Med slednje seveda spada tudi sam, Slavko Kotnik je pač eden najboljših slovenskih centrov vseh časov. Na parketu smo ga lahko gledali do leta 2001, tudi po koncu kariere pa je ostal v košarkarskih vodah. Štajerec ima veliko povedati o igri z oranžno žogo, in čas pred druženjem legend je kot nalašč, da z nami deli nekatere spomine in prigode iz igralskih dni in po njih ter poglede in mnenja o košarkarski sedanjosti.
Kam segajo začetki vaše kariere?
Začel sem leta 1979 v Mariboru, star sem bil 16 let in pol. Po višini sem izstopal in takrat sem se odločil, da grem nekaj trenirat, bilo mi je vseeno, ali je to odbojka, rokomet ali košarka. Šel sem k Braniku in tam srečal svojega učitelja telovadbe, ki me je že tako ali tako nagovarjal, naj začnem trenirati košarko, tako da sva se takrat dogovorila.
Kdo vas je naučil meta z visokim lokom, s tako parabolo?
Ne vem ... (smeh). Nisem talent, vsega v košarki sem se naučil. Od začetka ti trenerji poskušajo vcepiti vse, kar je dobro. Nekatere stvari sem sprejel, nekaterih pa ne. To, da je visok izmet težko blokirati, sem sprejel, igranja z levo roko pa me niso naučili, oziroma jim to ni uspelo, čeprav so poskušali. Ker sem pozno začel, sem tudi višek dosegel pozneje, potreboval sem dolgo časa.
EN DAN KOŠARKA IN DRUGI DAN NOGOMET
Odkod ideja za to prireditev?
Z izkušnjo lanske All-Star tekme smo prišli na idejo, da bi jo lahko razširili tudi na druge športe in prireditev izoblikovali po svoje. Z gospo Natašo Kadunc, ki vodi društvo Olimpiki, sva se povezala prek Facebooka, se v tej ideji našla in se odločila, da bomo to izpeljali. Zadeva je potem stekla.
Imate glavno vlogo pri vsem skupaj?
Ne bi rekel. Sodelujemo, zadeva dobro teče, je pa to zahteven projekt, veliko je dela, toda vesel sem, da nam bo uspelo. Moje področje je zlasti izbor športnikov. Kdor je le imel čas, se je odzval, saj gre za humanitarno stvar. Vabim vse gledalce, naj si pridejo ogledat ase, ki trenutno dominirajo ali so dominirali nekoč. V slovenskem prostoru je še precej legend, ki bi vsekakor spadale na to tekmo, a jih tokrat ni zraven, ker pač nisem prišel do njihovega stika oziroma vseh preposto ne moremo povabiti. Če bi to storili, bi morali imeti ekipi s 50 igralci oziroma igrati en dan košarko in drugi dan nogomet, da bi vsi prišli na vrsto. Opravičujem se vsem tistim, ki jih nisem povabil, a za to bodo še priložnosti.
Ste imeli vzornika, tistega, ki ste ga posnemali?
Ne, ker sem začel zelo pozno. Slavne fante iz Juge sem spoznal šele, ko sem stal z njimi na parketu. Prej tudi nismo prav veliko gledali televizije, ker ni bilo časa, in za nekatere niti nisem vedel, kako so videti. Nikogar nisem imel, za katerega bi rekel, da bom, ko bom velik, tak kot on.
Kdo vas je leta 1983 pripeljal v Olimpijo?
Pripeljal me je trener, ki bo tudi na prireditvi All legends v vlogi pomočnika trenerja, Janez Drvarič. V Ljubljano me je pripeljal že leta 1982, načrtovano je bilo, da bi takrat igral za Slovana, pri katerem je bil tudi on. A medtem ko sem bil v vojski, je šel on v Olimpijo, nato pa tja odpeljal tudi mene in Šantlja. V vojski sem bil v Ribnici, tam me prvega pol leta niso pustili na treninge, tako da je Janez prihajal tja in sva tam trenirala. Vseskozi mi je govoril, da moram roke držati gor, saj centri ne smejo spuščati žoge. Res sem roke vedno držal gor, in ko je nekoč s seboj pripeljal Rada Lorbka, da bi pomagal kot sparing partner, sem mu tako nehote izbil zob. Potem je s sabo vozil Spaleta Todorovića in je bil nato on moj partner na treningih.
Kateri trener vam je najbolj ostal v spominu?
Imel sem jih kar nekaj in vsak je po svoje prispeval k moji karieri. Najdlje sem imel Zmaga Sagadina, rekel bi, da nas je – ne le mene – tudi največ naučil. Pri njem smo se naučili discipline, analitičnega pogleda na tekmo, odnosa do nje.
Katera so bila najlepša leta v vaši karieri? Je bilo to v Španiji ali doma?
Vsako leto je bilo po svoje prijetno, vsaj med sezono. Takrat ko smo izpadli iz jugoslovanske lige, na koncu ni bilo ravno lepo (smeh), čeprav je bila to velika šola. Najboljšo sezono glede rezultata, mojega in učinka ekipe, prijateljstva znotraj slednje, druženja z igralci, navijači, pa sem imel v španski Manresi, v kateri sem preživel eno sezono, potem pa šel v Satex.
Takrat je bil to velik bum, Slavko Kotnik v Mariboru. Kako je prišlo do prestopa?
Satex je prišel do mene s konkretno ponudbo, predvsem pa je prevagalo, da so mi ponudili dveletno pogodbo. Ker sem bil pred koncem kariere, sem razmišljal, da bom odigral še ti dve sezoni in se poslovil. Takrat nisem vedel, da bom kariero vlekel vse tja do 40. leta.
V jugoslovanski ligi ste imeli verjetno hude bitke s centri, ki so bili namazani z vsemi žavbami?
Ja, tega je bilo veliko. Iz nižje lige, v kateri sem igral z Branikom, ter po letu dni služenja vojaškega roka, sem bil nenadoma v Olimpiji in prvi ligi. Jadranko Vujačić je tisto leto odšel in takoj sem bil porinjen v vodo. Edino, kar sem imel, sta bili volja in moč. Zelo rad imam solato, a se spomnim, da je tisto prvo sezono v Olimpiji sploh nisem mogel jesti, ker sem imel v ustih vseskozi neke rane od udarcev. Toda odstopil nisem nikoli. Tisto je bila prava »jugo« šola, ki jo je bilo treba izkusiti. Če sem jih dobil, sem šel dalje. V drugi, tretji sezoni pa sem začel tudi vračati udarce. Ko enkrat prideš na "svoje", pa je že lažje.
Kdo je bil tisti, s katerim ste bíli najhujše bitke pod obročema?
Največje borbe sva imela z Markom Ivanovićem iz čačanskega Borca. On je res znal udariti. Skozi je dal ulično košarko in je poznal trike. Od njega sem se naučil držati glavo nazaj, tudi to je treba znati v košarki. S telesom greš lahko naprej, a glavo je treba čuvati, drugače jih dobiš.
Je bilo gostovanje v Jugoslaviji, kamor se niste prav radi podajali? Je bila dvorana, ki vam ni bila prav pri srcu?
Čačak in podobne manjše sredine so bile srborite, a mi smo bili na igrišču, in tam moraš hitro dojeti, da imaš svojo »vojno« z nasprotnimi igralci, ne pa gledalci. Je pa bilo najtežje zmagati v Beogradu. Tam si moral biti precej boljši od Partizana ali Zvezde, če si hotel osvojiti obe točki. Posebej mi je ostalo v spominu, ko smo prvič premagali Partizana, to je bilo res nekaj posebnega.
Kako ste pristali v Španiji?
Prvo leto v tujini sem bil v Reyerju Venezia v Benetkah. Takrat sem si mislil, uh, tujina, dobro bom zaslužil, si ustvaril eksistenco, a je bilo porazno. V ekipi sva bila tujca s Hrvatom Aramisom Nagličem, podpisali so pogodbi z nama, niso pa našli sponzorja. Tisto leto je bilo edino v karieri, ko sem se prepiral s trenerjem. Vedno sem jih spoštoval in poskušal delati tisto, kar so mi govorili. A tisti trener me je pri 31 letih učil, da moram igralca čuvati spredaj, hkrati pa je želel, da po zgrešenem metu ujamem odbito žogo. A kako naj to storim, če sem za njim? Nenehno sva se prepirala. Imeli smo slabe rezultate, tudi trener je bil slab, ni bilo denarja, tako da sem na polovici sezone odšel v madridski Estudiantes. Igralcem, s katerimi se danes pogovarjam, vedno govorim, naj v slabih trenutkih vztrajajo, naj ne obupavajo, saj se jim lahko stvari v trenutku obrnejo na bolje, tako kot so se meni. Dejansko se je takrat iz nič obrnilo za 180 stopinj. Estudiantes je vedno v senci Reala, a je bil zame kot liga NBA. To je bil edini klub, pri katerem sem prišel na trening v kratki majici in hlačah, v garderobi pa me je čakalo vse potrebno – oprana oprema, zložena pod mojo številko. Ko smo končali trening, smo samo vrgli stvari na kup in naslednji dan nas je spet čakala čista, zložena oprema. To je le en pokazatelj, čeprav ne najpomembnejši. Pomembno je bilo tudi, da smo imeli dobro ekipo, ni bilo težav z denarjem. Tam sem pustil dober vtis in dobil ponudbo Manrese.
Ste se jezikov hitro naučili?
V Italiji je trajalo malo dlje. Razumem še danes, slabše pa govorim, ker sem povsem presedlal na španščino. To sem obvladal v dveh, treh mesecih. Športniki s teh prostorov smo znani po tem, da se hitro prilagodimo, po dveh mesecih že lahko vidiš, kako dajejo intervjuje v španskem jeziku.
Takrat mi je prekipelo. Kakšnih pet minut pred koncem sem, ko smo bili v napadu, malo stegnil laket, seveda nehote (smeh), ter mu presekal jezik zgoraj in spodaj. Ves teden ni mogel jesti, oziroma le po slamici.
Iz Maribora ste spet odšli v tujino.
V Satexu je v drugem letu začelo škripati s financami, tako da sem na polovici sezone prekinil pogodbo in šel v Melillo. Ta je španski drugoligaš na afriškem ozemlju, podpisal sem le za en mesec, ker sem menjal nekoga, ki si je poškodoval koleno. Odigral sem tri tekme, potem pa je tudi meni počil meniskus. Ta sezona je šla mimo, naslednjo pa sem šel v Grčijo, k Dafniju. Tam sem bil eden najbolje ocenjenih igralcev lige. Res je, da na račun tega, ker sem vsakič igral skoraj vso tekmo, centri Panathinaikosa ali Olympiakosa pa seveda manj, a vseeno, tisto je bila dobra sezona. Potem sem prišel nazaj v Olimpijo, igral leto za letom, na koncu sem skupaj spravil še štiri sezone. Do tiste poškodbe v Tivoliju. V tistih zadnjih letih sva z Zmagom dobro sodelovala. Saj sva tudi prej, a takrat je točno vedel, kaj lahko dobi od mene, in jaz sem mu to dal. Nisem bil več igralec za 30 minut na tekmo, ampak za posebne naloge (smeh). Te sem dobro opravljal.
Bi še igrali, če se ne bi poškodovali?
Mislim, da je bila poškodba dobrodošla, ker drugače ne vem, do kdaj bi igral. Na igralsko upokojitev sem bil pripravljen že po dopolnjenem 30. letu, a sem kar vlekel, ker sem videl, da še zmorem, da lahko prispevam svoj delež in me še potrebujejo. Po 40. letu pa bi težko še igral na taki ravni in zdržal Zmagove treninge, pri katerih trpi srce (smeh).
Ni bilo nič popuščanja za starejše?
Pri Zmagu ni bilo mladih in starih, ampak dobri in slabi. In to je tudi prav.
Omenili ste neslavno zgodbo s Satexom. Kako pa na položaj v mariborski košarki gledate danes?
Škoda, da drugo največje mesto v Sloveniji nima prvoligaša oziroma stabilnega kluba. A tak je pač položaj. Na srečo je Štajerska v prvi ligi še dobro zastopana, oba kluba v finalu državnega prvenstva prihajata od tam.
Menite, da je kakovost v prvi ligi padla ali ostali klubi dohitevajo Krko in Olimpijo?
Zagotovo je padla, to se vidi že po tem, kje v Evropi igra Olimpija. A če nista igrali finala Olimpija in Krka, to ne pomeni, da imamo v Sloveniji slabo košarko. Drugi klubi so pokazali, da ju lahko premagajo. Finale je čisto upravičil to ime, Tajfun in Rogaška sta prikazala dobro igro. Vprašanje pa je, kako naprej, treba se je obuti v velike škornje.
Ste danes, ko pogledate nazaj, zadovoljni s kariero?
Sem. Morda bi moral malo prej oditi v tujino, a tako je bilo. Včasih nismo mogli tako z lahkoto ven, bili so drugi časi. Kar se je dalo, sem naredil.
Glede na to, da ste dolgo igrali, je bilo kaj strahu, kaj bo po koncu kariere?
Jasno, da je bilo. Morda ne ravno strah, a razmišljal sem, kaj bom delal potem. Izoblikuješ si nekatere možnosti in se potem za nekaj odločiš. Nisem pa človek, ki bi ždel in posedal doma. Navajen sem bil trdo delati, podobno sem želel funkcionirati tudi naprej.
Zapluli ste v menedžerske vode, v katere vas je popeljal znani Luciano Capicchioni.
Ja, on me je vpeljal v te stvari. Kakšnih deset let sva sodelovala, potem pa sem šel na svoje.
Ste pravi za ta pogosto kruti menedžerski svet?
Ne vem, o tem bi morda morali soditi drugi. V tem poslu je res veliko nizkih udarcev. A še vedno so klubi in ljudje, ki znajo ceniti korektnost, tako da imam delo.
Videli smo, da je med vašimi varovankami tudi znano ime – Whitney Houston.
Ja, a to ni tista, na katero pomisli vsak (smeh).
Včasih pa je bil pod vašim okriljem tudi Goran Dragić.
Ja, res je.
Ko ste se razšli, je sledila tožba z vaše strani.
Takrat sem bil del Capicchionijeve zgodbe. On ima pogodbe o zastopanju, v katerih piše, da je v primeru prekinitve pred 21. letom določena kazen. To je do neke mere normalno, saj pri mladem igralcu ni pravega zaslužka, dela pa veliko. Šele takrat naj bi bil igralec izdelan. Gogi je prej dal odpoved in Capicchioni je prek arbitraže želel določen delež. To je neprijetno, a taka je služba. Z Gogijem se zato nisva nič gledala postrani, on je korekten fant.
Ali tudi vi opažate, da so danes igralci drugačni, imajo drugačne predstave o uspehu in denarju kot včasih?
Časi so drugačni. Jaz sem do 27. leta igral v prvi jugoslovanski ligi za štipendijo. Danes je to smešno. Zadeve gredo naprej, trg je velik. Pri igralcih so zadaj tudi starši. Nočem pa soditi, katera pot je prava. Verjetno moraš biti v določenem okolju nekaj let, da osvojiš določene vrline, dozoriš, potem pa greš dalje. Čas gre naprej, včasih smo gledali tako, zdaj gledajo drugače. Ne morem pljuvati v lastno skledo (smeh).
Kateri center je danes po vašem okusu?
Nikogar ne bi favoriziral.
Verjetno pa med gledanjem posebej opazujete centre?
Točno tako. Centrsko igro poznam do podrobnosti in prav vidim, kdaj je kdo kaj naredil namerno. Opazujem, kakšne živce ima tisti, ki jih je dobil. Pri centrih je vseskozi kontakt. Če bi sodniki vse piskali, bi bili po petih minutah vsi na klopi s petimi osebnimi napakami. Včasih kdo dobi udarec, hote ali nehote, in takrat vidiš, kdo je psihološko močan. Sodnik pogosto ne vidi akcije, vidi pa reakcijo. Zato je treba počakati minuto, dve, da sodnik pozornost usmeri drugam (smeh).
Ko smo ravno pri udarcih: kaj točno ste v Španiji imeli z Arvidasom Sabonisom?
Željko Obradović, ki je bil takrat trener Joventuta, bi mi moral plačati pijačo (smeh). Z Realom smo igrali v kraljevem pokalu, Sabonis pa je bil zaščiten kot beli medved. Neverjetno je, kaj vse je lahko počel, če pa si ti njega malo ostreje prijel, je bil takoj prekršek. Takrat mi je bilo dovolj. Dobil sem žogo pod košem, najprej sem fintiral met, a niti ni skočil, saj mu z njegovo višino niti ni bilo treba. Stal je za menoj in žogo sem zaščitil z rokama, od zadaj je težko dati čisto "banano". Ko sem se dvignil, pa je "odnesel" tako žogo kot moji roki. Toda prekrška ni bilo. On je pač to lahko počel. Takrat mi je prekipelo. Kakšnih pet minut pred koncem sem, ko smo bili v napadu, malo stegnil laket, seveda nehote (smeh), in mu presekal jezik zgoraj in spodaj. Ves teden ni mogel jesti, oziroma le po slamici. Ko je Real nato igral z Joventutom, jih je Obradović dobil, zato pravim, da mi je dolžan pijačo. Potem smo tisto leto igrali tudi kvalifikacije za evropsko prvenstvo z Litvo. Na gostovanju smo imeli dan pred tekmo trening, Litovci so ga ravno zaključevali, ob srečanju mi je namenil lep pogled (smeh). Vedel sem, da me bo čakal in da mi bo hotel vrniti. Res sem se dobro pripravil. Odločil sem se, da ne bom čakal, da bo on udaril mene, ampak ga bom jaz prvi. Rekel sem si, da bom tvegal en močan prekršek in mu izbil voljo. Drug dan sem šel v tekmo odločen, da bom "pojedel" vsakogar na drugi strani. In kaj se je zgodilo? Sabonis sploh ni slekel trenirke, vso tekmo je bil na klopi. Igrali so drugi centri, jaz pa sem dosegel 37 točk, kar je še vedno rekord v slovenski reprezentanci. Dostikrat razmišljam o tem, kako so naše ekipe telesno dobro pripravljene, a v psihi je tista razlika, zakaj nekdo naredi več oziroma zakaj eni dajo maksimum, drugi pa ne. To je samo psiha, ki se ji pri nas še vedno daje premalo poudarka.
V tistih zadnjih letih sva z Zmagom dobro sodelovala. Saj sva tudi prej, a takrat je točno vedel, kaj lahko dobi od mene, in jaz sem mu to dal. Nisem bil več igralec za 30 minut na tekmo, ampak za posebne naloge (smeh). Te sem dobro opravljal.
Sta se s Sabonisom potem še srečala?
Sva, a zadeva je mimo. To je bilo na parketu. Res pa je, da sem bil sam iz ene od jugoslovanskih držav, katerih igralcev Sabonis zaradi svojih bitk z Draženom Petrovićem ni maral. Bil je jezen nanje, in ravno jaz mu potem še naredim to (smeh).
Omenili ste psiho. Je to tista težava slovenskih reprezentanc, zaradi katere niso dosegle več?
Tudi psiha ni vse. Nimamo baze, kakršno imajo Španci, Francozi. Imamo kakovosten vrh, ostalo pa ...
Se pa strinjate, da bi v vseh teh letih lahko oziroma morali narediti več?
Seveda bi lahko, in tu se tudi sam lahko posujem s pepelom. V reprezentanci sem bil tja do leta 1995 in v kvalifikacijah smo šli vedno z lahkoto skozi, na prvenstvih pa nikoli naredili pravega koraka naprej.
Kako pa vidite prihodnost slovenske reprezentančne in klubske košarke?
Prišlo bo do sprememb. Imamo kakovostno špico, vprašanje pa je, kako se bodo najboljši odzivali povabilom v reprezentanco. Klubske ravni ne smemo podcenjevati, košarka v Sloveniji bo šla naprej. Imamo nekaj nadarjenih mladih, ne pa več celih generacij, kot nekoč.
Bi lahko Slovenija imela le svojo ligo in naši klubi ne bi igrali v ligi ABA?
Moramo vedeti, da je šport odvisen od sponzorjev. Širše se igra, večji je interes in tudi vlaganja so močnejša. Mislim, da ne bi bilo smiselno igrati le slovensko ligo.
Vaša hči Katja igra košarko, kako spremljate njene tekme? Ste takrat bolj nervozni?
Sprašujejo me, kako to, da nisem bolj. Gledam, ji povem, kaj dela narobe. Relacija oče–hči je drugačna, kot če bi ji isto govoril nekdo drug. Posluša me in poskuša popravljati nekatere stvari. Glede na konstitucijo, ki jo ima, pa bi lahko dala več od sebe.
Ima lep met po vas?
(smeh) Nisem je posebej učil, nič bolj kot kaj drugega. Več sem jo učil "spina", tega, da izkoriščaš silo obrambnega igralca, ko te tišči ven. Ima kar dober met s polrazdalje, raje meče kot pa se tepe pod košem.
Prej ste dejali, da ste v Olimpiji dolgo igrali le za štipendijo. Niste bili dober pogajalec, ko je bilo treba podpisati pogodbo?
Ne ravno (smeh). Pa saj se niti nisem prav pogajal. Bil sem zadovoljen s tistim, kar sem dobil, a potem, ko sem v reprezentanci poslušal soigralce, o kakšnih številkah se pogovarjajo, sem samo debelo gledal (smeh). Takrat ni bilo agentov, sam si se dogovarjal, morda z mamo ali očetom, ki pa pri meni nista bila vpeta v šport. Se pa spomnim, ko je v Olimpijo prišel Kraljević, da jima je z mamo, ki je bila ob njem, na pogajanjih uspelo, kolikor vem, izposlovati najboljšo pogodbo od vseh nas. Takrat so nekateri zastrigli z ušesi. A sam gledam tako: če je nekdo sposoben, da si izbori tako pogodbo, potem mu lahko le čestitam, jaz pa sem sam kriv, da mi zase ni uspelo iztržiti več.
S katerim(i) soigralcem(i) ste se najbolje razumeli?
Kjerkoli sem bil, sem se vedno imel dobro. Z nekaterimi sem se družil več, z drugimi manj, povsod pa so mi ostali prijatelji.
So vas v jugoslovanski reprezentanci kot Slovenca imeli za sebi enakovrednega ali ste bili le "Janez" oziroma "pepček"?
Sam sem bil morda kdaj še preveč realen in bi moral biti bolj ambiciozen. V reprezentanci so bili res dobri igralci, od Dražena naprej. Po mojem sem bil zraven po tistem nacionalnem ključu. Tam je veljala določena hierarhija, nekateri so to tudi res dali vedeti. Sem pa bil ponosen, ko mi je igrala jugoslovanska himna, ravno tako, kot nekaj let pozneje, ko sem poslušal slovensko. Zlasti na prvih tekmah po osamosvojitvi so bili posebni občutki ponosa.
Kdo je bil vaš cimer v reprezentanci?
Med drugim tudi Dražen.
Kakšen je bil v sobi, zasebno?
Zunaj igrišč nikoli ni kazal superiornosti, bil je zelo korekten do mene in vseh drugih. Bile so tudi zafrkancije.
Zaslužili verjetno niste dovolj za vse življenje?
Nisem, in tudi težko bi mi bilo, če ne bi delal. Dokler bom lahko, bom aktiven.
Zelo rad imam solato, a se spomnim, da je tisto prvo sezono v Olimpiji sploh nisem mogel jesti, ker sem imel v ustih vseskozi neke rane od udarcev. Toda odstopil nisem nikoli. Tisto je bila prava "jugo" šola, ki jo je bilo treba izkusiti. Če sem jih dobil, sem šel dalje. V drugi, tretji sezoni pa sem začel udarce tudi vračati.
Koliko zaradi dela hodite naokrog?
V današnji dobi imaš vse na računalnikih. V glavnem delam v tujini. Nimam ekstra igralcev, imam pa Whitney Houston in na to sem ponosen (smeh).
Zdaj se pojavljate tudi v vlogi kontrolorja v nižjih ligah.
Ja, hodim v šolo, sem v prvem razredu (smeh). Je pa to resna stvar. Ni lahko hkrati kontrolirati zapisnik, uro in sodnike.
Kako, da ste šli v to?
Dolgo sem v košarki, kot agent v slovenskem prostoru ne delam prav dosti. Na tekme pa grem rad, in če sem že tam, lahko imam še neko vlogo.
Trener ne bi bili?
Leta 2002 sem naredil trenersko licenco, za vsak primer. A vedno sem govoril, da ne bom trener. Ukvarjanje z vsakim posebej je prenaporno, preprosto nisem za to.
