Teja Oblak bo s svojimi reprezentančnimi kolegicami v naslednjih dneh v središču pozornosti vseh športnih navdušencev v Sloveniji. Že danes se bodo slovenske košarkarice na uvodni tekmi Eurobasketa ob 18. uri pomerile z Veliko Britanijo. Kapetanka izbrane vrste si predvsem želi, da bi igralke res občutile prednost domačega terena, da bi po parketu letele, tako kot so na primer tu že leteli njihovi moški kolegi pa ne nazadnje tudi odbojkarji, ki so do zadnjega kotička napolnili Stožice in se podpisala pod dva izjemna uspeha!
Teja je bila gostja zelo zanimivega intervjuja za Ekipo SN, kjer je brez dlake na jeziku spregovorila o ciljih, o pričakovanjih pa tudi o zabavni plati odnosa z bratom Janom.
Vas motijo nenehna vprašanja o bratu, pa ves čas nekakšne povezave in vzporednice? Bi raje videli, če bi v tem pogledu pisali povsem svojo zgodbo?
Niti malo me ne moti, res ne. Super mi je tako, kot je. Sploh če bi kdo rekel, da bi utegnila biti ljubosumna, ker je Jan bolj izpostavljen, ne bi mogel biti dlje od resnice. Mislim, da sem v košarki naredila dovolj, in če ljudje ob tem vedo tudi, da sem Janova sestra, sem tega res vesela. Res daleč od tega, da bi videla kakšen problem ali da bi hotela, da bi bilo karkoli drugače.
Če bi njemu dovolili odigrati z vami dobri stari basket eden na enega oziroma eden na eno – kdo bi zmagal?
Jaz! (smeh)
Pri čemer moramo vedeti, da je on res dober košarkar.
Zelo je dober in vsekakor moram dopolniti svoj odgovor. Če bi on igral na polno na moč, ima tudi toliko košarkarskega znanja in tako hitre roke, da bi bilo zame nemogoče. Če bi pa stvar prilagodili toliko, da bi igrala brez fizičnega kontakta, pa bi res zmagala jaz. Ne bi bilo niti približno lahko, a bi zmagala.
Veliko se je govorilo o zgodovinskih razsežnostih tega, da je Jan kapetan nogometne reprezentance in vi kapetanka košarkarske ter da bi bila kapetana celo na isti dan ob isti uri – vi na evropskem prvenstvu, on v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Kako žal vam je, da zaradi višje sile do tega ne more priti?
Vem, da se je veliko govorilo, in moram reči, da sem ravno zaradi vse te pozornosti sama o tej zadevi začela razmišljati bolj, kot sem pred tem. In šele nato sem spoznala, da tako dvojno kapetanstvo res ni kar tako. Seveda ostaja dejstvo, da sva oba kapetana nacionalnih selekcij, žal pa res ne bo moglo priti do tega, da bova kot taka zaigrala hkrati. Seveda bi si Jan najbolj želel, da bi bil na voljo izbrani vrsti, a preprosto ne gre. Tako da bo njegova naloga navijati za obojne – za ekipo svoje sestre in za svoje kolege iz nogometne reprezentance. Bo že našel način, da mu bo uspelo.
