© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Igor Đurović
Igor Đurović
19.12.2015 18:47:02

Ekskluziven intervju z Nevenom Spahijo: Sagadinova Olimpija je bila institucija

Reuters

V otroških letih najboljši prijatelj Dražena Petrovića je na povabilo Zmaga Sagadina prišel v Olimpijo za vodjo mladinskega pogona ter bil s košarkarji novomeške Krke leta 2003 državni prvak in finalist evropskega pokala Uleb. Naslove je osvajal še v Litvi z Lietuvas Rytasom, v Izraelu z Maccabijem, na Hrvaškem s Cibono, v Španiji s Tau Ceramico in v Turčiji s Fenerbahčejem, z Valencio pa je osvojil evropski pokal. Zdaj je v štabu Atlanta Hawksov.

Kako ste se znašli v Atlanti, kjer ste že drugo leto?
Prišel sem na povabilo prvega trenerja, s katerim se poznava že dolga leta. Sprejeli so me kot izkušenega in starejšega trenerja, kar mi še ne gre v glavo, saj se nimam za tako starega. Včasih sem bil med najmlajšimi, zdaj pa sem med najstarejšimi. Naša strokovna ekipa je ena najmlajših v ligi. Liga NBA mi je vedno predstavljala izziv in željo, a sem se ne da priti, kadar hočeš in želiš, ampak ko te pokličejo. S svojim statusom sem zelo zadovoljen. Kar pa zadeva status, je med obema letoma velika razlika. Zdaj natančno vem, kaj me čaka, sem izkušenejši in glede dogajanja v ligi vem veliko več. Lažje se znajdem, saj mi je lani stalno zmanjkovalo časa za vse. Letos ga imam še preveč.

Kakšna je vaša vloga?
Vse, kar vidite, je tako imenovani "player development" (razvoj igralcev, op. p.). Imamo razdeljene vloge, mene kot starejšega trenerja so razporedili za skavtiranje nasprotnika in ne delam toliko z igralci kot drugi. Upoštevajo me pri sprejemanju nekaterih pomembnih odločitev in idej ter pri marsičem od tistega, kar sem izkusil v življenju ter tako pridobil z izkušnjami.

Kdaj bo po vašem prišel čas, ko bo kako NBA-ekipo vodil prvi evropski trener?
To je težko predvideti. Tega nikoli ni mogoče reči s stoodstotno prepričanostjo, a 80-odstotno verjamem, da bo, ko bo za to prišel čas, tak trener moral prihajati iz lige NBA in ne neposredno iz Evrope. Upam, da se bo to zgodilo čim prej. To pa zato, ker je to praktično drug šport, vse je drugače, veljajo drugačna pravila, obstaja drugačno ozadje. Prepričan sem, da bo ta trener moral najprej preživeti določeno obdobje tukaj in šele potem prevzeti vodenje.

Prvi trener Atlante Mike Budenholzer nima lahke naloge z ekipo ponoviti lanske dosežke in jih po možnosti še preseči.
Lanska sezona je bila najuspešnejša v zgodovini franšize. Kar pa zadeva letošnje igre, je tudi zaradi lanske zelo veliko pritiska na igralcih, ki jih poskušamo predvsem sprostiti. Mislim, da lahko igramo veliko bolje in da trenutno zaostajamo za dve ali tri zmage. V bistvu je majhna razlika med našo trenutno uvrstitvijo in vodilnimi ekipami.

Kaj pa je drugače v primerjavi s San Antoniem, kjer ste se z Budenholzerjem, ki vas je pripeljal v Atlanto, tudi spoznali?
Praktično je stvar enaka. Razlike so samo v podrobnostih. Sistem je isti, saj je bil on tam kot trener kar 19 let Popovichev pomočnik.

Končnica je torej glavni tekmovalni cilj vašega kluba v tej sezoni?
Če se ne uvrstimo v končnico, bi bil to za nas velik neuspeh. To bi bila katastrofa, saj sem prepričan, da smo dobra ekipa, ki je zrela za končnico.

Vedno več igralcev je iz Evrope, letos po trije tudi iz Hrvaške in Slovenije.
Problem Evrope je ravno to, da vsi najboljši evropski igralci igrajo v ligi NBA. Na prste ene roke lahko preštejete evropske igralce, ki bi lahko zdaj igrali v ligi NBA. Mogoče so med njimi nekateri celo Američani. Ne bi zdaj o imenih, a če okrog 60 igralcev iz Evrope igra tukaj, je povsem jasno, da je s tem Evropa oškodovana.

Težave z razdrobljenostjo ima celotna evropska košarka.
Da, finančna kriza je evropske klube dotolkla, najhuje od vsega pa je to, da največji talenti odhajajo zelo zgodaj. Na primer, Mario Hezonja bi bil zagotovo eden najboljših evropskih igralcev, ki pa se je prišel sem učit in napredovat. Način, na katerega se igra v Evropi, je drugačen in igralci se z njim zelo težko pripravijo na tisto, kar jih čaka tukaj.

Zakaj je bilo včasih tako težko priti v ligo NBA, zdaj pa je tako lahko?
Včasih so Kukoč, Dražen, Rađa, Sabonis in podobni v Evropi ostajali do 28. leta, danes pa je povsem drugače in prihajajo veliko mlajši. Tako se na primer talenti, kot sta Hezonja in Šarić, zelo težko razvijejo v evropskem okolju. Kot prvo, liga NBA ni več ameriška liga, ampak je mednarodni proizvod. Ameriški trenerji nekoč niso vedeli veliko o evropski košarki, do nje so bili nezaupljivi. Nikoli pa ni bilo vprašljivo, ali se bo nekega dne zgodilo to, kar se je.

Med prvimi je prišel veliki Arvidas Sabonis.
Sabonis je prišel sem z obema operiranima kolenoma in tukaj ustvaril veliko kariero. Če bi bil tukaj že pri 21, 22 letih, bi bil v razredu Kareema Abdula Jabaarja ali Wilta Chamberlaina. O tem niti najmanj ne dvomim.

Kaj pa vaš najboljši prijatelj iz otroštva Dražen, ki bi naredil še veliko večjo kariero, če bi prišel prej in če se njegovo življenje ne bi tragično končalo?
V vsakem primeru bi bil zvezda. Taki ljudje se rodijo redko in izboljšajo vse okoli sebe: trenerja, soigralce in ekipo v celoti.

Dobro ste poznali Dražena, kako bi ga primerjali s sedanjimi zvezdniki in igralci, ki gredo po njegovih stopinjah?
Ko primerjam sedanje igralce z njihovim pristopom k treningu in fanatizmom, ki ga je imel Dražen, kar zadeva število delovnih ur ter volje do treninga, je to velika razlika. Ne da se primerjati.

Podpisali ste novo triletno pogodbo, kar pomeni, da ste se v Atlanti dobro znašli.
Da, zelo sem zadovoljen in verjamem, da se bo tako nadaljevalo.

Življenje v Atlanti je lepo, v Georgii pa je večina prebivalcev temnopolta, mar ne?
Tega nisem opazil, saj sem barvno slep (smeh). Standard v Atlanti je zelo visok. Imamo neverjeten predel mesta in vsi igralci, ki pridejo v Atlanto, gredo tja.

Po kraji italijanskega sodnika LaMonice v četrtfinalu EP-ja 2005 na tekmi s Španijo ste izjavili, da nikoli večne boste vodili nobene ekipe v Fibinih tekmovanjih, a kmalu zatem izjavili, da nikoli ne reci nikoli. Kako je zdaj s tem?
Čas je naredil svoje. S tisto izjavo sem hotel pozornost usmeriti na tedanji Fibin sistem, ki je bil zame tragikomičen. Ne morem verjeti, da se organizira neko prvenstvo in se potem ekipe ne razvršča po uvrstitvah, ampak se deli nekakšna vabila. To pa ni bilo nič drugega kot figura za velike nacionalne zveze, ki so imele denar za plačevanje teh vabil. Ali so to storili zaradi denarja ali zaradi česa drugega, ne vem. Vem pa, da si je Hrvaška tedaj zaslužila uvrstitev na svetovno prvenstvo na Japonsko. Vsako prvenstvo, na katerem se delijo taka vabila, zame ni nič drugega kot farsa.

Ali lahko tako kot Ettore Messina iz San Antonia kljub pogodbi prevzamete kakšno evropsko reprezentanco?
Lahko, s tem ni nobenih težav. Kar zadeva Hrvaško, se je na tamkajšnji zvezi marsikaj spremenilo. Prišli so novi ljudje, a mene do danes ni kontaktiral še nihče. Tega ne zamerim nikomur. Kar pa zadeva mene in glavnega trenerja ter vodilne v klubu, ne bi bilo nobenega problema in bi se lahko dogovorili.

Ali nam lahko predstavite svoj pogled na razvoj Gorana Dragića in Bena Udriha v ligi NBA?
Bena poznam že zelo dolgo. Za San Antonio je naredil vse, zaradi česar so ga tja tudi pripeljali. Bil je dvakratni prvak, Dragić pa ima nalogo, da to šele postane. Iskreno upam, da mu bo uspelo, saj ga imam kot igralca zelo rad. V Miamiju ima odprta vrata, resnici na ljubo pa se je z Wadom srečal v trenutku, ko ta ni več, kar je bil. Ne morem trditi, da se poslavlja, a to ni več tisti Wade, ki je osvajal prvenstva.

Vujačić?
Z njim sva si zelo blizu in sem vesel, da se je vrnil v ligo NBA. Mislim, da mu ta košarka ustreza bolj kot evropska in bi moral biti tu ves čas. Z vrnitvijo iz Evrope je izgubil nekaj minutaže.

NBA-igralci ne bodo igrali v kvalifikacijah.
To je zame katastrofa. Ne razumem te odločitve, ker je usmerjena neposredno proti košarki. Oslabljene bodo vse reprezentance.

Kako spremljate dogajanje v Sloveniji oziroma doma na Hrvaškem?
Bolj slabo spremljam, a kolikor se le da, berem in vem za rezultate. Slišim se s kolegi trenerji in po tej strani sem na tekočem, a vseeno mi za to zmanjkuje časa.

Kako pa se spominjate svojega trenerskega prihoda v Slovenijo, kjer ste se trenersko prvič uveljavili? Kako se spominjate dni, ko ste delovali v Olimpiji?
Slovenija je moja druga država. Moja starejša hčerka Bruna se je rodila v Ljubljani. S številnimi prijatelji sem v stalnem stiku in jo zelo pogrešam.

Slovenija vam je torej ostala v lepem spominu?
Najlepšem. Moja druga domovina. Na Slovenijo sem navezan zaradi številnih dogodkov. Ne samo zato, ker se je tam začela moja trenerska kariera, ko me je poklical Zmago Sagadin.

To se je zgodilo leta 1996 ...
Neverjetno, da pri tolikšni časovni oddaljenosti lahko ugotovim, kako napredni smo bili glede na ostale in na čas. Sagadin mogoče ni bil najboljši po osvojenih lovorikah, po številu igralcev pa zagotovo. Pravzaprav mi tu v ligi NBA zdaj počnemo nekaj, kar je Zmago delal že takrat, ko sem bil jaz njegov pomočnik. To je fascinantno in lahko vam povem, da je bil moj prihod v Slovenijo odločilen za trenerski razvoj.

Ni žalostno, da je Sagadin končal, kot je, oziroma da zanj ne najdejo mesta glavnega svetovalca v Olimpiji ali na zvezi? Škoda, da ni odšel v kak velik klub v tujini, kajne?
Sagadinova Olimpija je bila institucija. Zmago je delal samo na področju nekdanje Jugoslavije in kratek čas v Litvi. Imel je številne ponudbe, a se je odločil, da bo delal samo na domačem prostoru. Ko si na tak način omejite delovno področje, vam je kasneje v karieri lahko žal, a Zmago je lahko zadovoljen s tistim, kar je dosegel. Olimpija je bila z njim in Lorbkom top evropska organizacija. Upam si trditi, da med vsemi, s katerimi sem delal in so bili zelo vplivni ter ugledni, nisem srečal takih dveh ljudi. Zame sta bila najpomembnejša človeka v karieri, ki se je obrnila prav zaradi njiju.

In kako ob vsem tem komentirate, da takih ljudi ni več zraven v slovenski košarki, podobne težave pa imate tudi na Hrvaškem?
Čudni so ti naši prostori. Zelo čudni. Taka imena v ZDA nikoli niso ob strani, vedno so prisotna. Tukaj leta niso pomembna. Gre samo za to, ali si želiš ali ne. Taka imena morajo biti vedno zraven. Vedno!