Predsednik KZS Matej Erjavec: Razlogi za Dragićeva dejanja? Lahko delitve odženejo Dončića od reprezentance? Takole je ...

Plus

Mogoče je slišati in prebrati ocene, da je slovenska košarka vsaj v smislu članske moške reprezentance po tem poletju na nekakšni prelomnici – kako blizu ste takemu pogledu?

Morda je to malce močna beseda, a če jo razumemo na pravilen, ne preveč dramatičen način, lahko rečeva tudi tako. Sploh, če imava v prvi vrsti v mislih vprašanje o menjavi generacije oziroma priključevanje mlajših trenutni generaciji oziroma aktualni reprezentanci. Že nekaj časa se s tem ukvarjamo, že nekaj časa to razmišljamo in seveda s staranjem naše zlate garniture na eni strani in z uspehi mlajših selekcij na drugi strani vse skupaj postaja še bolj izpostavljeno in tudi pomembno.


Ti uspehi mlajših selekcij so navdušenja in občudovanja vredni, hkrati v slovenski košarki niso nekaj posebej novega. Vedno je bil najtežji in najpomembnejši prehod v člansko konkurenco – kako bo tokrat s tem, kako se ga lotiti in na kaj biti pozoren?

Za prehod oziroma priključitev teh mladih fantov je ključno to, da imajo opazne, če že ne pomembne vloge v svojih klubih. In moramo si biti na jasnem, pri tem je problem slovenske košarke verjetno večji, kot je bil v preteklost. Imeli smo več klubov, ki so bili usmerjeni na mednarodno sceno in so bili lahko poligon za dober razvoj mladih, kot jih imamo trenutno. Že Cedevita Olimpija kljub prizadevanju ni na ravni italijanskih, francoskih, španskih in še katerih klubov, ki so bolje usmerjeni v razvoj mladih igralcev. Potem pa imamo na mednarodni, pa že to bolj lokalni ravni, samo še Krko in Helios. Vse to je primanjkljaj, predvsem pa manjka – morda bo to Ilirija – kakšen ambiciozen klub, ki bi ga zanimala tako rezultat na eni strani kot razvoj mladih igralcev na drugi strani.


Klub tipa Mega?

Absolutno lahko rečemo tako. Naj bo to klub, ki bo dajal priložnost mladim, pa četudi je osnovni namen prodaja teh igralcev v tujino, ko dosežejo določeno raven – s tem ni nič narobe, le zakaj bi bilo? Ti mladi se razvijajo, igrajo, so motivirani – saj pa smo v prejšnji sezoni videli srečanje med Mego in Olimpijo ter kako zelo so srbski igralci grizli, se borili, bili motivirani v želji razvijati se in dokazovati se. To manjka. Nemogoče je mlade priključevati članski reprezentanci, ne da bi imeli tako ali vsaj podobno vlogo v klubu. Reprezentanca jih lahko nadgrajuje, igranje z Luko Dončićem jih lahko dodatno motivira – ne more pa jih razviti, to se mora zgoditi v klubu.


Predstavljam pa si, da so vam uspehi mlajših selekcij po vseh kritikah na račun članske reprezentance in zveze vendarle dobro deli?

Vsekakor so tudi v tem pogledu dobrodošli, si pa ne zatiskam oči in nihče se od ničesar ne skriva. Sami po sebi za prihodnost ne pomenijo čisto nič, tega se moramo zavedati. Srebrna in bronasta kolajna tega poletja pomenita, da so ti fantje v tem starostnem razponu med najboljšimi v Evropi, vendar pa pomenijo zgolj potencial ter nikakor niso zagotovilo, da bo kdorkoli igralec evroligaškega ali celo NBA kova ter da bo kot tak dodana vrednost članski reprezentanci. To delo nas vse skupaj čaka, ti igralci zdaj potrebujejo leto ali dve pravega razvoja v klubih. In v isti sapi moram reči, da je vsekakor treba razmisliti, kakšna je pri tem oziroma kakšna naj bo vloga zveze. Ta seveda ne more biti neposreden financer teh klubov – na finančnem področju z njimi že zdaj delujemo tako, da jim pomagamo kriti določene stroške. Ob tem pomagamo na organizacijski in kadrovski ravni in v tem trenutku ne vem, kako bi lahko še bolj razbremenili klube, da bi si ti upali več vlagati v razvoj. Odgovor klubov je pogosto enak: delo z mladimi nas vsekakor zanima, a so tujci cenejši. Kar je absolutno legitimen odgovor, ki nam mora dati misliti. Kajti seveda je želja Košarkarske zveze Slovenije, da bi bilo več klubov, ki bi razvijali mlade slovenske igralce in z njimi igrali na mednarodni ravni.


So pa to verjetno že generacije, ki so se resnejšega igranja košarke lotile v obdobju tako imenovane lukamanije, ki navsezadnje – česar se morda sploh ne zavedamo – traja že sedem, morda osem let.

Vsekakor. In hkrati generacije, ki so zaradi zelo zgodnjih Lukovih izjemnih dosežkov starostno tako blizu našemu velikemu zvezdniku, da ne sanjajo zgolj korakanja po njegovi poti, temveč sanjajo igranje z njim. Slednje jim je morda celo največji motiv: da bi z Luko igrali, da bi z njim v reprezentanci kaj dosegli ali osvojili, da bi se od njega učili in ob njem še dodatno napredovali. To je izjemno pomemben dejavnik privlačnosti in seveda si vsi želimo, da bi od njega v prihodnje čim več imeli.


Navsezadnje je precej enotna ocena, da je aktualna nemška generacija, med drugim svetovna prvakinja lani na Filipinih, generacija košarkarjev, ki so se resno lotili tega športa in se v njem razvijali na krilih slave Lukovega predhodnika pri Dallasu Dirka Nowitzkega.

Nedvomno je tako. In ob vsem občudovanju Nowitzkega sem prepričan, da imamo v Luku celo še nekaj več, kot so Nemci skozi vsa ta leta imeli v njem. Luka je globalna super zvezda v še večjem obsegu, tudi njegova priljubljenost in vpliv znotraj lastne države sta še večja, še močnejša. Prepričani smo lahko, da v košarko potegne in bo še potegnil ogromno igralcev, pa tudi igralk. S katerimi pa vsekakor moramo znati delati in jih razvijati, o čemer sva že govorila.


Kako smo prišli od tega, da je bila uvrstitev na olimpijske igre zgodovinski uspeh, ki se je zgodil prvič v tridesetih letih, do tega, da je postala zahteva in je neuspeh v letošnjih kvalifikacijah sprožil toliko kritik in povlekel za seboj toliko polemik?

Ne vem, dobro vprašanje (smeh). Verjetno je to na neki način tudi pohvala za nekatere dosežke in prav tako verjetno smo si krivi tudi sami, ker javno vedno govorimo o najvišjih ciljih – o čem pa naj govorimo, ko imamo v ekipi najboljšega košarkarja na svetu? Pričakovanja so na vseh ravneh izrazito zrasla, pri tem pa jih včasih odnese v vode nerealnega. Videli smo, na kakšni ravni se je igrala košarka letos v Parizu, in kako blizu so bile nekatere reprezentance Združenim državam, ki so na turnir pripeljale vse najboljše igralce. Ob tem je število reprezentanc na igrah res omejeno, in da smo bili v Tokiu med štirimi najboljšimi, na svetovnem prvenstvu med osmimi se mi zdi izjemen dosežek – hkrati pa je nemogoče, da bi se nam za kaj takega izšlo čisto vsakič. Za slovensko košarko je ključno, da se uvrščamo na evropska in svetovna prvenstva – uvrščanje na olimpijske igre pa ne more biti temeljna zahteva, lahko je želja, lahko je tudi nekakšen cilj. Le rokometaši so bili več kot enkrat na olimpijskih igrah, pa si z vsem spoštovanjem drznem trditi, da je košarka globalno gledano precej bolj konkurenčen šport.


Je nekakšen slon v sobi, kot bi temu rekli Američani, dejstvo, da Lukov pohod z Dallasom do velikega finala lige NBA ni bil naklonjen slovenski reprezentanci in njenim ambicijam v kvalifikacijah za olimpijske igre? Da bi na eni strani za dobro reprezentance morali navijati proti Dallasu, na drugi strani pa bi bila to čista norost zaradi tega, ker vsi skupaj želimo najboljše Luki in ker finale pomeni ogromno za slovensko košarko, slovenski šport, Slovenijo na splošno?

Vse, kar ste vprašali oziroma rekli, je popolnoma res. Točno tako je. Noben pravi navijač Slovenije in noben pravi košarkarski navdušenec si ne more želeti, da bi Luka izpadel v aprilu, šel na morje in bil nato od prvega dne priprav na voljo reprezentanci. Nihče ne more razmišljati tako in prepričan sem, da čisto vsi razmišljamo drugače ter želimo Dallasu in Luki iz vseh mogočih razlogov vse najboljše. Hkrati pa je jasno, da klubska sezona do nekaj dni pred tako pomembnimi reprezentančnimi tekmami ni tisto, kar bi bilo za reprezentanco idealno. To bi res moralo biti jasno vsakomur, in če sem zelo iskren, sva s Sašo Dončićem vse to vedela že v Minneapolisu, ko je Dallas prišel do zmage s 4:1 nad Minnesoto in postal prvak zahodne konference. Jasno nama je bilo, kaj to pomeni in kako neugoden je v tej luči termin kvalifikacij. Jasno nama je bilo, da letošnje poletje preprosto ne more biti tako, kot smo si ga zamislili vnaprej, ko – bodimo iskreni – tri mesece prej večina ne bi napovedala, da bo taisti Dallas šel vse do velikega finala. Pa čeprav je treba večkrat poudariti, da je po ravno tisti tekmi Luka prišel v garderobo s kapico prvaka zahodne konference in nama povedal, naj ne skrbiva ter da bo prišel igrat za reprezentanco v vsakem primeru – če bo le lahko hodil. To se je tudi zgodilo in sem mu neskončno hvaležen. Enako kot za njegove izjave po kvalifikacijah, v katerih je celo prevzel odgovornost – tako kot vedno –, čeprav je seveda kriv najmanj med vsemi oziroma nič. Še bolj pomembna pa je bila njegova napoved, da je že naslednje leto novo prvenstvo in da se že veseli, da bo na njem spet igral za Slovenijo. Vse je naredil in vse je povedal. Da nam okoliščine niso bile naklonjene, pa bi moralo biti jasno vsem. Res smo imeli skupino smrti, v drugačni skupini je Brazilija, ki smo jo premagali na pripravljalni tekmi, odšla na olimpijske igre. Ob tem smo imeli ekipo, ki ni imela niti dneva časa za uigravanje z Luko, in v njej tudi dva rekonvalescenta. Vse ocene in sodbe bi morale upoštevati vse to, zaradi česar to ni bilo naše poletje. Morda bo pa naslednje!


So pa bile te kritične ocene kar ostre, predvsem pa so sprožile pravcati plaz dogodkov vse do nedavnega poslovilnega spektakla Gorana Dragića. Dogodka, ki je še enkrat pokazal, da v Sloveniji radi govorimo o tem, kako zelo nas šport povezuje, hkrati pa veliko vrhuncev doživimo precej razdeljeni – če uporabim blago besedo.

Točka ena: kritike so dobrodošle. Naj si bomo povsem na jasnem, kritike so za slovensko košarko dobrodošle, če so, prvič, dobronamerne, in, drugič, konstruktivne. Zame je težava v tem, ker to poletje nisem čutil, da je bilo tako. Nisem čutil dobronamernosti in želje, da bi se kaj izboljšalo, temveč sem čutil nekakšne zamere, za katere resnično ne vem, od kod izvirajo oziroma kje imajo korenine. To vsekakor je težava in to je tisto – imate prav –, kar razdvaja celo bolj, kot je morda komu vidno na prvi pogled. Hkrati pa je to težava, ki bi nam – če bi ji posvečali več pozornosti – jemala čas, ki ga potrebujemo za ukvarjanje z vsem, zaradi česar smo tukaj. Ne samo moško člansko reprezentanco: z ženskami, z mladimi, s klubi in tako naprej.


Jasno vam je, katero vprašanje sledi. Kaj vam je Goran Dragić tako zelo zameril, da je zadevo vlekel tako daleč? On pravi, da vi že veste, vi pravite, da si ne znate razložiti.