V tej sezoni pa vseeno v kadru slovenskega državnega prvaka iz Celja najdemo brazilskega rokometaša. Gre za 22-letnega reprezentanta Arthura Patrianovo, ki prihaja iz mesta Itajai na jugu Brazilije in se najbolje znajde na mestu levega zunanjega.
ARTHUR PATRIANOVA
rojen: 22. aprila 1993
država: Brazilija (Itajai)
šport: rokomet
klub: RK Celje Pivovarna Laško
Pred prihodom v knežje mesto je izkušnje z evropskim rokometom nabiral v dveh španskih klubih, s Celjani pa je podpisal dveletno pogodbo z možnostjo podaljšanja še za eno leto.
Kakšna je vaša življenjska zgodba?
Prihajam iz južnega dela Brazilije, iz Itajaija, ki je za brazilske razmere majhno mesto, saj v njem živi približno dvesto tisoč ljudi. Zelo rad živim tam, mesto leži na obali Atlantskega oceana in je nekoliko drugačno. Pri tem mislim, da ni takšno, kot si ljudje v Evropi predstavljajo, ko govorijo o tipičnih brazilskih mestih. V soseščini imamo mesto, kot je tu na primer Portorož, kjer je poleti polno turistov. Med letom ima 60 tisoč prebivalcev, poleti pa jih je desetkrat več. Tam še vedno živita moja starša, jaz pa sem se s petnajstimi preselil v São Paulo, ker sem želel rokometno napredovati in študirati. Imam pa še mlajšega brata, ki bo januarja prišel v Slovenijo na obisk.
Življenje v São Paulu je verjetno popolnoma drugačno od tistega v Itajaiju.
Ko sem se preselil v São Paulo, se je moje življenje popolnoma spremenilo. To je res velikansko mesto, tam vlada kaos. Za mladega fanta, kot sem bil, je bilo sprva zelo težko, ampak sčasoma sem se navadil. Živel sem skupaj z nekaj soigralci, klub pa je skrbel za nas.
Bili ste član Pinheirosa.
Da, to je najboljši klub v državi in odlična odskočna deska za naprej. Izjemno delajo z mladimi rokometaši, zato je bilo zame zelo pomembno, da sem prišel tja. Kmalu sem začel igrati za mlajše selekcije brazilske izbrane vrste. Z devetnajstimi sem bil prvič povabljen v člansko reprezentanco, ker je bilo nekaj standardnih igralcev poškodovanih. Selektor je Španec Jordi Ribera, ki zelo rad daje priložnost mlajšim igralcem. Povabil me je na svetovno prvenstvo v Španijo, kar je povsem spremenilo moje življenje. Mislil sem, da bom dobil nekaj minut, ampak sem že na začetku zaigral proti Nemčiji. Dobro sem igral in sledila je nova sprememba, postal sem član španske La Rioje.
Kako je bilo v Španiji?
V La Rioji ni bilo najbolje, saj nisem veliko igral. Pestilo me je veliko manjših poškodb, trener je imel sicer dolgoročne načrte z mano, moj cilj pa je, da bi prihodnje leto igral na olimpijskih igrah v Riu, zato si preprosto nisem mogel privoščiti, da bi samo treniral in skoraj nič igral. Tam sem se veliko naučil, predvsem biti močen, ko ti ne gre vse po načrtih, poleg tega sem res veliko treniral. Iz La Rioje sem se preselil k manjšemu španskemu klubu Villa de Aranda. Tam sem dobil priložnost za igranje in sem lahko unovčil znanje, ki sem ga pridobil pri La Rioji. Gre za manjše mesto, kjer obožujejo rokomet.
Nato je sledila selitev v Celje.
V Villi de Aranda sem spet začel uživati v rokometu, vrnil sem se v reprezentanco, nato pa je prišel klic iz Celja. Takoj sem privolil. Že v Braziliji sem veliko gledal evropski rokomet. O Celju nisem vedel vsega, ampak mi je bilo jasno, da gre za klub z bogato zgodovino, vedel sem, da je Zlatorog vedno poln. Ko sem se z nekaterimi trenerji in igralci pogovarjal o Celju, so mi vsi svetovali, naj sprejmem ponudbo, in tako sem prišel.
O Celju nisem vedel vsega, ampak mi je bilo jasno, da gre za klub z bogato zgodovino, vedel sem, da je Zlatorog vedno poln. Ko sem se z nekaterimi trenerji in igralci pogovarjal o Celju, so mi vsi svetovali, naj sprejmem ponudbo, in tako sem prišel.
Pogodbo ste podpisali februarja letos, tri tedne pozneje pa ste si huje poškodovali koleno.
Res je, strgal sem si križne vezi in v tistem obdobju se je vnovič pokazalo, kako velik klub je Celje. Mnogi bi me verjetno odpisali, ker sem bil poškodovan, v Celju pa so mi pomagali. Dejali so mi, da lahko pridem v Slovenijo in da bodo tu uredili vse potrebno glede poškodbe. Na neki način mi je Celje že takoj ponudilo objem.
Brazilija je znana po nogometu, zakaj ste se odločili za rokomet?
Prihajam iz južnega dela Brazilije, Evropejci radi hodijo v mojo zvezno državo Santa Catarino, v kateri imamo bogato tradicijo v različnih športih. Na primer košarki, član NBA-moštva Altanta Hawks Tiago Splitter je iz moje države. Potem je tu rokometašica Eduarda Amorim, ki je bila lani najboljša igralka na svetu. Tu so še nekdanji tenisač Gustavo Kuerten in nekaj znanih plavalcev, nogomet pa ni na najvišji ravni. Tega ne ve veliko ljudi, ampak v Braziliji je rokomet v šoli zelo priljubljen šport. Otroci ga veliko igrajo, težava pa nastane, ker nimamo profesionalnih klubov. Zato gredo raje v nogomet. Z rokometom sem se srečal, ker je bil oče mojega najboljšega prijatelja trener v šoli, tako sem v stik s tem športom prišel že pri petih, šestih letih. Preizkusil sem se tudi v plavanju in nogometu, ampak za brazilske razmere nisem bil dober. Nisem bil kot Ronaldinho. (smeh)
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
V Braziliji smo se pri zgodovini učili o Jugoslaviji, zato sem vedel nekaj o tem. Pred štirimi leti sem z mlado reprezentanco prišel v Velenje. V živo je bila država povsem drugačna, kot sem si jo predstavljal. Še enkrat sem se vrnil z La Riojo, takrat sem se malo bolj pozanimal o Sloveniji. Vedel sem, da so tu priljubljeni zimski športi, da je veliko snega. Poznal sem Bled, saj je to prva stvar, ki jo vidiš na spletu, ko vtipkaš besedo Slovenija. Ko sem podpisal s Celjem, sem na spletu izbrskal še marsikaj zanimivega, nato pa sem v nekem trenutku rekel, da je dovolj, saj nisem želel priti z izdelanim mnenjem o državi. Odločil sem se, da jo bom naprej spoznaval sam.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Pozitivno me je presenetila. Ljudje so zelo prijazni, Celje je lepo mesto za življenje. Če ga primerjam z Brazilijo, je zame seveda zelo majhno mesto, ampak lepo, vse je na dosegu roke. Tu sem zelo zadovoljen, lahko samo ponovim, da me je Slovenija prijetno presenetila.
Ste poznali kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Poznal sem košarkarja Gorana Dragića in seveda več rokometašev, denimo Luka Žvižeja ter tiste pri Montpellieru, kjer igra moj rojak Felipe Borges.
Slovenija je vaša druga izkušnja s tujino, kje se bolje počutite, v Španiji ali v Sloveniji?
Državi sta povsem različni. Zame je bilo zelo pomembno, da sem najprej prišel v Španijo, že zaradi jezika, ker sem se lažje naučil španščine. V Sloveniji mi je prav tako zelo všeč, ravno pred nekaj dnevi sem se s fanti pogovarjal, da je zelo mednarodna država. Hrana je mednarodna, imate tudi tipično slovensko, ampak izbira je zelo pestra. Sploh ni težko živeti v Sloveniji.
Kaj menite o slovenskem rokometu?
Tu se igra zelo dober rokomet, zelo hiter in inteligenten, zato bom zagotovo napredoval. To je bil eden izmed razlogov, da sem prišel v Celje, ker sem se želel naučiti kar največ. Počasi se vračam po poškodbi, sprva še nisem bil pravi, zdaj pa je vedno bolje.
Razlika med brazilskim, španskim in slovenskim rokometom?
V Braziliji se rokomet igra zaradi ljubezni do tega športa. Ljudje ga igrajo bolj ljubiteljsko. Čez dan delajo, zvečer pa se odpravijo še na trening, to je lahko tudi med deseto uro in polnočjo. V Španiji je v ospredju taktika, veliko se gledajo posnetki tekmecev. V Logroñesu je bilo treba zapisati vse, kar je rekel trener, in to je bilo zelo koristno. V Sloveniji pa je rokomet zelo tekmovalen, vsi bi radi zmagali, tudi proti veliko močnejšim moštvom. Vsi so nabrušeni, želijo se boriti in zmagati, kar je izjemno.
Stari ste 22 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Moj glavni cilj so olimpijske igre v Riu. To bo zelo težko, na turnir bo šlo samo 14 igralcev, poleg tega je na mojem položaju zelo močna konkurenca. Ampak to je dobro, saj smo vsi zelo dobri prijatelji. Prva želja pa je, da bi se čim prej dokončno vrnil po hudi poškodbi in dobro igral za Celje ter pridobival samozavest. Posebnih dolgoročnih načrtov nimam, ves čas moram biti v najboljši formi in to je to.
Prihajam iz južnega dela Brazilije, Evropejci radi hodijo v mojo zvezno državo Santa Catarino, v kateri imamo bogato tradicijo v različnih športih.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Veliko ljudi sploh ni vedelo, kje je Slovenija. Rekli so, tam je zelo mrzlo, bodi pripravljen na to. (smeh) Ko sem bil v Braziliji, mi je dober prijatelj povedal, da je tu zelo lepo, čisto in podobne stvari, saj je bil kakšen mesec pred tem v Sloveniji. Zdaj vsi vedo že malo več o vaši državi in si želijo priti na obisk.
Se je bilo težko privaditi na slovenski način življenja?
Mislim, da najtežja stvar šele pride – zima. (smeh) Do zdaj je bilo vse v redu, sicer je vsak dan bolj mrzlo, ampak glavno šele pride. Vendar se ne bojim, pripravil sem se.
Ali močno pogrešate morje?
Da, seveda. Kmalu po mojem prihodu smo imeli nekaj dni prosto in sem takoj odšel na obalo, v Poreč, Koper, Portorož in Piran. Rad imam morje, dom sem zapustil pri petnajstih in vsakič, ko se vrnem, grem takoj na plažo. Tudi pozimi, vsaj pogledat grem tja in si rečem, no, pa si doma. Všeč mi je tudi vaša obala, je drugačna od brazilske, ampak zelo lepa.
Katere jezike govorite?
Govorim portugalsko, špansko in angleško. Angleščino bi moral znati še malo bolje. Starši so me poslali na učenje angleščine, jaz pa sem imel raje rokomet, zato sem večkrat manjkal. (smeh) Poznam še nekaj osnovnih slovenskih izrazov.
Katera je bila prva beseda, ki ste se jo naučili v slovenščini?
Že v Braziliji sem se učil malo slovensko. Po podpisu pogodbe s Celjem sem se poškodoval in bil doma na rehabilitaciji. V São Paulu sem našel učitelja Simona in imel štiri ali pet ur slovenščine. Poznal sem številke, živijo, zdravo, kako si in podobne stvari. Ampak odkar sem prišel, se pogovarjam samo v angleščini. (smeh) Ko ljudje začnejo govoriti, je prehitro, da bi jih razumel.
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Zanimivo, fantje ves čas govorijo stari. Nekoč sem vprašal, kaj to sploh pomeni, in razložili so mi, da gre za starega človeka, v pogovornem jeziku pa pomeni nekaj kot fant, človek. Zdaj se šalimo na ta račun, in ko se z njimi pogovarjam v angleščini, rečem: 'How are you, stari!?' Trenutno je moja najljubša slovenska beseda stari.
Zanimivo, fantje ves čas govorijo stari. Nekoč sem vprašal, kaj to sploh pomeni, in razložili so mi, da gre za starega človeka, v pogovornem jeziku pa pomeni nekaj kot fant, človek. Zdaj se šalimo na ta račun, ko se z njimi pogovarjam v angleščini, rečem: 'How are you, stari!?'
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Hrana v Sloveniji je odlična. Najbolj pa mi je v oči padla povezanost ljudi z naravo. Ko sem prišel, sem videl, da je vse zeleno. Življenjski slog je malo drugačen, vem, da ljudje radi hodijo v hribe, pri nas večina teče po plaži ali igra nogomet. Na žalost še nisem imel časa, da bi šel v hribe.
Kaj vam tu ni všeč?
Nič takega ni, da mi ne bi bilo všeč.
Ali veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ne vem.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
V slačilnici fantje vedno predvajajo glasbo. Ko sem prišel, sem slišal pesem v slovenščini, ki mi je bila znana, saj je bila brazilska, gre za Alyino pesem Brazil. Naslednji dan sem prinesel brazilsko verzijo. Poznam pa tudi slovensko skupino Modrijani. (smeh)
V čem smo si Slovenci in Brazilci najbolj podobni in najbolj različni?
Mislim, da se tako Slovenci kot Brazilci radi zabavajo. Ko grem po tekmi domov, iz avta vidim, da ljudje še ostanejo pred dvorano in se družijo. Največja razlika je v urniku, kako programiraš svoj dan. Brazilci so ob koncu tedna bolj sproščeni, med tednom pa je njihovo življenje precej hitrejše, bolj noro. Med delovnim dnevom so lokali zvečer polni, ljudje se radi sprostijo. Tukaj gredo prej spat in prej vstanejo, malo drugače imajo urejen tudi čas za obroke.
Ali imamo Slovenci kakšno navado, ki se vam zdi čudna?
Da, ko pridete domov, se sezujete in obujete copate. To mi je bilo sprva zelo smešno. V Braziliji jih uporabljamo, samo ko gremo spat. (smeh) Bilo je še nekaj zanimivih stvari, vendar nobena čudna.
Ali ste tu spoznali kakšnega Brazilca?
Ko sem urejal vizo, so mi na konzulatu omenili nogometaša Maribora Marcosa Tavaresa. Vem, da je Brazilka igrala rokomet pri Krimu. Nekaj nas je v Sloveniji.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Moj brat bo prišel pogledat sneg, ker ga še ni videl. Rekel sem mu, da bo to verjetno prvič in zadnjič. (smeh) V Sloveniji je veliko znamenitosti, ki se jih izplača videti. Zanimajo ga tudi zgodovina in gradovi, ki jih je v Sloveniji veliko. Tako se bova odpravila na Bled, v Postojno, na Celjski grad. Prav tako igra rokomet, tako da mu bo tu zelo zanimivo.
V São Paulu sem našel učitelja Simona in imel štiri ali pet ur slovenščine. Poznal sem številke, živijo, zdravo, kako si in podobne stvari.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Vsak dan se dogajajo različne stvari, a se ne spomnim ničesar takega, kar bi lahko posebej izpostavil.
Ali se v prostem času več družite s tujci ali s Slovenci?
V prostem času se družim s soigralci, tako s Slovenci kot tujci.
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Ko sem prišel, so mi rekli, da Patrianova ni v redu zaradi neke afere. V portugalščini to pomeni nova domovina, je dobra stvar. Moj ded je po koncu diktature v Braziliji spremenil priimek v Patrianova, kar je bilo vsem všeč. Tukaj pa to ni v redu. (smeh) Zato me včasih pokličejo Arturo, po nogometašu Arturu Vidalu, večkrat pa Brasileiro (Brazilec, op. p.).
S kom živite tu?
Živim sam.
Ali vas pogosto pesti domotožje?
Imam veliko obveznosti, zato nimam časa veliko razmišljati o tem. Seveda se vsak dan pogovarjam s svojimi starši. Danes to ni nobena težava, saj imamo skype in podobne stvari. Poleg tega še študiram na daljavo. Kadar imaš težek dan, seveda pomisliš na dom in družino. Ko sem bil v Španiji, je bilo glede tega kar težko, saj nisem veliko igral.
Kako pogosto se vračate domov?
Domov bom šel za božično-novoletne praznike, nato pa še ob koncu sezone.
Moj brat bo prišel pogledat sneg, ker ga še ni videl. Rekel sem mu, da bo to verjetno prvič in zadnjič. (smeh)
Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Braziliji, kaj bi rekli?
Ljudje imajo verjetno neko svojo predstavo o Braziliji in življenju tam. Ampak Brazilija je zelo velika, zato je bolje, da jo vsak razišče sam in je ne spoznava samo prek spleta ali televizije. Dejstvo je, da še sam ne vem veliko o Braziliji, če bi imel več časa, bi zelo rad potoval po državi. Da, imamo tudi svoje težave, vendar so ljudje zelo prijazni, hitro te vzamejo za svojega.
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Ne vem, za zdaj je še malo prezgodaj, da bi razmišljal o tem. Vendar pa nikoli ne bi igral za katero drugo državo kot za Brazilijo. V Sloveniji so vsi zelo prijazni, odlično se počutim tu, ampak sem ponosen Brazilec.
Kaj menite o slovenskih ženskah?
Lepe so. Drugačne kot v Braziliji, vendar zelo simpatične in prav tako zelo prijazne. Bolje, da odgovarjam kot politik, saj grem decembra v Brazilijo. (smeh)
Za kateri nogometni klub navijate?
Navijam za Flamengo in za lokalni klub Marcilio Dias, ki ga skoraj nihče ne pozna in igra v nižji ligi. (smeh) Kadar sem doma, greva z bratom na vsako tekmo. Mama vedno pravi, kako lahko hodiva na tekme, ker so zanič. Ampak klub je iz mojega mesta in grem. (smeh)
Ko sem prišel, so mi rekli, da Patrianova ni v redu zaradi neke afere. V portugalščini to pomeni nova domovina, je dobra stvar.
Ali ste poleg rokometa tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Nisem še bil na nobeni športni prireditvi, sem si jih pa ogledal po televiziji. Na primer rokometašice Krima, evropsko prvenstvo v košarki in podobno.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Najprej bi se rad vsem v Celju zahvalil za podporo, ki smo je deležni v Zlatorogu. Ljudje so zelo prijazni do mene, vedno mi pomagajo. Upam, da jim bom lahko vse to vrnil na igrišču.
*Kako si, stari!?