Najprej so soigralci poskrbeli za to, da je Slovenija vseeno, kljub Lukovi odsotnosti premagala Srbijo. da je postala evropska prvakinja, da so se uresničile četrt stoletne sanje vseh športnih navdušencev na sončni strani Alp. Soigralci so Luku prinesli zlato, za katerega je krvavel na prejšnjih tekmah in v polovici tega finala proti Srbiji. No, nato pa so mu pomagali še, da je prišel do vseh zasluženih nagrad in seveda tudi do dejanske kolajne.
Najprej je bil Luka Dončić na ceremoniji izbran v idealno peterko, a seveda ni mogel sam priti na parket, zato je ponj odšel kar najboljši igralec prvenstva. Da, prav ste prebrali, Goran Dragić, ki je tedaj že bil na mestu za priznanja, je šel 18-letniku nasproti in mu kot pravemu prijatelju - še več, pa ne zamerite besede, kot pravemu bojnemu tovarišu - pomagal do tam, kjer ga je čakalo več kot zasluženo priznanje.
No, še korak dlje pa so šli slovenski košarkarji, ko je bilo treba priti na podelitev kolajn in prečudovitega pokala. Dončića so prijatelji - pardon, pa ne zamerite, tovariši - preprosto naložili na svoje roke in ga kot velikega triumfatorja, kot ranjenega junaka, heroja, prinesli na stopničke. Prinesli po medaljo, prinesli po pokal. Prizor, ki je bil videti kot nekakšen simbolen prikaz tistega, kar smo gledali na celotnem prvenstvu.
Slovenija je bila ves čas ekipa, v kateri so tisti, ki so v danem trenutku lahko, nosili tiste, ki v danem trenutku niso mogli. Tako je bilo na prvi tekmi, tako je bilo na zadnji, tako je bil na vseh vmes in tako je bilo, ko je bilo treba priti po priznanja. Zares imenitno, zares epsko. To je brez kančka dvoma reprezentanca, po kateri se lahko zgledujejo ekipe v vseh športih in ki je postavil vzor za vse prihodnje rodove.
