leta so bila odlična. Živel sem z veliko manj stresa in več prostih večerov. Omogočala so mi, da sem se bolj posvetil tudi moji drugi ljubezni – komentiranju nogometnih tekem. Nov izziv, motiv? Gotovo. Idej mi še ni zmanjkalo. In prav dobra ideja je najpomembnejša. Motivacija je, drugače tako ali tako ne bi vzel ponujenega. Ko sem se odločil in začel preštevati pluse in minuse, sem ocenil, da vendarle lahko prinesem nekaj novega.
Se spomnite, kdaj ste napisali zadnji članek za Ekipo? Približno sedem let je od tega. Boste ponovno podajali svoje mnenje tudi v časopisu?
Za zdaj je najpomembnejše, da bralcem ponudimo boljše intervjuje, reportaže, komentarje in analize. In informacije, ki jih ne najdejo nikjer drugje. Mislim, da je na tem področju Ekipa najbolj zaspala. Premalo je bilo ekskluzivnih novic! Ekipa je v preteklosti to že imela in bo imela spet. Moja glavna naloga zdaj je, da razmišljam o temah. Da bo v časopisu veliko svežega in novega, pogledov in analiz poznavalcev, pogovorov s pravim razlogom, razkrivanja ozadij, argumentiranih komentarjev, raziskovalnega novinarstva ... Da bodo ljudje rekli: 'Vau, v Ekipi res lahko nekaj preberem!' Ideje bom oddal sodelavcem, tudi časa za pisanje bo malo. To ni moja glavna naloga. Že prej sem pisal bistveno manj, ker urednikovanje vzame preveč časa. Res pa je, da bi bilo občasno zelo dobro, da bi še sam kaj napisal, in tudi bom.
Vas bo komentatorsko delo oviralo pri urednikovanju na Ekipi? Boste lahko uskladil ti dve dejavnosti?
Prepričan sem, da ju bom lahko združil. Če bo praksa pokazala drugače, bom pač moral v zvezi s tem nekaj spremeniti. Ampak mislim, da ne. Tako ali tako bi gledal večino tekem, ki jih komentiram. Razen finala lige prvakov že dolgo vse komentiram iz studia, tako da je pravzaprav vseeno, ali sem doma pred ekranom ali na televiziji pred mikrofonom. Na finale lige prvakov bi tudi šel v vsakem primeru, saj sem se jih udeleževal, še preden sem dobil privilegij, da jih tudi komentiram. Po drugi strani sem prepričan, da ima Ekipa od tega samo korist. Imam boljši dostop do informacij, odprejo se kakšna vrata več, to te dela bolj prepoznavnega. Posledično to prinese večjo prepoznavnost tudi Ekipi.
Zadnje spremembe na Ekipi – drug format in dodane vsebine. Kako gledate na to? Kako ste se odzvali, ko ste prvič v roke vzeli spremenjeno Ekipo?
Vse to so spremembe, o katerih se je 'razpravljalo' že prej in je bilo hkrati jasno, da se ne morejo zgoditi z menoj. In so se pač brez mene. Prejšnji format Ekipe mi je bil bolj všeč in niti nisem pomislil na to, da Ekipa potrebuje vsebine, ki nimajo zveze s športom. A pogled z distanco je ponudil tudi kakšno novo dimenzijo v mojem razmišljanju. In sicer spoznanje, da je to stvar okusa. Še vedno velja, da mi je bila Ekipa s prejšnjim formatom in brez vsebin, ki niso povezane s športom, bolj všeč. Vendar moja 'resnica' ni sveta. Okusi so različni. Zato menim, da prave resnice sploh ni. Treba bi bilo pogledati samo odstotek ljudi, ki jim bolj ustreza prejšnji, in tiste, ki jim bolj ustreza zdajšnji format. Prvi dan, ko sem prijel v roke spremenjeno Ekipo, sem bil šokiran in podobno so občutili naši dolgoletni bralci. Danes, s časovno distanco, ugotavljam, da so nekateri prekrižali Ekipo, na drugi strani imamo nove bralce in del starih, ki so se navadili na vse novosti in zdaj pravijo, da ni nič narobe ali jim je takšna Ekipa celo bolj všeč. Ko si odgovorni urednik, pač najbolj verjameš sebi in hočeš, da obvelja tvoja beseda. Že zato, ker sem tržil oglasni prostor, sem imel Ekipo vseeno vsak dan v rokah, ne glede na to, kaj sem si mislil o vsebini. Počasi sem se nanjo navadil. Danes sem prepričan, da osnovni 'greh' ni bil v tem, da smo zamenjali format, in morda niti ne v tem, da smo dodali nove vsebine. Neposrečen je bil način, kako se je to zgodilo, dobesedno čez noč. Na takšne spremembe je bralce treba dobro pripraviti in tu smo se mi spotaknili. Ni tiskanega medija na svetu, ki občasno ne potrebuje sprememb – pogledi so različni in trendi se spreminjajo. Vsake toliko časa moraš ponuditi nekaj svežega. Mi bi to lahko naredili, če bi bralce pripravili na vse skupaj. Posebej če gre za tako velike spremembe. Ekipa formata ni spremenila prvič, saj smo navsezadnje začeli v takem formatu, kot je zdaj. Ampak bralce smo na to pripravili, jim razložili, zakaj bomo to storili, si vzeli dovolj časa, da smo jih prepričali, da gre za spremembo na boljše in da bomo to storili prav zaradi njih. Enako velja za dodane vsebine. Najmanj tri ali štiri mesece prej bi jih morali pripravljati na to in jim povedati: dobili boste enako količino športa, ob tem da boste poleg vsega tega dobili še določeno količino dnevno aktualnih stvari, s tem pa morda ne boste čutili več potrebe, da bi ob Ekipi kupili še kak časnik. Toda to je treba povedati. Če se zgodi čez noč, sprožiš upor. Zelo veliko ljudi je bilo prav besnih na Ekipo.
Torej ne mislite iti nazaj na star format in časopis brez dodanih vsebin?
Nič od tega. Vsaj za zdaj. Naj svoje bralce še enkrat povsem šokiramo? Ravno so se navadili na Ekipo, kakršna je zdaj. Morda bomo šli v spremembe čez čas, če bomo ugotovili, da je to boljše. Zagotovo pa ne čez noč in na horuk.
Ste zadovoljni z ljudmi, ki jih imate na redakciji?
Stoodstotno sem prepričan o ekipi Ekipe. To je moja ekipa. Tu so v večini ljudje, ki sem jih izbral sam. Vsem stoodstotno zaupam in jih obenem dovolj dobro poznam, da natančno vem, česa so sposobni. V zadnjem času po moji oceni niso dajali vsega, kar zmorejo. Razlogi niso pomembni. Prepričan sem, da bodo stvari spet stekle, kot so včasih. To je točno ta ekipa, ki je delala fantastičen športni dnevnik. Športni dnevnik, ki so mu dolga leta vsi metali polena pod noge in na koncu smo utišali še zadnje kritike. Tej ekipi se ni treba dokazovati, ker se je že zdavnaj dokazala. Nihče ne bo odšel in ne vidim potrebe, da bi kdo prišel. Vse, kar se bo za ekipo Ekipe spremenilo, je, da se bo morala zbuditi iz spanja na lovorikah, ker ura že zvoni. Je treba vstati, da prvi pridemo na cilj. To je ekipa, ki potrebuje zgolj ene temeljite priprave, da osveži telesno pripravljenost. Sistem igre, taktiko in tehniko je že zdavnaj osvojila do potankosti.
Sinergija med časopisom in spletom? Kako se bo to usklajevalo?
Če je kdorkoli vzel moje besede kot kritiko, moram reči, da to ne pride v poštev. Bilo bi najbolj neumno, če bi začel kritizirati. Nikogar ne bom klical na odgovornost, saj so se stvari pač tako razpletle. Vsi so imeli najboljše namene. Že prej smo se motili in motiti se je človeško. Ekipa se je pač pri nekaterih ocenah žal zmotila. Z lastnikom sva bila enakega mnenja, da spletna Ekipa doživlja strašanski uspeh. Tega ne smemo izpustiti iz rok. To moramo nadaljevati in nadgrajevati, kar zahteva celega človeka. Takšnega, ki se na to spozna. To je dozdajšnji odgovorni urednik Lucijan Pejčič. To je služba, ki mu je pisana na kožo. V tem blesti. Tiskana Ekipa pa zahteva dodano vrednost. Lucijanu je morda zmanjkala kakšna ideja za dodano vrednost v tiskani verziji. Glede na potek dogodkov mu je verjetno tudi zmanjkalo časa, da bi razvil ideje. Tekma in potek tekme sta na spletu, v časopisu naslednje jutro so analize, komentarji in odgovori na bralčevo vprašanje, zakaj. Predvsem pa moramo biti spet ekskluzivni, kar pomeni veliko več terenskega dela. Od zdaj bosta obe Ekipi, na spletu in časopis, ena duša in tudi servis druga drugi. Seveda se bosta med seboj močno razlikovali.
Torej je v Sloveniji prostor za uspešen športni časopis?
Ne moremo zbežati od tega, da so nekateri zavozili slovensko gospodarstvo. Ekipa sicer s tem nima nič, vendar je tako kot drugi padla v isti kotel. To pomeni, da je bistveno manj oglaševalskega denarja. Trg je že v osnovi zelo majhen in ne moreš dosegati naklad, ki jih imajo drugi. Položaj je vse prej kot rožnat. Iz naslova komerciale moraš dobiti določena sredstva, ker je trg premajhen, da bi preživeli zgolj s prodajo. Res pa je, da bo kriza minila in da se prej ali slej morajo spremeniti zakoni, ki bodo sprostili oglaševanje stavnic, piva … največjih oglaševalcev v športu. Mi smo še tu v podrejenem položaju zaradi zakonodaje. Do konca krize je treba pljuniti v roke in zadržati deleže. Sicer pa je Ekipa že zdavnaj dokazala, da Slovenija potrebuje športni dnevnik. Zelo pa ga potrebuje slovenski šport. Žal se mnogi ne zavedajo, kaj za zelo uspešen slovenski šport naredi Ekipa. S tem se premalo ukvarjajo tudi tisti, ki delijo proračunski denar. Že več kot 20 let Ekipa na vseh razpisih vedno pade skozi, denar pa dobijo takšni, da je kar smešno, saj za slovenski šport naredijo bore malo. Športni dnevnik je vitalnega pomena za slovenske športnike. Lahko kažejo svoje sponzorje in tudi dviguje zanimanje za šport v celoti, kar je za športnike življenjskega pomena. Poleg tega imajo športniki občutek, da so opaženi, da to, s čimer se ukvarjajo, ni kar nekaj oziroma nepomembno. To pa so vprašanja, s katerimi bi se moral začeti ukvarjati še kdo. Morda bi se moral kdo vprašati, kako močno Slovenija potrebuje športni dnevnik. Ampak mi na to seveda ne računamo in vem, da bo dovolj, če zaupamo sami sebi in svojemu delu.
Kaj boste podarili otroku za 20. rojstni dan?
Nobenih velikih obljub. Uporabil bom izrabljeno športno frazo: dal bom vse od sebe, potem pa naj drugi ocenijo moje delo. To, kar vendarle lahko obljubim, je prava vsebina. Trdim, da od ponedeljka naprej naši bralci ne bodo prej prebrali Ekipe, kot opravili veliko potrebo.
Berite brez oglasov in dostopajte do zaklenjenih vsebin
Prijavljeni uporabniki z izpolnjenimi podatki berejo stran brez oglasov in imajo brezplačen promocijski dostop do zaklenjenih vsebin
Berite brez oglasov in dostopajte do zaklenjenih vsebin
Brezplačen promocijski dostop je na voljo uporabnikom z izpolnjenimi podatki.
Jurij Završnik
14.02.2015
21:15:28
Goran Obrez: Kot strela z jasnega
Nekdanji odgovorni urednik športnega dnevnika Ekipa. Nič več nekdanji. Od ponedeljka spet. Pri Ekipi je od vsega začetka. Od leta 1992, ko se je rodila revija, potem tednik in leta 1995 dnevnik. Ekipa je njegov otrok, ki je malce zašel, zdaj pa bo spet na pravi poti.