Triindvajsetletni Francoz je rojen v Compiegnu, a živi v Parizu, Slovenija pa je njegova prva postaja zunaj domovine.
MARTIN MIMOUN
rojen: 11. junija 1992
država: Francija (Pariz)
šport: nogomet
klub: NK Olimpija Ljubljana
Pri dvanajstih letih se je preselil v najprestižnejšo francosko nogometno akademijo Clairefontaine, nato je leta 2010 odšel v drugo ekipo PSG-ja, zadnjih pet let pa je bil član drugoligaša Lavala. Kluba, kjer ima status legende njegov dedek Michel Le Millinaire, ki je zanj igral in bil uspešen trener.
V družini Mimoun najdemo tudi olimpijskega prvaka, to je Alain Mimoun, stric Martinovega očeta, ki je na igrah leta 1956 v Melbournu slavil v maratonu. Kot zanimivost lahko omenimo, da ima Martin poleg francoskega še maroško in alžirsko državljanstvo.
Kako to, da ste se poleti odločili priti v Slovenijo?
Imel sem več ponudb, potem pa mi je moj zastopnik predstavil možnost, da bi igral za Olimpijo. Prišel sem v Ljubljano, kjer mi je generalni direktor kluba Ranko Stojić predstavil projekt in me prepričal, da podpišemo pogodbo. Tu sem videl dobre stvari in dobre ljudi, rekel sem, zakaj pa ne, saj gre za prvo ligo, dober klub, življenje v prestolnici. Zame je to zelo zanimiv projekt in z veseljem sem sprejel izziv.
Prišel sem v Ljubljano, kjer mi je generalni direktor kluba Ranko Stojić predstavil projekt in me prepričal, da podpišemo pogodbo.
Torej je bila vaša želja, da bi se preizkusili v tujini?
Da, želel sem zapustiti Francijo. Tam sem naredil, kar sem želel, zato je bila moja želja, da poskusim nekaj drugačnega, nov projekt, srečam nove ljudi, saj se mi je to zdelo zanimivo in tudi najboljša možnost zame.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
Če sem povsem iskren, nisem vedel veliko. Prej nikoli nisem bil tu, vendar sem vedel, kje jo najdem na zemljevidu (smeh). Prav tako nisem poznal nobenega francoskega nogometaša, ki bi imel izkušnjo z igranjem v Sloveniji.
Tu ste spoznali rojaka Benjamina Morela, ki igra za Domžale.
Res je, ko smo igrali z Domžalami, sva se pogovarjala. Se pa nisva poznala od prej.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Ko sem prvič prišel z letalom v Slovenijo, sem najprej opazil gore, vse je bilo zeleno in mirno.
Ali morda veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Mislim, da v Sloveniji živi približno dva milijona ljudi.
Ste poznali kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Poznal sem Valterja Birso, ki je igral v Franciji ter ima izjemno levico, in tudi vratarja Jana Oblaka. Ta fanta poznam, saj sta zvezdi. Vse drugo v zvezi s Slovenijo pa je bilo nekaj novega zame.
Slovenija je vaša prva izkušnja s tujino, kako se počutite tu?
Zelo dobro, Ljubljana je lepo mesto, veliko je zelenih površin. Tu me je že obiskala družina, prav tako je z mano prišla žena. Tudi ona se v Sloveniji počuti odlično. Zelo je mirno, varno, življenje ni tako stresno kot v Parizu. To je nekaj povsem novega, vendar mi je všeč.
Oče in mama še nikoli nista smučala, zato bosta verjetno decembra vnovič prišla v Slovenijo, da se preizkusita tudi v tem (smeh).
Kaj menite o našem nogometnem prvenstvu, mogoče o slovenski izbrani vrsti?
Slovenske reprezentance še nisem videl igrati, tako da o njej težko karkoli rečem. V državnem prvenstvu sicer še nisem igral proti vsem ekipam, ampak bi rekel, da je kakovost tekmovanja dobra. Slišal sem, da se govori, da gre za nizkokakovostno prvenstvo, vendar še zdaleč ni tako. Igra se dober nogomet.
Ste pričakovali, da bo tako?
Nisem presenečen nad kakovostjo, zelo sem vesel, da je raven tukajšnjega nogometa dobra. Gre za prvoligaško tekmovanje, lahko igraš v Evropi, tudi izbrana vrsta ima dobre rezultate, tako da mi je všeč.
Ali lahko primerjate francosko drugo ligo s slovensko prvo?
Večina slovenskih ekip bi lahko igrala v francoski drugi ligi, ne vsi, ampak večina. Maribor bi lahko igral v elitnem francoskem tekmovanju. Sicer ne morem reči, katero mesto bi tam osvojil, ampak bi s svojimi izkušnjami iz lige prvakov lahko igral na tej ravni.
Ali poznate vseh pet klubov, ki so v Sloveniji doslej osvojili naslov prvaka?
Začel bi z Mariborom, potem Gorica, mogoče Celje. Ne? Olimpija, ostala sta mi še dva. Mogoče Domžale, ki imajo dobro moštvo. Glede petega pa ne bi vedel.
Stari ste 23 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Sem ambiciozen, želim si igrati v še boljšem klubu od Olimpije, v ligi prvakov ali ligi Europa. Povsem normalno je, da bi rad igral za reprezentanco, za eno od mojih treh držav, za katere bi lahko nastopil (smeh).
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Vsi so bili zelo presenečeni. Vprašali so, kje pa sploh je ta država, zanimalo jih je, kakšen klub je Olimpija. Ničesar niso vedeli, zdaj, po dveh mesecih, pa so seznanjeni z vsem. Gledajo tekme, veseli so zame in me podpirajo.
Vsi so bili zelo presenečeni. Vprašali so, kje pa sploh je ta država, zanimalo jih je, kakšen klub je Olimpija. Ničesar niso vedeli, zdaj, po dveh mesecih, pa so seznanjeni z vsem. Gledajo tekme, veseli so zame in me podpirajo.
Prihajate iz Pariza; se je bilo težko privaditi na Ljubljano in slovenski način življenja?
Razlika je velika, Ljubljane in Pariza seveda ne morem primerjati. Na začetku je bilo seveda težko, kar je povsem normalno, navsezadnje je to vendarle moja prva izkušnja z življenjem v tujini. Lahko pa rečem, da ni bilo pretežko, zdaj, po dveh mesecih, pa brez težav rečem, da so stvari na pravi poti, vse je v redu.
Vam je kdaj dolgčas?
Ne, kje pa! Vsak dan treniramo, na teden imamo en dan prosto, kar ni veliko, saj niti nimam preveč časa, da bi malo potoval po državi. Sem tiste vrste človek, ki je raje doma in prosti čas izkoristi za počitek.
Katere jezike govorite?
Govorim francosko, angleško, malo španščine in nekaj arabščine, razumem jo, ampak je ne govorim tekoče.
Katera je bila prva beseda, ki ste se je naučili v slovenščini?
Prve besede, ki sem se jih naučil v slovenščini, so bile dober dan in kako si. V prejšnjem klubu sem imel soigralca iz Srbije, ki me je naučil nekaj besed, lepih in grdih.
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Najbolj všeč mi je beseda "ajde", zelo rad jo uporabljam (smeh).
Ali imate kaj težav s komunikacijo v Sloveniji?
Ne, nimam. Veliko ljudi govori angleško. Tudi če grem na podeželje, na vrh kakšnega hriba, se je mogoče z vsemi sporazumeti v angleščini. To je res dobro, saj se je veliko lažje vključiti v tukajšnje življenje, najti kakšno stvar. To je velika razlika v primerjavi s Francijo, pri nas ni veliko ljudi, ki bi govorili angleško.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Najbolj mi je všeč, da tu sploh ni prometa. Kadar se vozim proti stadionu, na cesti ni gneče, ne glede na to, ali grem ob osmih, desetih, enajstih dopoldan ali pa zvečer. V Parizu je to popolnoma drugače, stanje na cestah je noro, kar niti ni čudno, saj v njem z okolico živi 12 milijonov ljudi.
Ko v Sloveniji odneseš smeti, jih je treba sortirati (papir, steklo, plastika, organski odpadki). V Franciji tega ni, vse gre v isti zabojnik, tam nikomur ni mar za te stvari.
Kaj vam tu ni všeč?
Prav nič takega ni, kar bi me motilo. Za zdaj je vse v najlepšem redu.
V čem smo si Slovenci in Francozi najbolj podobni in v čem najbolj različni?
Smo povsem različni, mentaliteta oziroma miselnost je drugačna. Za primer lahko povem, da je v Sloveniji treba sortirati smeti (papir, steklo, plastika, organski odpadki), v Franciji pa tega ni, vse gre v isti zabojnik, tam nikomur ni mar za te stvari. Ljudje v Sloveniji so zelo spoštljivi, tu je mirno, varno. S tem ne mislim, da je v Franciji vse umazano, ne, sploh ne, ampak se opazi razlika v miselnosti. Gre za nekatere stvari, ki so me presenetile. Tu je vse urejeno, čisto. Če nikogar nič ne vprašaš, te ljudje pustijo pri miru, ne silijo vate. V Franciji je drugače. Podobni pa smo si v tem, da oboji radi delamo, ljudje so prijazni, to je to.
Ali imamo Slovenci kakšno navado, ki se vam zdi čudna?
Nič takega še nisem opazil, v Sloveniji živijo normalni ljudje (smeh).
Ali ste tu spoznali kakšnega Francoza?
Niti ne. Ko sem se sprehajal po Ljubljani, sem slišal, da so se ljudje pogovarjali francosko, to pa je tudi vse.
Dejali ste, da so vas tu že obiskali starši, kaj ste jim pokazali, kam ste jih peljali?
Da, starši so bili v Sloveniji. Pokazal sem jima središče Ljubljane, prav tako smo odšli na Bled. Všeč jima je tu, sploh to, da je veliko zelenih površin, da je vse tako mirno in lepo. Vse je blizu, samo slaba ura vožnje je do morja, do hribov je 30 minut, to je izjemno. Oče in mama še nikoli nista smučala, zato bosta verjetno decembra vnovič prišla v Slovenijo, da se preizkusita tudi v tem (smeh).
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Nič takega se ni zgodilo, kar bi lahko izpostavil. Kot sem dejal prej, so ljudje tu normalni in življenje je mirno (smeh).
Ali se v prostem času več družite s tujci ali s Slovenci?
V prostem času sem v glavnem doma, z ženo. Skupaj sva tri leta, poročila pa sva se prvega junija. Ven grem, kadar me obiščejo prijatelji ali starši.
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Soigralci ne govorijo francosko, vsak pozna kakšno besedo, tako da me včasih, ko želijo govoriti francoščino, pokličejo "oui, oui" ali "ça va", "monsieur" (smeh). Sicer pa me kličejo po imenu ali priimku.
Ali vas pesti domotožje?
Včasih, ko me prijatelji pokličejo ali mi pošljejo kakšen videoposnetek. To ni tako pogosto, rekel bi, da imam domotožje enkrat na dva tedna (smeh). Normalno je, da sem nostalgičen, ker sem prvič v tujini.
Soigralci ne govorijo francosko, vsak pozna kakšno besedo, tako da me včasih, ko želijo govoriti francoščino, pokličejo »oui, oui« ali »ça va«, "monsieur" (smeh).
Kako pogosto se vračate domov?
V teh dveh mesecih sem bil doma enkrat. V Pariz sem šel prejšnji teden, ko je bil reprezentančni premor. Spet bom šel po koncu jesenskega dela sezone.
Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Franciji, kaj bi rekli?
Če še niste, morate obiskati Pariz, neverjetno mesto, mesto ljubezni. V njem je veliko znamenitosti, ki si jih je vredno ogledati: Eifflov stolp, Elizejske poljane, veliko muzejev in drugih stvari.
Življenje v Parizu je precej dražje kot v Ljubljani.
Da, razlika je izjemna. Pariz je resnično zelo drag. Ljubljana sicer ni tako poceni kot denimo Romunija, vem, da tam lahko z 200 evri preživiš mesec. Kar zadeva Pariz, pa je denimo treba za skodelico kave na Elizejskih poljanah odšteti osem ali devet evrov. Prav tako so višje tudi cene v trgovini.
Imate tri državljanstva, ampak vseeno, če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil še slovensko, bi ga sprejeli?
Seveda bi ga sprejel. Sprejel bi vsa državljanstva, tudi kitajsko. Tega, naj vzamem vsako državljanstvo, me je naučil oče (smeh). S tem nimam nobenih težav.
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ne, tega pa ne bi vedel.
Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Ne poznam nobene slovenske specialitete.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Soigralci pred tekmami v slačilnici predvajajo balkansko glasbo. Poznam Severino, ta glasba ima zanimiv melos, malo me spominja na turško in arabsko.
Kaj menite o slovenskih ženskah?
Poročen sem, zato ne gledam žensk. Ne bom govoril o njih, naj o tem sodijo drugi (smeh).
Seveda bi sprejel slovensko državljanstvo. Sprejel bi vsa državljanstva, tudi kitajsko. Tega, naj vzamem vsako državljanstvo, me je naučil oče (smeh). S tem nimam nobenih težav.
Ali ste poleg nogometa tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Slišal sem, da ima Ljubljana zelo dobro košarkarsko moštvo, vendar še nisem imel priložnosti, da bi šel na tekmo. Prav tako sem slišal, da so v Sloveniji zelo priljubljeni smučarski skoki. Tudi te bi si lahko ogledal, čeprav v življenju še nisem stal na smučkah, saj se bojim poškodb in si ne bi upal tvegati (smeh).
Za kateri nogometni klub navijate?
Moj najljubši klub je Barcelona, njen način igre in igralci. Obožujem jo že od malih nog.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Upam, da bo prišlo na stožiški stadion še več gledalcev in da bo Olimpija ostala na prvem mestu lestvice do konca sezone.
* ja, ja; kako gre?; gospod
