(Foto)reportaža s tekme Zvezda – PAO: Tecite, zajci

V tistem trenutku me je namreč na mojem sedežu za košem zazeblo, skozi telo mi je šel čuden občutek hladnega.

A hitro sem ugotovil, da se ni zgodilo nič takega, da klimatska naprava morda sicer deluje, a je enako vroče, kot je bilo še maloprej, da vrat niso odprli, da se tudi strop dvorane ni dvignil. Pa ga je najbrž kar malo privzdigovalo od tistega, kar se je dogajalo v njej.

Spoznal sem, da me je zazeblo od ježenja, od tega, ker so mi šle pokonci kocine od občutkov ob navijanju pred začetkom tekme Crvena zvezda – Panathinaikos.

Še niti dobro nisva stopila iz taksija, že je proti nama z Arsenom stopil starejši moški, in ko je bil ob nama, prav po tiho vprašal, ali potrebujeva vstopnici. Nisva še naredila niti 30 naslednjih korakov, že se je postopek ponovil pri nekem drugem možakarju, in ko sva malo zaokrožila okrog dvorane, naju je to doletelo še nekajkrat. Najizvirnejši je bil tisti, ki se nama je približal od zadaj, da sva najprej zaslišala njegov glas, šele nato pa zagledala njegovo postavo.

"Vstopnice, potrebujete vstopnice?" je tudi on zašepetal, in ko sva odkimala, pospešil korak ter šel dalje iskat nove obraze. Očitno je bilo, da so vsi zelo pazljivi pri svojem početju in skrbno opazujejo, da ne bi vprašali napačnega oziroma da jih morda ne bi opazil kdo od številnih policistov, ki jih že takrat ni manjkalo.

Do tekme sta bili še slabi dve uri, zato ljudi pred dvorano še ni bilo prav veliko, očitno pa je bila večina izmed njih prav "tapkarošev", kot jim pravijo, tistih, ki služijo s tem, da preprodajajo vstopnice, torej prodajajo podarjene ali dražje prodajajo kupljene. In ta večer bi lahko bil eden tistih, ko so domov prišli z lepim dobičkom. V Pionirju je gostoval PAO.

KDOR JE NJIHOV, JE TUDI NAŠ SOVRAŽNIK
Ni ravno Partizan, nasprotnik, s katerim se seveda ne more meriti nihče drug, rivalstvo ali včasih že kar sovraštvo do mestnega tekmeca je pač nekaj posebnega že desetletja, a če bi sestavljali lestvico klubov, ki pri navijačih Zvezde vzbudijo prav posebna čustva in gorečnost, potem bi se Panathinaikos znašel zelo visoko. Najbrž kar takoj za PAOK-om, klubom, katerega navijači so v zelo dobrih odnosih s Partizanovimi.

Grčija in Srbija imata veliko takšnih in drugačnih vezi v športu, prav tako navijači, tudi Zvezdini seveda. Pobrateni so s privrženci Olympiakosa, ti pa so, kot je znano, smrtni – in ta beseda včasih ni le figurativna – sovražniki navijačev Panathinaikosa. In kdor je njihov sovražnik, je naš sovražnik, je geslo enih in drugih, in prav zato je bila za Zvezdine privržence četrtkova tekma še malce drugačna od kakšne druge.

V tekmovalnem smislu Zvezdi ni pomenila prav veliko, čeprav se njeni igralci in strokovno vodstvo seveda nikakor ne bi strinjali s tako trditvijo. In imeli bi navsezadnje zelo prav, saj je vsaka zmaga pomembna, evroligaška toliko bolj, če je dosežena nad klubom, kot je Panathinaikos, še pridobi vrednost.

Zmaga je tudi najlepše slovo od evroligaške sezone, darilo navijačem za vzpodbudo v njej. To je bila Zvezdina zadnja tekma v evroligi letos, v tekmovanju, v katerem je nastopala drugo leto zapored, in že pred zadnjim krogom drugega dela se je vedelo, da ne more napredovati še stopničko višje, v četrtfinale.

Je pa bil temu blizu Panathinaikos, ki se je za dve prosti mesti boril s še dvema kluboma, pri tem pa imel usodo v svojih rokah. A to ni pomenilo, da je bilo delo lahko. Premagati je moral Zvezdo v kotlu Pionirja ali pa upati, da Alba doma ne bo premagala Maccabija v tekmi, ki se je začela tričetrt ure prej. Alba, na klopi katere sedi srbski strateg Saša Obradović.

"Kako igra Sale?" me je ves čas hodil spraševat in gledat rezultat na mojem računalniku neki moški, ki je želel, da se izpolnita oba pogoja, ki bi Panathinaikos spravila stran od četrtfinala. Srčno si je želel, da bi Srbi oziroma zvezdaši, saj je tudi Obradović zapisan rdeče-beli barvi, preprečili grškim prvakom pot v izločilne boje. In pri tem je bil vse prej kot osamljen.

KDO V RESNICI NE SME KADITI?
"PAO, PAO, ai gamisou PAO," oziroma nekaj podobnega je v grščini s tribun že pred začetkom tekme iz tisočerih grl grmelo v en glas. Uradno jih je bilo v dvorani 6156, neuradno pa zagotovo še precej več, saj so bili na nekaterih mestih natlačeni kot sardine. In potem je sledila koreografija, ob njej pa pesem, zaradi katere me je spreletaval srh, opisan na začetku zgodbe, a v pozitivnem smislu seveda. Res polne tribune norih navijačev, kot gre del besedila v njej.

Prva vrsta ob parketu, tribuna za košem, VIP-loža, sedeži v čisto levem, desnem zgornjem kotu dvorane, tisti na sredini, mamica z otrokom pred seboj, uglajen moški s kravato, priletni možakar, družina z mamo, očetom in sinom, gospe, gospodje, mladi, stari, vsi! Vsi so kot na ukaz vstali s svojih sedežev – in v veliki večini stali vse do konca tekme – in na ves glas začeli navijati. Težko ostaneš ravnodušen, posebej če pomisliš na naše dvorane in vzdušje v njih. V Sloveniji bi bili veseli že, če bi bilo tako, kot je bilo v Pionirju, ko so se igralci šele hodili ogrevat.

Vsak, ki je prišel na parket, je bil z že takrat lepo polnih tribun pozdravljen z navijanjem oziroma glasnimi žvižgi, če je šlo za košarkarja Panathinaikosa. Spomini so ušli na stari Tivoli in tekme Olimpije v jugoslovanski ligi, ko je bilo mnogokrat podobno in so takrat tudi v Ljubljani gostje že ob prvem prihodu v dvorano začutili, da jim tu ne bo lahko. Pa še nekaj je obudilo spomine na tekme v Tivoliju, tako košarkarske in morda še bolj hokejske.

Ko je že v prvi četrtini srečanja v nos prišel tisti tako znan, a hkrati nekoliko pozabljen vonj v dvorani, in ko se je v drugem polčasu začela iz minute v minuto večati meglica v njej, si nisem mogel kaj, da se ne bi nasmehnil. Cigarete. Ljudje brez vsakršnih zadržkov veselo kadijo v dvorani, v kateri se napisi, da je tako početje prepovedano, zdijo, kot bi bili namenjeni tistim na parketu, in ne onim ob njem. Kadilo pa se je vedno bolj, tako kot je naraščala napetost na srečanju. A čisto vsi vseeno niso bili tako zelo nervozni, vsaj ne zaradi tekme.

STROKOVNJAKA ZA PLESALKE
"Dajmo, dajmo že," je vpil moški, ki je bil poleg mene na novinarskem mestu. Nisem prepričan, da je bil novinar, saj ni imel računalnika, ni imel niti fotoaparata, ničesar si ni zapisoval.

Res je spremljal tudi dogajanje na parketu, a še bolj ga je zanimalo nekaj drugega. In temu so bili namenjeni njegovi vzkliki. Najbolj nestrpno je čakal na minute odmora, takrat je bilo na parketu tisto, kar je najbolj privlačilo njegovo pozornost. Pardon, tiste. Dekleta, ki plešejo med minutami odmora.

Podoben kaliber je bil tudi njegov kolega in skupaj sta vsakič znova komaj dočakala, da je kateri od trenerjev vzel minuto odmora in je napočil njun trenutek. Pravzaprav je bil tisto le vrhunec, obilo dela pa sta imela tudi že prej, ko sta komentirala, katera "postava" mladenk bo šla na parket, kako so oblečene, katera mora paziti, da ji ne bo kaj preveč pogledalo izza obleke, in podobno.

In ko so se nato po minutnem nastopu vračale s parketa, spet komentarji, katera je bila najboljša, katera je kaj naredila narobe, kateri se je najlepše dvigalo krilo. Strokovnjaka, skratka.

Med tem je možakar, ki ga je zanimalo, kako se razpleta tekma med Albo in Maccabijem kar "bivakiral" pri meni, saj se mu ni dalo nenehno delati tistih nekaj korakov, ki so ločili njegov in moj stol. In njegova nervoza se je večala dvojno. Panathinaikos je po vodstvu Zvezde v prvem polčasu prevzel pobudo in vodil, po njegovih željah pa se ni razpletal niti dvoboj v Berlinu.

"Ah, kaj delaš Sale?" se je na daljavo jezil na trenerja Albe Obradovića, vmes pa nenehno komentiral tudi dogajanje na parketu Pionirja. "Ne tako! Daj, podaj že! Zakaj ne mečeš? Kaj ti je, si nor?" in podobni stavki, seveda vsakič znova pospremljeni z dodatkom sočnih psovk, so prihajali iz njegovih ust.

Zagotovo bi potreboval cigareto, zadah iz ust je razkrival, da je kadilec, a tam ob robu parketa bi bilo kaj takega vendarle malo preveč očitno. Srečanje v Berlinu se je končalo, Alba je izgubila, Panathinaikos je imel posledično zagotovljeno napredovanje v izločilne boje. Jasno je pokazal, da mu ni vseeno, ker se je razpletlo tako.

Potem je zaostajala še Zvezda, dobrih 40 sekund pred koncem še za tri točke, dokler Jaka Blažič ni dobil žoge v levem kotu oziroma desnem z najinega zornega kota, nekaj korakov od naju, in jo zalučal proti košu.

Tisto, kar se je zgodilo nekaj trenutkov pozneje, ko je šla žoga skozi obroč, nad Blažičem pa je bil storjen še prekršek, se težko opiše z besedami. Izlive čustev, ki so se takrat sproščala, je preprosto treba doživeti. Lahko pa rečem, da je bilo ob vsesplošni eksploziji navdušenja lepo biti Slovenec v Pionirju in da sem naenkrat poosebljal tudi Jako ter namesto njega prejemal čestitke.

BLAŽIČ: LEPA ZMAGA, NIČ DRUGEGA
Zvezda je nato zmagala, vsi so se strinjali, da je bila Blažičeva trojka še bolj pomembna od zadetih prostih metov Bobija Marjanovića dve sekundi do izteka. Pionir je rajal, navijačem je bilo v uteho vsaj nekaj, če že slavje ni bilo popolno, kot bi bilo ob izpadu Panathinaikosa. "Tecite, zajci!" so vpili igralcem grške ekipe besede, ki so bile zapisane tudi na zastavah in transparentih, in na drugi strani glasno pozdravljali svoje junake.

Blažič je bil eden glavnih. "Občutek je lep. Panathinaikos je igral ozko obrambo, da je zapiral Bobija, in imeli smo veliko odprtih metov za tri. V lanski sezoni sem že kdaj zadel pomemben koš za priključek, tudi letos. Imamo pa toliko igralcev, ki lahko zadenejo. Največkrat žogo vzame Williams, ki je najbolj izkušen. Tokrat pa mi je lepo podal in sem vrgel. Včasih zadeneš, včasih ne. Tokrat sem in res je lepo," je precej mirno, in kot bi se branil pretirane pozornosti po tekmi, razlagal v garderobi.

Brez evforije, kot da ne bi kakšne pol ure prej v delirij spravil vse dvorane. "Lepa zmaga, nič drugega. Končali smo, kot smo morali, igrali smo za navijače, se borili do konca, taka je miselnost te ekipe. Za samozavest pred končnico lige ABA je dobro zmagati na taki tekmi," je še dodal in nakazal, kaj je tisto, zaradi česar bi ob uspehu gotovo tudi sam pokazal še precej več čustev. O tem pa v prihodnjih dneh.