Obstaja nepisana košarkarska teorija ali prepričanje, da naj bi bila hrbtenica košarkarske ekipe os od organizatorja igre prek vrhunskega strelca na zunanjem položaju do močnega, visokega in dokaj spretnega centra pod obročem. Če ima trener takšno trojico, ima dobro osnovo za gradnjo ekipe.
Slovenska reprezentanca je vselej imela vrhunske organizatorje in tudi danes jih ima, vendar selektorja Jureta Zdovca prav zaradi tega igralnega položaja boli glava. Po verjetni in skorajšnji potrditvi Gorana Dragića, da si ne bo premislil in bo zaradi družinskih razlogov izpustil letošnjo reprezentančno akcijo, se je moral obrniti k drugim rešitvam.
Nekaj časa je sicer gojil upanje, da bo pod zastavo dočakal skesanega Bena Udriha, vendar se je ta poškodoval, še vedno aktivni (nazadnje prav pri Zdovcu v turškem Gaziantepu) Jaka Lakovič pa je po domačem EuroBasketu končal reprezentančno zgodbo in je ne misli zapeljati v izredno nadaljevanje.
Odločitev selektorja za Jako Klobučarja, ki ga je imel v moštvu že na lanskem svetovnem prvenstvu, in izkušenega Nebojšo Joksimovića, ki ga je pred dvema letoma vključil Božidar Maljković, je pričakovana. Dvojici, ki bo morala prevzeti breme na svoja ramena in na najvišji ravni tekmovanja pokazati, iz kakšnega testa je, bo bržčas pomagal še nadarjeni Aleksej Nikolić, ki bo pred tem igral še na prvenstvu mlajših članov.
Zdovc v družbi Parkerja, Spanulisa, Diamantidisa, Riversa ...
Če kdo, potem Jure Zdovc dobro ve, kako pomembna je vloga organizatorja igre v ekipi. Tudi sam jo je opravljal – v Unionu Olimpiji, Limoges je denimo vodil do naslova evropskega klubskega prvaka, bil je »enka« jugoslovanske reprezentance, na prvih petih velikih tekmovanjih je dirigiral tudi v slovenski izbrani vrsti. Ko razmišljamo o organizatorjih igre, pomislimo na Tonyja Parkerja, ki je v Stožicah Francozom prinesel zlato. Grka Vasilis Spanulis in Dimitris Diamantidis sta v zadnjih letih nosila Olympiacos in Panathinaikos do evropskega vrha. In še vedno se spomnimo neumornega Davida Riversa, ki je pred našimi očmi moštvo iz Pireja skoraj povsem sam odpeljal do lovorike v Rimu. Že davnega leta 1997, ko je takrat še tivolski klub nekaj pomenil v Evropi ...
NEBOJŠA JOKSIMOVIĆ: KO TE SELEKTOR POKLIČE, NI VEČ NOBENEGA DVOMA
Ko je Zdovc na tiskovni konferenci, na kateri je razglasil seznam enajstih košarkarjev, ki bodo 18. julija začeli priprave (priključil jim bo še izbrance iz B-reprezentance), navdušeno izpostavil Joksimovića, češ da ni vedel, da takšni fantje v današnjem športu še obstajajo, je mislil na Primorčevo navdušenje ob reprezentančnem vabilu. "Po pravici povedano, sem bil presenečen. Selektor me je vprašal, kakšno je moje razmišljanje o reprezentanci," pravi 33-letni Koprčan, ki ta del svoje kariere povezuje izključno s častjo in neizmernim veseljem: "To, da zastopaš svojo državo, je nekaj največjega. Ko te selektor pokliče, ni več nobenega dvoma."
Nebojša ni pričakoval vabila, saj ni pričakoval, da bo Goran Dragić odpovedal: "Žal mi je, da ga ne bo. Tisti, ki smo kdaj igrali z njim, se zavedamo, kakšen igralec je. Zdaj bo vse breme padlo na nas, ki smo se znašli na tem mestu. Preprosto moramo prevzeti odgovornost. Za naju z Jako (Klobučarjem, op. p.) to sicer ni naravni igralni položaj, vendar se lahko dobro dopolnjujeva."
V zadnji sezoni član Krke se je na domačem EuroBasketu izkazal z igro v obrambi. Takšen pristop vedno zagovarja, češ da se vse začne z garanjem pod svojim obročem: "Takrat smo sprejeli takšno filozofijo Božidarja Maljkovića. Z dobro obrambo steče tudi napad, predvsem pa je vodilo hiter prehod na nasprotno stran igrišča."
Nebojša je pri triintridesetih v zaključni fazi kariere, vendar odnehati še ne namerava. Danes je prost igralec na tržišču in prav nič zaletav. Zato tudi ni skočil ob prvi ponudbi, ki je v preteklih dneh prišla na njegov naslov: "Bila je zanimiva, predvsem finančno, vendar bom raje počakal. Še je čas ..."
JAKA KLOBUČAR: Z NEBOJŠO SE NE BOVA USTRAŠILA
Jaka Klobučar je prvič zaigral za člansko izbrano vrsto pri rosnih dvajsetih na prvenstvu stare celine v Španiji (leta 2007), takrat mu je vabilo izročil Aleš Pipan. Kot pravi, na prvih štirih velikih tekmovanjih ni bil v ospredju: "Vedno sem imel stransko vlogo, na lanskem svetovnem prvenstvu pa sem več igral. Moja vloga je bila večja še posebej v prvem delu priprav, ko v ekipi še ni bilo Gogija. Za seboj imam dve polni sezoni brez večjih težav, zato sem maksimalno pripravljen."
Jaka se strinja, da je odsotnost najboljšega slovenskega košarkarja velik udarec za reprezentanco, vendar ob tem ponavlja besede selektorja: "Kogar ni, brez njega se mora." In nadaljuje: "Tisti, ki bomo Gogija nadomeščali, bomo dali vse od sebe in skušali zakrpati to luknjo. Z Nebojšo vendarle imava toliko izkušenj, da se ne bova ustrašila izziva. Mislim, da lahko dobro pokrijeva ta igralni položaj."
Jaka je v pretekli sezoni igral v nemškem Ulmu, kjer je bil z vrhunsko organizacijo v klubu nadvse zadovoljen, nekoliko manj z igrami. Kritično se ozira predvsem na drugi del sezone, ki bi moral biti po njegovih besedah boljši. Njegova klubska prihodnost je za zdaj še negotova. Pravi, da so Nemci zainteresirani za nadaljevanje sodelovanja, sam pa o takšnem scenariju še ni prepričan.
