Več kot 2000 slovenskih navijačev je v tistih dneh zasedlo mesto na Floridi, v lokalih ali na ulici se ni bilo mogoče izogniti slovenskemu jeziku. V lokalu v marini v neposredni bližini dvorane American Airlines Arena je bilo pred tekmo med Miamijem in Dallasom oziroma med Goranom Dragićem in Luko Dončićem še posebej prešerno vzdušje.
Ekipin posebni poročevalec Andrej Miljković se je z zdaj že slavnim kubanskim duetom dogovoril, naj prepusti mesto slovenski glasbi. Kubanca sta bila povsem naključno določena za tisto popoldne in se jima ni niti sanjalo – tako kot se ni sanjalo nikomur –, da se bo tisti dan dogajalo nekaj zelo posebnega. Sprva sta bila prestrašena, a ko so jima dovolj zavzeto predstavili idejo o kratkem, slovenskem koncertu, sta vendarle privolila. Treba je bilo le še najti glasbenika, ki bi bil pripravljen nastopiti, in po nekaj neuspešnih poskusih se je pojavil Miha Hercog.
"Če lahko uporabim Kubančevo kitaro," je bil njegov edini pogoj, in ko so se nekako dogovorili še to, je Ping Pong Party Band (oziroma njegov najbolj vidni član kot solist) iz Trbovelj dobil svoj miamijski koncert. "Najbolj nor špil, kar sem jih imel v življenju. Nikoli si ne bi mislil, da bom sredi Miamija igral pred slovensko množico," je s solzami v očeh dejal že tedaj, vpliv celotne zadeve pa ga je doletel šele v domovini, ko smo sprožili iskalno akcijo.
V tisti gneči so se izgubili in si niso izmenjali stikov, toda pravzaprav je bilo tako še bolje. Ko sta izšla nas članek v časopisu in naš poziv na spletu, se je angažirala praktično celotna Slovenija. "Nikoli ne bi verjeli, koliko ljudi me je vprašalo, ali ste me našli, in koliko ljudi me je bodisi spraševalo o tem mini koncertu bodisi mi kazalo vaše posnetke in mi čestitalo. Neverjetno," je dejal včeraj, ko smo se po vzpostavljenem stiku in nekajdnevnem kupčkanju z obveznostmi srečali. Ne kjerkoli – kot rečeno, obiskal nas je na uredništvu, spoznal celotno zasedbo našega "norega" ansambla in tudi dobil v dar še več dodatnih izvodov številke s tiralico. Torej tiste legendarne izdaje z dne 30. marca, v kateri smo objavili kopico malodane ponarodelih člankov iz Miamija, pogovor z obema superzvezdnikoma, časnik pa presenetljivo, drzno, a tako zelo odmevno začeli s pozivom.
"Javi se, gospod, s katerim sva naredila štalo," je bil prvoosebni poziv že kar v naslovu, vse skupaj pa je zakrožilo bolj, kot smo si kadarkoli mislili. "Že na letalu za domov so me spraševali, ali sem videl in kdaj se vam bom oglasil," je dejal ljubiteljski glasbenik, sicer pa zavarovalni zastopnik, čigar prepoznavnost se je v domačem okolju dvignila z večkratnikom. In čeprav to ne bo slabo ne za en ne za drug posel, je ob tem le odmahnil z roko. "Svoje najlepše mogoče plačilo sem dobil. Hvala vam in hvala kolegom, ki so mi pri tem pomagali. Nič ne more biti več od tega. Nikoli ni bilo in nikoli ne bo. Najprej tisti nastop, nato pa še objave, zaradi katerih so nastop videli praktično vsi. Pravljično," je bil tako zelo iskren, da bolj ne bi mogel biti. Tako iskren, srčen in spontan, kot je bil tisti nastop, tisti koncert, s katerim se resnično ne more primerjati nič.