Gre za Zlate Moravce, ki trenutno zasedajo deveto mesto v dvanajstčlanskem tekmovanju. Eden izmed tistih, ki imajo zelo vidno vlogo v ekipi, je vratar Marko Ranilović.
MARKO RANILOVIĆ
rojen: 25. novembra 1986
država: Slovaška (Nitra)
šport: nogomet
klub: Zlate Moravce
Devetindvajsetletni Mariborčan je v klub prišel poleti iz splitskega Hajduka in z njim podpisal dveletno pogodbo. Pred tem je branil barve madžarskih Ferencvaroša in Kaposvarja, medtem ko je v Sloveniji poleg mariborskega nosil še Zavrčev dres.
Kako je prišlo do tega, da ste se julija odločili kariero nadaljevati na Slovaškem?
Ko sem bil še v Hajduku, me je poklical prijatelj, ki se ukvarja z menedžerskim poslom. Takrat mi je rekel, da je njegov prijatelj Dušan Đurić na Slovaškem vzel klub v najem. Vprašal me je ali bi prišel tja branit. S Hajdukom sem imel pogodbo sklenjeno do konca sezone, če bi se prvi vratar Lovre Kalinić prodal, bi jo podaljšali za dve leti, a se ni, zato sem zapustil Split. V Hajduku sem branil na nekaj tekma, vendar je bilo to premalo, rabil sem kontinuiteto iger in Slovaška je bila lepa priložnost, da to dobim.
Že kakšen mesec pred koncem pogodbe s Splitčani sem bil osredotočen na to, da bo Slovaška moja naslednja postaja v karieri.
Ste imeli kaj pomislekov glede odhoda na Slovaško?
Kmalu zatem so me klicali še iz Slaven Belupa, toda nisem razmišljal o tem, da bi ostal na Hrvaškem. Moja izkušnja v tej državi je bila sicer super, vse je bilo v najlepšem redu, razen tega, da nisem veliko branil, ampak se vseeno nisem videl, da bi tam ostal. Bolj privlačna mi je bila slovaška ponudba. O tem sem se veliko pogovarjal z bivšim članom Hajdukovega upravnega odbora Radetom Lasićem, ki mi je svetoval naj grem na Slovaško, ker lahko s to ekipo naredim dober rezultat. Tako sem bil že kakšen mesec pred koncem pogodbe s Splitčani osredotočen na to, da bo Slovaška moja naslednja postaja v karieri.
Verjetno vam ni žal, da ste se tako odločili?
Nikakor, res sem zadovoljen zaradi tega. Tekme slovaške lige so pod drobnogledom zastopnikov mnogih klubov, dobra stvar pa je, da slovaški klubi ne pretiravajo pri odškodninah. Liga je kakovostna in tu se da napredovati. Recimo, nekateri igralci iz druge hrvaške lige, ki se v domovini niso prebili v ospredje, so tu opozorili nase in so zdaj na očeh bundesligaških in italijanskih klubov.
Od januarja do julija 2014 ste bili brez kluba, kaj se je takrat dogajalo?
Takrat sem bil na Madžarskem, v Kaposvarju so zašli v finančne težave in vse je šlo počasi navzdol. Pol leta sem bil brez kluba, nekaj sem se že takrat dogovarjal z Zavrčem, ampak trener in predsednik nista našla skupnega jezika. Poleti pa me je poklical predsednik Miran Vuk in smo se dogovorili za sodelovanje. Tisto obdobje je bilo zelo mučno. Sem sem treniral dvakrat na dan, na srečo sem ostal aktiven in nekako šel skozi to obdobje. Lahko pa rečem, da sem na svoji koži občutil, da je to največja muka za profesionalnega nogometaša. Iz take izkušnje se lahko ogromno naučiš.
V karieri ste bili član treh velikanov svoje države (Maribor, Ferencvaroš, Hajduk), kako bi jih primerjal?
Maribor je v slovenskem prostoru daleč najmočnejši klub, tako rezultatsko kot finančno in mislim, da se bo tudi trenutna lestvica hitro obrnila. To je ekipa, ki je trikrat zapored igrala v evropskih pokalih, kar je velik kapital. Maribor je med temi tremi klubi najbolj napredoval, približuje pa se mu Ferencvaroš. Pri slednjem še več investirajo v igralce, za trenerja so pripeljali Thomasa Dolla, ki je pred Jürgenom Kloppom vodil dortmundsko Borussio. Kar zadeva Hajduk, ima veliko tradicijo, ime. Težko je reči, kdaj se bo dvignil na raven, na kateri sta zdaj Maribor in Ferencvaroš. Vse je povezano s tem, da propadajo velika podjetja, ki so v preteklosti stala za klubom, in posledično gre v nogomet manj denarja. Klub se trudi za preživetje.
Na srečo sem ostal aktiven in nekako šel skozi to obdobje. Lahko pa rečem, da sem na svoji koži občutil, da je to največja muka za profesionalnega nogometaša. Iz take izkušnje se lahko ogromno naučiš.
Kakšen nogomet se igra na Slovaškem, če ga primerjate s tremi ligami, v katerih ste igrali prej?
Igra se zelo dinamičen nogomet. Na Madžarskem je bilo povsem drugače, po 65. minuti je prišlo do razpada sistema in se je samo divjalo gor in dol po igrišču, kar mi ni bilo všeč. Če bi trenerji znali postaviti čvrste linije, znali voditi ekipo in igrati na protinapade, bi lahko hitro profitirali. Slovaške ekipe malo bolje stojijo na igrišču, igra je hitrejša, je pa ogromno tehničnih napak. Odstopa samo Trenčin, ki ima vse linije urejene. Pravijo mu druga ekipa Ajaxa, amsterdamski klub mu pošilja igralce. Kar se osnovnega znanja tiče, se jim vidi, da so šolani nogometaši, in so na višji ravni. Kar zadeva čvrstost duelov in igre na splošno, se nobena liga ne more primerjati s hrvaško. Tam pretrpiš ogromno prekrškov, ampak to se učijo že od malega, medtem ko se v Sloveniji bolj posvečamo tehničnemu znanju, natančnosti podaj. Denimo v hrvaški drugi in tretji ligi se igra zelo grob nogomet. Na Hrvaškem potencirajo stvari, kar je za nogometaše dobro. V slovenski ligi imamo igralce, ki bi lahko igrali v najboljših klubih, a je marketing slab. Hrvati znajo prodati svoje igralce, medtem ko jih mi ne, čeprav imamo isto kvaliteto.
Spremljate dogajanje v slovenskem prvenstvu?
Seveda, nikoli ni bilo tako zanimivo kot je zdaj, toda prepričan sem, da se bo na koncu zgodilo, da bo Maribor spet prvak. Prav tako ne razumem Olimpijine poteze, ki je po koncu jesenskega dela odslovila trenerja Marijana Pušnika, ampak tako so se odločili. V klubu že vedo, zakaj, vsak ima svojo vizijo.
V tej sezoni ste branili na veliki večini tekem svoje ekipe, kako ste zadovoljni s svojim statusom in igrami?
V redu je. Normalno je, da je lahko vedno boljše. Ves čas delam na sebi, popravim neke stvari. Največji problem v naši ekipi je bil, ker je veliko igralcev novih. Nismo imeli nekega 'dirigenta', ki bi znal povezati in uigrati moštvo. Trener Milko Đurovski je fizično odlično pripravil ekipo, v tej prvini smo bili med najboljšimi v ligi. Ko je on šel, je pomožni trener, ki ga je nasledil, spremenil nekatere stvari in smo se zaradi tega veliko lovili. Če bi dlje igrali skupaj, bi gotovo bili boljši. Igramo odprt nogomet, dosegamo veliko golov, vendar jih tudi veliko prejmemo, preveč. To se nam dogaja, ker v pripravljalnem obdobju nismo sistematično delali na fazi obrambe. Zato je tudi moje delo toliko težje, ker stvari v obrambi niso urejene kot bi morale biti.
Lani je klub osvojil 10. mesto, kakšne cilje imate letos?
Cilj je prav gotovo uvrstitev v Evropo, se pravi, da bi osvojili četrto mesto, ali pa da bi do nje prišli prek pokalnega tekmovanja. Imamo zelo dobro moštvo, s katerim bi lahko naredili marsikaj. Lahko rečem, da je Dejan Školnik po mojem mnenju gotovo eden najboljših igralcev slovaškega prvenstva.
V ekipi sta tudi Stefan Cebara in Marques De Souza, ki sta igrala za Celje in Domžale. Se kdaj pogovarjate o času, ki sta ga preživela v Sloveniji?
De Souza je drugi najboljši strelec našega kluba. Resnično je dober, zdaj ima veliko ponudb, ampak si želim, da bi še naprej igral za nas, ker je zelo koristen igralec. Se pa z obema veliko pogovarjamo o času, ko sta igrala v Sloveniji.
Kar zadeva Hajduk, ima veliko tradicijo, ime. Težko je reči, kdaj se bo dvignil na raven, na kateri sta zdaj Maribor in Ferencvaroš.
Kakšen klub so Zlate Moravce?
Ustanovljen je bil leta 1995, enkrat je osvojil slovaški pokal, takrat je igral tudi v kvalifikacijah za ligo Europa. Zlate Moravce so malo mesto, v njih živi okoli 15 tisoč ljudi, klub pa se lahko pohvali z odlično infrastrukturo. Poleg stadiona je pomožno igrišče, igrišče z umetno travo, hotel z bazeni in savnami. Vse skupaj je odlično organizirano, tako da lahko razmišljaš samo o nogometu. Dobrih dvajset kilometrov stran je Nitra, kjer živim, gre za mesto, ki je malo manjše od Maribora. Stadion sprejme okoli 4000 ljudi, malo je podoben koprskemu, na naše tekme pa prihaja minimalno 1500 gledalcev. Na tekme pridejo iz celotnega okrožja. Pet minut stran od Zlatih Moravc, v Vokovcah, imamo B ekipo, in na njenih tekmah so tribune vedno polne. Sicer pa je na našem stadionu svoje evropske tekme igral Spartak, saj so takrat v Trnavi gradili nov stadion.
Je šport številka ena na Slovaškem nogomet ali hokej?
Mislim, da je hokej, a je nogomet zelo blizu. Prav gotovo je k priljubljenosti nogometa veliko prispevalo dejstvo, da se je Slovaška uvrstila na Euro. To je dobra reklama za naš šport. Je pa decembra spet v ospredju hokej, ker se nogomet ne igra. To je bolj sezonsko vprašanje. (smeh)
Ste že bili na kakšni hokejski tekmi?
Ne, s Školnikom sva se pogovarjala, da bi šla na tekmo lige prvakov, a nama na žalost ni uspelo.
Kako ste se navadili na življenje na Slovaškem?
Brez težav, saj je podobno tistemu v Sloveniji. Razlika je samo v standardu, ki je na Slovaškem precej nižji.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Sploh ne. Že če govoriš slovensko, te razumejo. Obstajajo besede, ki jih je dobro znati za lažje razumevanje, ampak s sporazumevanjem ni nikakršnih težav.
Kako je z angleščino na Slovaškem?
Skoraj vsi znajo angleško oziroma osnove tega jezika, tako da se da sporazumeti.
Slovensko prvenstvo nikoli ni bilo tako zanimivo kot je zdaj, toda prepričan sem, da se bo na koncu zgodilo, da bo Maribor spet prvak. Prav tako ne razumem Olimpijine poteze, ki je po koncu jesenskega dela odslovila trenerja Marijana Pušnika, ampak tako so se odločili. V klubu že vedo, zakaj, vsak ima svojo vizijo.
Koliko slovaščine že govorite?
Jezik je že skoraj malo preveč podoben našemu, zato se ga bom težko kdaj naučil v popolnosti. Samo pazljiv je treba biti pri nekaterih besedah, ki so v obeh jezikih iste, a imajo povsem drug pomen. (smeh)
Kakšno mesto je Nitra?
Malo, študentsko mesto z veliko fakultetami, imajo tudi dve nakupovalni središči, kjer se največ dogaja. Središče mesta je zelo lepo. Tudi sicer je mesto zelo enostavno narejeno, če bi bil samo v Nitri, ne bi rabil niti prevoza, ker je vse blizu. V mestu je en hribček, na obrobju Nitre pa so hiše.
V katerem delu mesta živite?
Od strogega središča mesta me loči pet minut hoje.
Živite v hiši ali v stanovanju? Vam je tega uredil klub ali ste ga našli sami?
Živim v stanovanju. Našel sem ga sam, pri iskanju pa mi je pomagal tudi klub.
Je bilo težko najti primerno stanovanje?
Preden sem dobil moderno opremljeno stanovanje, sem približno en mesec živel v hotelu. Stanovanja so kar nova, sicer pa je danes tako, da je vse videti precej novo, vprašljiva je samo kvaliteta.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Ker smo nogometaši, so nam nekoliko dvignili cene. Najemnina mojega stanovanja, ki je veliko 65 kvadratnih metrov, je 600 evrov s stroški vred. Lahko rečem, da je to kar malo predrago. Soigralec živi v malo manj modernem stanovanju in plačuje slabih petsto evrov. Prav gotovo se da najti cenejša stanovanja in če ne bi bili nogometaši, bi verjetno stanovanje dobili za pol te cene. (smeh)
Igramo odprt nogomet, dosegamo veliko golov, vendar jih tudi veliko prejmemo, preveč. To se nam dogaja, ker v pripravljalnem obdobju nismo sistematično delali na fazi obrambe. Zato je tudi moje delo toliko težje, ker stvari v obrambi niso urejene kot bi morale biti.
Ali ostali sosedi vedo, da ste nogometaš?
Vedo, vedo. Hišnik me ves čas sprašuje o nogometu. (smeh)
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
To pa ne. Drugače je na Madžarskem, tam te ljudje, predvsem otroci, dijaki, ustavljajo na ulici in se želijo fotografirati s tabo.
Kako Slovaki poznajo Slovenijo?
Poznajo nas bolj bežno. Zaradi morja najbolj poznajo Hrvaško, ko gredo tja, se vozijo skozi Slovenijo, mogoče obiščejo Postojnsko jamo ali kaj takega. O tem govorijo, kaj več pa niti ne.
Imate na razpolago klubski avto?
Ne, nimam.
Kakšni vozniki so Slovaki?
Kar v redu. Za zdaj nimam nobenih pripomb.
Ali so vas kdaj ustavili policisti? Jih je veliko na cestah?
Enkrat so me ustavili, s policistom sva se hitro dogovorila in sem jo odnesel brez kazni. Drugače pa jih je na cestah zelo veliko. Policist mi je dejal, da na Slovaškem veliko kradejo avtomobile, zato ga je dobro pustiti nekje na vidnem mestu.
Kakšen je vozni park na Slovaškem?
Slovaki imajo dober vozni park, vidiš lahko vse nove modele avtomobilov. Mislim, da je vozni park celo boljši kot v Sloveniji.
Koliko stane liter bencina?
Bencin je cenejši kot pri nas, cena se giblje nekje okoli 1,09 evra ali pa še malo manj.
Kako so videti vaša gostovanja?
Na gostovanja gremo na dan tekme. Edino gostovanje, na katerega smo šli dan prej, so bile Michalovce, do katerih smo se vozili šest, sedem ur. Do drugih prizorišč je največ uro in pol vožnje.
Zlate Moravce so malo mesto, v njih živi okoli 15 tisoč ljudi, klub pa se lahko pohvali z odlično infrastrukturo. Poleg stadiona je pomožno igrišče, igrišče z umetno travo, hotel z bazeni in savnami. Vse skupaj je odlično organizirano, tako da lahko razmišljaš samo o nogometu.
Najbolj vroče gostovanje?
Meni je bilo najbolje v Trnavi, kjer so avgusta odprli nov stadion, odličen je, in tam je bilo res prijetno vzdušje. Rad bi videl, da bi nov stadion naredil Slovan iz Bratislave, ki ima ogromen potencial.
Ali to pomeni, da je nogometna infrastruktura slabša kot pri nas?
Ne, sploh ne. Prav nič slabša ni.
Ste se na Slovaškem morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Na srečo se mi ni zgodilo nič takega.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Tega niti nisem zasledil. Kriza je ljudi sicer udarila po žepih, ampak vseeno ne tarnajo nad tem.
Kakšno je nočno življenje v Nitri?
Joj, niti enkrat nisem bil zunaj. Kar nekaj diskotek in lokalov je, kjer se ves čas dogaja. Glede tega se vidi, da gre za študentsko mesto. Tudi v nakupovalnih središčih imajo večkrat različne prireditve, recimo organizirali so dan vina in čokolade. Imeli so botanični vrt, v središču mesta je bil božični sejem, tako da je bilo vzdušje zelo prijetno.
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Zjutraj grem v fitnes, nato pa se dobim z Dejanom in ostalimi slovenskimi soigralci in gremo na kavo. Včasih se odpravimo v Bratislavo ali Trnavo. Super se razumemo.
Če vas kdo obišče, kam ga peljete, kaj se splača videti?
Nakupovalno središče. (smeh) Center mesta je zelo lep. Drugače pa se splača iti na bazen, v savno, to je res poceni, vstopnice stanejo evro. Tako da je kaj za videti. Tudi grad v Nitri je zelo simpatičen, z njega je lep razgled na mesto.
Jezik je že skoraj malo preveč podoben našemu, zato se ga bom težko kdaj naučil v popolnosti. Samo pazljiv je treba biti pri nekaterih besedah, ki so v obeh jezikih iste, a imajo povsem drug pomen. (smeh)
Kakšna je slovaška kuhinja? Ali obstaja kakšna jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Za slovaško kuhinjo bi rekel, da ni nič posebnega. Nobenih posebnih specialitet nimajo, občutek imam, da se pri hrani ne trudijo preveč in ne izstopajo. Od Madžarov so vzeli golaž, drugače pa je hrana povsem klasična.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšen slovenski izdelek?
Ne, nobenega slovenskega izdelka še nisem zasledil.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Kar zadeva cene v restavracijah, meni, v katerem so juha, glavna jed in sladica, stane dobre štiri evre, zato skoraj vedno jemo zunaj. Kadar se naveličamo, si kaj sami skuhamo. Pri takih cenah se niti ne splača kuhati, pa še posodo moraš pomivati po tem. (smeh) Cene v trgovinah pa so podobne našim.
Se družite tudi z ljudmi izven nogometnih krogov?
Zdaj niti nisem imel neke priložnosti za to. Ves čas se družim s soigralci.
Ste spoznali kakšnega Slovenca na Slovaškem?
Ne, nobenega Slovenca nisem spoznal.
Ali berete slovaške časopise?
Ne.
Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe? Imajo Slovaki filme sinhronizirane?
Urejene imam slovenske programe, kar zadeva filme, so nekateri sinhronizirani. Smo pa dvakrat šli tudi v kino, kjer lahko izbiraš med sinhroniziranimi filmi in tistimi, ki so opremljeni s podnapisi.
Preden sem dobil moderno opremljeno stanovanje, sem približno en mesec živel v hotelu.
Kako bi opisali Slovake?
Joj, nič posebnega ne bi mogel reči o Slovakih, ker so nam precej podobni. Dejansko imam včasih občutek kot da živim v Sloveniji. (smeh)
Kakšne so Slovakinje?
Nisem imel stikov z njimi, po moje je vse isto kot pri nas. Slovaki so precej mešan narod, redko najdeš kakšnega pravega Slovaka, to se opazi že po njihovih priimkih. Večina imaj korenine nekje drugje, na Madžarskem, v Rusiji, Nemčiji, seveda je dosti tudi Čehov.
Kaj vas je najbolj navdušilo na Slovaškem?
Vse skupaj je zelo enostavno, ni nekih komplikacij, napetosti. Vzdušje je zelo normalno, umirjeno, sproščeno.
Je kaj takega, kar vas tam moti, ali morda pogrešate?
Nič takega ne bi mogel izpostaviti. Če bi živel v Bratislavi, bi bilo mogoče malo drugače. Tam bi se znalo zgoditi, da bi mi bilo več stvari všeč in da bi me po drugi strani več stvari motilo.
Prav gotovo se da najti cenejša stanovanja in če ne bi bili nogometaši, bi verjetno stanovanje dobili za pol te cene. (smeh)
Kako pogosto se vračate domov?
Domov se vrnem ob reprezentančnih pavzah.
Kateri je bil najbolj čuden ali smešen dogodek, ki ste ga doživeli na Slovaškem?
Čudna mi je papirologija na Slovaškem, tovrstne zadeve se rešujejo precej 'po kavbojsko', brez kakršnihkoli potrdil, ne komplicira se preveč. Država ni ravno striktna na tem področju. Mogoče je v večjih mestih nekoliko drugače.
Najbolj sem navezan na Maribor. Sicer sem pred časom nekaj razmišljal o Gradcu, ampak na koncu se vedno vrnem na Maribor. To mesto ima nekaj, kar me privlači in vse poti me vodijo vanj. Ne vem, ne vidim nekega pravega razloga, da bi se temu odrekel. Maribor mi vendarle preveč pomeni.
Stari ste 29 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
V kariero bom vložil vse, kar se da, da jo čim bolj uspešno pripeljem do konca, nato pa bi se rad preizkusil v trenerskih vodah. V Mariboru sem začel delati diplomo za trenerja, z odhodom na Madžarsko sem takrat vse skupaj nekoliko zapostavil. Najboljše je, da se na te stvari osredotočim po koncu igralske kariere, ker je težko loviti roke. Drugače pa veliko razmišljam o metodah dela trenerjev, ki so me vodili skozi kariero. Gledam tekme, sprašujem se, kako bi kakšne stvari izboljšal, veliko analiziram. Že zdaj iščem način, s katerim bi pozneje lahko izstopal. (smeh)
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli na Slovaškem?
Ne, to pa ne. Najbolj sem navezan na Maribor. Sicer sem pred časom nekaj razmišljal o Gradcu, ampak na koncu se vedno vrnem na Maribor. To mesto ima nekaj, kar me privlači in vse poti me vodijo vanj. Ne vem, ne vidim nekega pravega razloga, da bi se temu odrekel. Maribor mi vendarle preveč pomeni.
