Po jesenskem delu so v vodstvu Domžale, v katerih je pozimi prišlo do nekaterih sprememb v igralskem kadru. Med drugim se je v mesto ob Kamniški Bistrici po treh letih in pol vrnil brazilski vezist Juninho.
WILSON APARECIDO XAVIER JUNIOR JUNINHO
rojen: 15. marec 1984
država: Brazilija (Arapongas)
šport: nogomet
klub: NK Domžale
Tridesetletnik prihaja iz mesta Arapongas v zvezni državi Parana, ki leži na jugu države. V Domžale je prvič prišel leta 2004 in je njihov dres skupaj nosil šest let in pol ter se dvakrat veselil naslova državnega prvaka.
Juninho si je v Sloveniji ustvaril tudi družino, saj je poročen in ima tri otroke. V tujini se je preizkusil še v azerbajdžanskem FC Bakuju in kuvajtskem Al Nasru.
Brazilci imate kopico imen, od kje pride Juninho?
V Braziliji dobiš ime po očetu in ti dodajo še Junior. Moj oče je Wilson Aparecido Xavier, tako da so meni dodali Junior. Če bi jaz dal svojemu otroku ime Wilson Aparecido Xavier, bi mu na koncu dodal še eno drugo ime. Juninho pa je pomanjševalnica od Junior.
Kako to, da ste se leta 2004 odločili priti v Slovenijo?
S svojim brazilskim klubom sem prišel na mladinski turnir Viareggio v Italijo. S soigralcem sva dobro igrala in ostal sem v Chievu, s katerim sem podpisal predpogodbo. Po šestih mesecih bi dobil večletno pogodbo, če bi prejel državljanstvo EU. Tam sem pol leta treniral s člani in igral za mladince. Nisem dobil državljanstva, zato ni bilo nič od pogodbe. Takratni zastopnik mi je predlagal, da bi šel v Slovenijo. O Sloveniji takrat nisem vedel ničesar. Razložil mi je nekaj stvari, mi povedal o Jugoslaviji, o kateri smo se učili v šoli. Septembra sem se moral odločiti, ali grem nazaj v svoj klub v domovino ali pa se preselim v Slovenijo. Odločil sem se za Slovenijo in lahko rečem, da je bila moja odločitev pravilna. (smeh)
Nikoli si ne bi mislil, da bom ostal toliko časa. Takrat bi rekel, da bom v Sloveniji igral leto ali največ dve. Ampak življenje prinese veliko presenečenj.
Ste poznali ali morda slišali za kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Ne. Prišel sem leta 2004 in takrat nisem poznal nikogar. Kot sem dejal prej, smo se v šoli učili samo o Jugoslaviji, o državah po razpadu nisem vedel ničesar. Zdaj je drugače.
V Domžalah ste bili šest let in pol, nato ste igrali v Azerbajdžanu in Kuvajtu, po treh letih in pol ste se vrnili v Domžale, kako to?
V Domžalah se odlično počutim in res sem zelo vesel. Sprva sploh nisem razmišljal o tem, da bi se vrnil, čakal sem na ponudbe iz tujine. Vendar pa ni bilo nič konkretnega. Malo smo se pogovarjali z Domžalami, ki so že imele dovolj tujcev. Tako da nisem vedel, kaj bo. Na koncu se je vse lepo razpletlo in smo vsi zadovoljni. (smeh)
Kakšne so razlike v življenju v Azerbajdžanu in Sloveniji?
V Sloveniji je veliko boljše, to je moja druga domovina. V Azerbajdžanu je bilo prvo leto res dobro. Vse je bilo super, v klubu je bilo vse urejeno. Igral sem zelo dobro, osvojili smo pokal, bil sem proglašen za najboljšega igralca finala. Res je bilo vse v najlepšem redu. Drugo leto je bilo še vedno dobro, ampak se je klub že spopadal z nekaterimi težavami. Tretje leto pa je bilo že precej slabše. Navajen sem bil na življenje v Sloveniji, tu je vse urejeno, organizirano, lepo. Tam je povsem drugače, smeti kar mečejo okoli, promet je obupen. Moral sem se prilagoditi na njihov način življenja.
Verjetno ste mislili, da bo Slovenija le ena od vmesnih postaj v vaši karieri.
Nikoli si ne bi mislil, da bom ostal toliko časa. Takrat bi rekel, da bom v Sloveniji igral leto ali največ dve. Ampak življenje prinese veliko presenečenj. Verjamem v boga, če me je pripeljal sem, je že moral imeti neki namen. Zdaj imam tu ženo in tri otroke in sem zelo zadovoljen.
Stari ste 30 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Vedno je treba imeti cilje, drugače enostavno ne more in ne sme biti. Normalno je, da nimam več posebnih ambicij, da bi se prodal v tujino, ampak se lahko zgodi tudi to. Skušal bom narediti čim več za svoj klub in hkrati tudi za svojo kariero. Ko se bom ozrl nazaj, želim biti ponosen na to, kaj mi je uspelo narediti v karieri, kaj sem osvojil, koliko golov sem zabil in koliko prijateljev sem spoznal. To je moja želja.
S soigralcem De Souzo sva gledala v nebo, soigralcem pa ni bilo nič jasno. Hitro sva šla po telefon in še pol ure fotografirala, kako sneži. (smeh)
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prišli v tako majhno skupnost, kot so Domžale?
Bilo je čisto drugače od tistega, kar sem imel prej. Rekel bi, da je največjo težavo predstavljal mraz. Ko sem se zbudil, sem se tresel, na treningu nisem čutil nog, to se mi prej nikoli ni zgodilo. (smeh) Z mano je bil takrat še rojak Jhonnes de Souza in enkrat je na koncu treninga začelo snežiti. Fantje so že odšli v slačilnico, midva pa sva se vrnila in gledala v nebo, soigralcem ni bilo nič jasno. Hitro sva šla po telefon in še pol ure fotografirala, kako sneži. (smeh) Bilo je smešno, ampak res zanimivo. Drugo oviro je predstavljal jezik. Ko sem prišel, mi je slovenščina zvenela kot kitajščina. Ampak sem se počasi navadil na vse.
Kako zdaj prenašate zimo?
Na zimo se ne bom nikoli navadil, to ni zame. (smeh) Je pa veliko boljše, kot je bilo. Če mi daste na izbiro plus 50 stopinj Celzija ali minus deset, bom izbral tisto prvo.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Moje sanje so bile postati profesionalni nogometaš. Ko sem prišel, je bila moja družina zelo vesela zame. Njim ni bilo pomembno, kam sem šel, v Slovenijo ali kam drugam. Pomembno je bilo le to, da so se mi uresničile želje. Na začetku so me pogrešali, ker niti niso natančno vedeli, kje sem. Ko sem se vrnil v Brazilijo, sem jim razložil, kako je v Sloveniji in te stvari, pa so bili že bolj mirni. Imam dve sestri in ena je že bila tu na obisku. Rad bi videl, da bi prišla še mama in oče, ampak oče noče tako daleč potovati z letalom, tako da ga verjetno ne bo. Mama pa je rekla, da bo mogoče prišla, zdaj, ko imam otroke. (smeh)
Dejali ste, da ste želeli postati profesionalni nogometaš. Ste si želeli uspeti v Braziliji ali v Evropi?
Prej niti nisem imel nekih želja. V Braziliji smo nori na nogomet, vsak želi igrati, ni pomembno kje, samo da igra. Igral sem v brazilski drugi ligi, z devetnajstimi leti sem igral za člane. Nimam se kaj pritoževati. Vesel sem zaradi tega, kar sem naredil v Sloveniji, in mislim, da lahko še kaj dodam k temu.
Ko sem se poročil, sem še vedno redno hodil domov. Ko je prišel prvi otrok, sem šel bolj redko, ko je prišel drugi, se je vse skupaj še bolj spremenilo. Zdaj, ko imam tri, sploh ne vem, kdaj bom šel. (smeh)
Se je bilo težko naučiti slovenščine?
Prvih šest mesecev je bilo tako, kot da sploh ne bi bil tukaj. Bilo je zelo težko in takrat sem mislil, da slovenščine ne bom nikoli obvladal. Potem pa pobereš kakšno besedo na treningu, ko greš na kavo in tako naprej. Vsak dan se naučiš nekaj novega. Mislim, da slovenščine še vedno ne obvladam najbolje, ampak razumem vse, lahko se pogovarjam. Na začetku pa je bilo zelo težko, ker je bilo težko komunicirati.
Katera je bila prva beseda, ki ste se je naučili v slovenščini?
Najprej so bile grde besede. (smeh) Stvari, ki sem se jih hitro naučil, so bile lahko račun, gremo na pijačo, daj me poljubi. (smeh) To sem rekel, da se moram hitro naučiti, in sem se tudi naučil. Drugače pa so bile prve besede tiste, ki jih rabim na igrišču, levo, desno in podobne.
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Ne, mislim, da ne. Obstajajo besede, ki jih še vedno ne znam izgovoriti, tako v klubu kot doma se trudim, da bi jih povedal, a potem pride samo bla, bla, bla. Pomembno je, da se smejimo. (smeh)
Katere jezike govorite?
Pravilno nobenega. Tudi portugalščine ne, moja mama pravi 'pa kako ti govoriš'. (smeh) Da me razumejo, govorim portugalščino, ki jo uporabljamo v Braziliji, slovenščino in italijanščino, ki sem se je naučil, ko sem bil tam. Pa tudi malo angleščine, ruščine in srbščine. (smeh)
Všeč mi je, da je država čista. Na cesti ne vidiš veliko ljudi, ki nimajo za jesti. Poleg tega je država mirna, počutiš se varnega, povsem drugače kot v Braziliji.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Všeč mi je, da je država čista. Na cesti ne vidiš veliko ljudi, ki nimajo za jesti. Poleg tega je država mirna, počutiš se varnega, povsem drugače kot v Braziliji.
Kaj vam tu poleg zime ni všeč?
Ne da mi zima ni všeč, samo ne paše mi. Kaj drugega me pa ne moti. Rad bi samo to, da bi na tekme prišlo čim več navijačev. To pogrešam. V Braziliji so ljudje nori na nogomet, po eni strani tudi to ni dobro, ampak igralec mora vedno čutiti malo pritiska. Samo to bi rad, da bi več ljudi prišlo na tekme. Normalno je, da ne bo enako kot na televiziji, kadar gledaš ligo prvakov. Ampak če bi bilo več navijačev, sponzorjev in prenosov, bi bilo vse skupaj še precej boljše, kot je. Liga je kakovostna, saj vidimo, koliko Slovencev igra v tujini, Maribor je igral v ligi prvakov, to pomeni, da kakovost je.
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Vem, ampak imena se pa ne spomnim. (smeh)
Vam je slovenska hrana všeč?
Hrana v Sloveniji mi je zelo všeč. Malo je drugačna kot v Braziliji, ampak je super. Vedno se sprašuješ, kakšno hrano jedo v določeni državi, vendar tukaj je vse dobro.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Poslušam glasbo s celotnega področja nekdanje Jugoslavije, ne samo slovenske. Tudi v slačilnici poslušamo mešano glasbo. Všeč mi je pesem Izbrala si bom fanta (Atomik Harmonik op. p.), ki smo jo peli, ko smo osvojili naslov prvaka, potem mi je zelo všeč pesem Superman (Dino Merlin in Željko Joksimović op. p.) in pesem Ko sije luna na obalo (Kingston op. p.) ... (smeh)
V čem smo si Slovenci in Brazilci najbolj podobni in v čem najbolj različni?
Podobnosti se niti ne spomnim. Razlika je v tem, da smo Brazilci bolj odprti. Težko živimo, ampak se znamo kljub temu zabavati. Ko pridem domov, vidim, da delajo 24 ur na dan, a se gredo konec tedna zabavat. Denarja je malo, situacija je težka, a znajo živeti s tem. Skupaj se smejijo. Tukaj je drugače, vsak živi svoje življenje, včasih sploh ne poznam svojih sosedov. V Braziliji pa si med seboj pomagamo.
Brazilci smo že pred mundialom vedeli, da ne bomo zmagali oziroma da bo to zelo težko.
Ali ste tu spoznali kakšnega Brazilca?
Zdaj je v Ljubljani brazilska restavracija, tako da sem spoznal dva, tri Brazilce, ki delajo tam. Prijatelj je šel na zabavo na veleposlaništvo in rekel, da je bilo kar precej Brazilcev. Tu delajo, študirajo, vendar nimamo stikov. Mogoče prej, ko sem bil sam, bi se več družil z njimi, zdaj pa imam družino, tako da niti nimam veliko prostega časa.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Zelo bi bilo zanimivo, peljal bi jih v Ljubljano, ki je zelo lepa, na Bled, ki mi je zelo všeč. Potem bi šli v Arboretum Volčji potok, kjer je tudi zelo lepo. Šli bi še malo višje, da vidijo, kako je v hribih. Pa še na nogomet bi šli.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Ko sem prišel v Slovenijo, sem šel v klubsko pisarno. Bilo je zelo mrzlo, ampak nisem imel bunde. Pa me je delavec v klubu vprašal, ali imam bundo? Bunda v Braziliji pomeni zadnjica, jaz pa sem rekel, seveda imam bundo, čeprav je nisem imel. Nič nisem razumel, po pol ure smo se nekako sporazumeli, kaj kdo misli. (smeh) Bilo je še več stvari. V Domžale sem prispel iz Trsta, tja me je prišel iskat ekonom, ki so mu rekli, da ga bo čakal nov igralec iz Brazilije. Pozneje mi je povedal, da je iskal temnega, visokega nogometaša, jaz pa sem tam mirno sedel in čakal. Tako sva se čakala in iskala približno dve uri, ampak se je vse srečno končalo. (smeh)
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Kličejo me Žu, Žuni, Žuka. Največ pa Žu.
Ali vas pesti domotožje?
Če bi rekel, da ga nimam, to ne bi bilo res. Ampak sem navajen, saj sem šel zdoma, ko sem bil star petnajst let. Že kot mladinec sem odšel v klub in živel tam. Zdaj imam svojo družino, normalno, da se pogrešamo, ampak smo v stiku prek interneta, tako da ni neke panike.
Moja žena je Slovenka in bom rekel, da so Slovenke najboljše. (smeh)
Kako pogosto se vračate domov?
Prej sem šel vsako leto. Ko sem se poročil, sem tudi redno hodil domov. Ko je prišel prvi otrok, sem šel bolj redko, ko je prišel drugi, se je vse skupaj še bolj spremenilo. Zdaj, ko imam tri, sploh ne vem, kdaj bom šel. (smeh) Novembra sem bil doma po dveh letih.
Kje mislite, da boste živeli po koncu kariere?
Ko sem prišel, bi rekel, da je 80-odstotna možnost, da bom živel v Braziliji, in 20, da bom živel v Slovenji. Če me to vprašate zdaj, bi rekel ravno nasprotno. Ampak nikoli ne veš, kaj ti prinese življenje, tako da se lahko vse spremeni. Vendar bi zdaj rekel v Sloveniji.
Če bi želeli Slovencem povedati kakšno zanimivo stvar o Braziliji, kaj bi rekli?
Slovencem bi predlagal, da obiščejo karneval, ki ga gotovo vsi poznajo. Prav tako bi jih povabil, da si v Braziliji ogledajo kakšno nogometno tekmo, da vidijo navijače, doživijo adrenalin. Naj gredo na morje, poskusijo našo hrano, v kateri je precej mesa, in na splošno spoznajo našo kulturo. V Braziliji se da videti veliko zanimivih stvari.
S plačo, ki jo dobivate tu, kje bi bolje živeli, v Braziliji ali v Sloveniji?
Sedem let nazaj bi rekel, da bi s to plačo precej bolje živel v Braziliji. Zdaj pa so cene tam precej podobne tukajšnjim. Še vedno je sicer razlika v cenah, ampak veliko manjša kot prej. V bolj odročnih mestih so cene še vedno nižje, ampak drugje pa je precej drago.
Kako ste sprejeli polom brazilske reprezentance na domačem SP?
Če povem pošteno, smo Brazilci pred mundialom vedeli, da ne bomo zmagali oziroma da bo to zelo težko. Vseeno pa smo upali, navijali. Kot Brazilec sem vedel, da nimamo najboljše ekipe, da imajo nekatere reprezentance boljšo, ampak sem vseeno govoril, da bo Brazilija prvakinja, saj drugače enostavno ne gre. Navijači so bili optimistični, vsi smo stopili skupaj. V Braziliji je tako, da lahko ena tekma spremeni vse. Na začetku je bilo super, potem pa je prišel tisti poraz z Nemčijo. Sedem zadetkov je bilo preveč, a tudi če bi izgubili z 2:0, bi bilo povsem enako, se pravi katastrofa. Meni je bilo še težje, ker sem bil tukaj in sem moral poslušati različne opazke na naš račun. (smeh)
Kakšen spomin imate na tekmo z Nemčijo (1:7), ste jo gledali do konca?
V času tekme sem bil na letalu. Šel sem v Kuvajt na podpis pogodbe. Komaj sem čakal, da bom gledal to tekmo. Prej sem gledal vse, te pa nisem mogel. Že ko sem šel z letala, sem slišal, da je Nemčija dala zadetek. Nisem imel interneta, poleg mene pa je bil igralec, ki ga je imel in mi je dejal, da Nemci vodijo s 5:0, tekme pa še ni konec. Takrat sem mislil, da se zafrkava, a sem videl, da je res. Po eni strani sem verjel, po drugi je bilo pet preveč. Potem je bilo celo 1:7, česar nisem mogel verjeti. Za nameček me je še trener na prvem treningu zafrkaval, soigralcem me je predstavil, da sem nov igralec iz Nemčije in sem jim samo pomahal. (smeh)
Pravilno ne govorim nobenega jezika. Tudi portugalščine ne, moja mama pravi 'pa kako ti govoriš'. (smeh)
Poročeni ste s Slovenko, slovenskega državljanstva pa še nimate.
Ne, nimam slovenskega državljanstva, in to me moti v Sloveniji. Imam prijatelje na Portugalskem, v Španiji, Italiji, eni delajo, drugi igrajo nogomet in vsi so tam dobili državljanstvo. Jaz pa imam ženo in tri otroke, tu sem že deset let, državljanstva pa še nimam. Težko ga je dobiti. Slišal sem, da bi moral pustiti brazilskega, če bi želel dobiti slovenskega, ampak tega ne morem narediti. Ljubim Slovenijo in Brazilijo. Tam in tukaj imam družino, zame sta državi enakovredni. Počutim se Slovenca in po drugi strani Brazilca. Ampak tako je in glede tega ne morem narediti nič. Bomo videli, morda se kaj spremeni.
Ali ste poleg nogometa tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Bil sem na košarki, moral bi iti še na hokej. To izkušnjo bi moral doživeti. (smeh)
Po vsem svetu se ob posnetkih s karnevala v Braziliji vsi naslajamo nad lepimi Brazilkami. Vi ste za življenjsko sopotnico izbrali Slovenko.
O tem sem veliko poslušal, ko sem se poročil s Slovenko. Življenje me je pripeljalo sem, našel sem svojo ljubezen in je ne bi zamenjal. Normalno, da imamo tudi v Braziliji lepe ženske, a so Slovenke prav tako lepe. Moja žena je Slovenka in bom rekel, da so Slovenke najboljše. (smeh)
Kakšna je razlika med Brazilkami in Slovenkami?
Brazilke so temne in imajo večje obline, predvsem zadnjico, so malo močnejše. Slovenke so svetlejše, barva oči je drugačna. Kar zadeva miselnost, pa je že med Brazilkami veliko razlik in enako je tudi tu.
Za kateri brazilski nogometni klub navijate?
V Braziliji navijam za Palmeiras. Pet, šest let sicer dosega slabše rezultate, v preteklosti pa je bilo lepo navijati zanj. Odkar sem v Evropi, nisem več tako vnet navijač, kot sem bil v preteklosti. Če Palmeiras zmaga, je super, če izgubi, je tudi v redu, ne sekiram se preveč. Včasih je bilo drugače, ko me je prijatelj zafrkaval, sem prej izgubil živce. Zdaj ni več tako.
Koliko ste spremljali slovensko prvenstvo, ko ste bili v tujini?
Spremljal sem Domžale in Maribor. Ves čas sem bil v stiku nekaterimi igralci, Maribor pa je v Sloveniji najboljši in poznam tudi nekaj igralcev.
Z Domžalami ste osvojili dva naslova državnega prvaka, letos imate priložnost za tretjega.
Favorit je Maribor, ki ima močno ekipo in je na višji ravni od ostalih. Ampak ne bomo zlahka prepustili prvega mesta, dali bomo vse od sebe, tako da se bo moral Maribor zelo potruditi, če bo želel osvojiti naslov. Imamo kakovostne igralce in smo dobra klapa. Naš cilj je Evropa, ampak če bomo imeli možnost osvojiti kakšno lovoriko, zakaj pa ne?
V Braziliji navijam za Palmeiras.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Tisti, ki še nimajo kluba, naj navijajo za Domžale. (smeh) Opravičujem se zaradi svoje slovenščine, potrudil se bom, da bo še boljša. Vesel sem, da sem tukaj, v Sloveniji. Berite Ekipo, to je najboljši športni časopis. Berem jo, odkar sem prišel, tudi ko nisem še nič razumel, sem jo prelistal, da sem videl, kaj se dogaja v športu. (smeh)
