Zakaj ste se odločili za košarko, zaradi višine ali česa drugega?
Najprej sem igral odbojko, ampak je nisem maral. Ni mi všeč, ker ne gre za kontaktni šport. S košarko sem se začel ukvarjati, ker sem visok, prav tako pa je precej bolj fizična igra. Prerivaš se, veliko je dvobojev, zato mi je košarka všeč. Gre za igro številk, čeprav je tekmec na papirju boljši od tebe, se lahko tekma konča drugače od pričakovanj. To je čar košarke.
CHRISTOPHER GABRIEL
rojen: 19. december 1988
država: Južna Afrika (Cape Town)
šport: košarka
klub: Hopsi Polzela
Kako priljubljena je košarka v vaši državi, kje je njeno mesto ob nogometu, ragbiju in kriketu?
To so trije najbolj priljubljeni športi v Južni Afriki, na prvem mestu sta ragbi in nogomet, ki imata tudi najdaljšo tradicijo. Košarka je v vzponu, naša profesionalna liga je bila ustanovljena pred dvema letoma, zdaj je teče druga sezona. Gre za šport, ki prihaja, njegov razvoj pa ni na ravni Evrope ali ZDA. Zato sem se tudi odločil za odhod.
Kako to, da ste se odločili za Slovenijo?
Delno zaradi tega, ker je moj zastopnik Slovenec in ker gre za lepo državo. Moja teta živi v Madridu, bila je tudi v Pulju, povedala pa mi je, da je Slovenija lepa država. Rad potujem, tudi to je bil eden od glavnih razlogov.
To ni vaša prva izkušnja s tujino, saj ste igrali študentsko košarko v ZDA.
To je moja prva profesionalna sezona. Dve leti nisem igral in končno sem se lahko podal v profesionalne vode. Za zdaj je vse v redu.
Ste bili poškodovani?
Ne, imel sem poseg na srcu, a to niti ni bila težava. Po tem nisem imel problemov, bilo je nekaj v povezavi z adrenalinom. Nekatera moštva so zaradi tega oklevala in me niso hotela sprejeti. Zato sem hvaležen Hopsom, da so mi ponudili priložnost.
Košarka je v vzponu, naša profesionalna liga je bila ustanovljena pred dvema letoma, zdaj je teče druga sezona.
Kaj ste na splošno vedeli o Sloveniji, preden ste prišli sem?
Vedel sem, da ste dobri v smučanju, da imate enega največjih deležev zaščitenih gozdov v Evropi. To pa je tudi vse. (smeh)
Ste poznali kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Naj pomislim, poznal sem Gorana Dragića, ki igra v ligi NBA. In še enega smučarja, vendar se ne spomnim imena.
Prihajate iz Cape Towna, kako ste se navadili na življenje v tako majhni skupnosti, kot je Polzela?
Prvi kolidž, ki sem ga obiskoval, je bil New Mexico State, ki se nahaja v manjšem mestu Las Cruces. Polzela je podobna študentskemu mestu, vsi se poznajo med sabo, vsi vedo, kdo je v moštvu. Tako da to niti ne predstavlja kulturnega šoka zame, saj sem vedel, kam prihajam.
Ali je Slovenija zadovoljila vaša pričakovanja?
Pravzaprav je, lepa je, kot sem si predstavljal, tudi liga je dobra. Nisem pričakoval, da bodo sodniki piskali skoraj vsak dotik, menil sem, da se igra precej bolj na moč. Igra je precej bolj čista, ampak tako je in temu sem se moral prilagoditi. Na začetku sem imel kar nekaj težav z osebnimi napakami. Upam, da bom še napredoval in se prilagodil tukajšnjemu načinu igre.
Ričet, obožujem ga, to je verjetno ena mojih najljubših stvari tukaj. Kadar gremo v restavracijo, vedno vprašam, ali imajo ričet.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Navdušeni so bili. Kot sem dejal prej, moja teta živi v Madridu, ona je bila še posebej navdušena. Z vsemi sem v stiku, veliko fotografiram.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Pred dvema letoma sem bil v Libiji, kjer je bila hrana obupna. Upal sem, da bom tu našel vsaj nekaj, kar bom lahko jedel. V Libiji sem vsak dan jedel kruh, kuhana jajca in sir. To je bila ena mojih največjih skrbi, a hrana je tu res dobra.
Katere jezike govorite?
Govorim angleško in afrikaans. V Južni Afriki je štirinajst uradnih jezikov, razen afrikaansa pa na žalost ne obvladam nobenega od njih. Ta je zelo podoben nizozemščini.
Katera je bila prva beseda, ki ste se je naučili v slovenščini?
Joj, same grde besede, ki me jih je naučil Jagodnik. Mislim, da je bila prva pi*da in druga pi*ka materina. Naučil sem se kar nekaj besed, saj so precej podobne besedam v drugih jezikih. Na primer adijo je v španščini adios. Skoraj lahko štejem do deset, poznam pivo.
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Ves čas govorim pi*da, zdaj to rečem že povsem podzavestno, na igrišču mi sploh ni treba razmišljati o tem. Huh, ko zdaj pomislim, je to res grozno. (smeh)
Joj, same grde besede, ki me jih je naučil Jagodnik. Mislim, da je bila prva pi*da in druga pi*ka materina.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Vse je tako čisto, zrak je čist, veliko je širjav. Študiral sem arhitekturo, zato mi je zanimivo urbanistično načrtovanje, kako so postavljene hiše in podobno.
Kaj vam tu ni všeč?
Ne vem, nič takega ni, kar mi ne bi bilo všeč. Avtomobili so majhni, ampak tako je po vsej Evropi. Drugače pa ni nič takega, kar mi ne bi bilo všeč.
Ali veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ne vem, niti sanja se mi ne. (smeh)
Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Če bi moral ugibati, bi rekel pet ali šest milijonov. Ne, preveč? Res? Dva milijona? Vau.
Ali poznate kakšno slovensko narodno jed?
Ričet, obožujem ga, to je verjetno ena mojih najljubših stvari tukaj. Kadar gremo v restavracijo, vedno vprašam, ali imajo ričet. Malo sem se pozanimal o slovenski hrani in ugotovil, da imate precej enolončnic. Sprva sem bil malo zadržan glede tega, pri enolončnicah je tako, da jih ne moreš jesti na način, da kakšen del postaviš na stran. Torej ričet in golaž, to mi je všeč.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Ne vem za slovensko glasbo, ampak v garderobi veliko poslušamo srbsko narodno glasbo. Ena pesem mi je obtičala v glavi in ta je edina, ki se je zdaj spomnim. Še nekaj jih je, v glavnem pa so to srbske narodne pesmi. Pa tudi sicer to glasbo slišim povsod, kar je zelo čudno, saj smo v Sloveniji in bi pričakoval, da vrtijo slovensko glasbo. Vendar po besedilu vem, da ni slovenska.
V glavnem poslušamo srbske narodne pesmi. Pa tudi sicer to glasbo slišim povsod, kar je zelo čudno, saj smo v Sloveniji in bi pričakoval, da vrtijo slovensko glasbo.
V čem smo si Slovenci in Južnoafričani najbolj podobni in najbolj različni?
Ne vem, ali obstaja veliko podobnosti. Tu so ljudje zelo povezani z družino. Sicer ne vem, kakšno je stanje v slovenskih gospodinjstvih, a zdi se, da se ljudje zvečer skupaj usedejo k mizi in večerjajo, kar je podobno kot v Južni Afriki. V Los Angelesu na primer vsi nekam hitijo in večinoma jedo na poti, eden ali mogoče dva jesta doma in temu ne moremo reči ravno družinski pogrinjek. Nobena podobnost mi več ne pride na misel. Majhni avtomobili, tudi pri nas doma so taki. Kar zadeva razlike, pa so ljudje tukaj precej bolj odkriti, ne ovinkarijo, kar mi je všeč.
Ali ste tu spoznali kakšnega Južnoafričana?
Ne, nisem. Poskušal sem najti južnoafriški konzulat, a ga nisem našel. Najbližji bi lahko bil v Španiji ali v Londonu.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Nisem videl prav veliko. Bil sem v Celju, ki mi je všeč, tam je tudi lepo jezero. Kadar se vozimo v Portorož, je okolica ob avtocesti res lepa, vidiš lahko veliko dolin. Tudi sicer imajo ljudje, ki so tako kot jaz radi zunaj, veliko stvari za videti. Ne vem, kako je tu z lovom, vendar bi bil zaradi hribov in gora tu odličen kraj za lov. Nisem še bil v Ljubljani, kadar igramo z Olimpijo, je dvorana ob cesti, tako da nisem imel priložnosti videti mesta. Upam, da mi bo to uspelo še pred odhodom. Tja moram na ameriški konzulat, upam, da bom prenočil v mestu in se malo razgledal po njem.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Stali smo v vrsti pred lokalom in želeli vstopiti. V ZDA je tako, da človeku ob vhodu v roko stisneš nekaj denarja in ti dovoli vstopiti. Povsod je tako, samo tu ne, tu morajo vsi čakati v vrsti. Tako smo mu dali nekaj denarja, on pa nas je vprašujoče gledal, zakaj plačujemo njemu. Govoril je slovensko, mi angleško, kar stali smo tam in se gledali. (smeh)
Slovenija je lepa, tu bi se rad upokojil. Tako lepo in mirno je, ni ti treba skrbeti o smrdljivih mestih in prometu.
Ali se v prostem času več družite s tujci ali s Slovenci?
Z vsemi. Benjamin Kočevar je na primer Slovenec in živi tu blizu, veliko se druživa. Živim z Emirjem Ahmedovićem, ki je Bosanec, in Alexisom Wangmenejem, ki prihaja iz Kameruna, tako da se družim z vsemi.
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Imam kar nekaj vzdevkov. En je Fatty (bajsi, op. p.), ker dve leti nisem igral, sem prišel slabo telesno pripravljen in se me je prijel ta vzdevek. Pravijo mi tudi C-Gabe, to je bil vselej moj vzdevek in sem ga prinesel s sabo.
Ali vas pesti domotožje?
Od doma sem že tako dolgo, da niti ne vem, kaj pomeni domotožje. Rad imam svojo družino, ves čas sem v stiku z njo, a domotožja nimam. V ZDA sem od svojega petnajstega leta, tako da je to postal moj dom, tam imam tudi prijatelje. Pogrešam družino v Južni Afriki, a nimam domotožja. Zelo mlad sem odšel od doma, poleg tega sem zelo prilagodljiv, kar je dobro.
Kako pogosto se vračate v Južno Afriko?
Po navadi grem vsaki dve leti. Ko sem leta 2005 prišel v ZDA, nisem šel domov vse do leta 2011, zdaj pa grem vsaki dve leti, ko imamo reprezentančno akcijo. Poleti večinoma treniram, potem pa se začne sezona. V zadnjem letu in pol, ko sem iskal klub, sem moral biti v ZDA, saj so tam trenerji, infrastruktura in ostale
stvari, ki me povezujejo s košarko.
Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Južni Afriki, kaj bi rekli?
Iskreno mislim, da je Cape Town najlepše mesto na svetu. Vsi bi ga morali obiskati vsaj enkrat v življenju. Če živiš tam, ga vzameš za samoumevnega, ko si zdoma, ga pogrešaš in vidiš ljudi, ki ga obiščejo, kako jim je všeč. Tam se srečata dva oceana.
S plačo, ki jo dobivate tu, kje bi bolje živeli, v Južni Afriki ali v Sloveniji?
Evropa je na splošno draga, a je kakovost življenja tu boljša. Nihče ni res reven, vsi imajo bivališče in hrano. Revščina je v Južni Afriki prav gotovo večja, res je, da si lahko tam s tem denarjem več privoščite, vendar je kakovost življenja tu boljša.
V zgodbi Oscarja Pistoriusa enostavno nekaj manjka. Ne bom rekel, da je kriv ali nedolžen, ampak obstaja nekaj, česar nam ni povedal, v zgodbi je veliko lukenj.
Stari ste 25 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Rad bi igral košarko, dokler lahko. Upam, da bom prej ali slej igral za evroligaško ekipo. Rad bi vrnil svojo kariero na pravo pot. Poleg tega bi rad užival življenje, potoval po svetu, kar je pravi blagoslov.
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Seveda. Slovenija je lepa, tu bi se rad upokojil. Tako lepo in mirno je, ni ti treba skrbeti o smrdljivih mestih in prometu. Tu nikoli ne vidim, da bi se v koloni skupaj vozilo pet avtomobilov. Če bi dobil državljanstvo, bi gotovo rad ostal tukaj.
Kaj menite o sojenju Oscarju Pistoriusu?
To je nora zgodba. Precej sem bral o tem in veliko stvari ne razumem. Zakaj je storil, kar je storil, ali je to, kar je storil, opravičljivo. Kdo sploh strelja skozi zaprta vrata, tega nihče ne počne. Pravi, da je to storil v samoobrambi, tu enostavno nekaj manjka. Ne bom rekel, da je kriv ali nedolžen, ampak obstaja nekaj, česar nam ni povedal, v zgodbi je veliko lukenj. Tako menim, nekaj manjka.
Ali ste poleg košarkarskih tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Veliko sem gledal rokomet in nogomet, tudi žensko košarko, nič drugega.
Kaj mislite o slovenskih ženskah?
Lepe so. Obožujem plavolaske, ki jih je veliko. Lepe ženske. So precej bolj zadržane od Američank, kar je dobro. Tam so plavolaske bolj glasne in podobno. Tu pa so mirne, razlika je očitna.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
'Ajde', Hopsi! Naj pomislim, obiščite Cape Town, obiščite Južno Afriko, samo to mi pride na misel. (smeh)
