Težko boste našli koga, ki ne bi menil, da je imel predispozicije, da postane eden najboljših v svojem poslu. A to ni nikoli postal. Roya Tarpleyja so premagale droge, ki so mu uničile kariero, bile pa so tudi razlog, da se je pred dnevi njegovo srce za vedno ustavilo. Bil je star 50 let.
Kdor je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začel spremljati posnetke tekem lige NBA na koprski televiziji s komentarjem legendarnega Dana Petersona, se ni mogel izogniti srečanjem Dallas Mavericksov. Mark Aguirre je bil takrat njihova največja zvezda, v ekipi so bili še Rolando Blackman, Derek Harper, pa recimo Nemec Detlef Schrempf, njegov rojak Uwe Blab in na položaju centra Roy Tarpley.
Telički so ga kot sedmega izbrali na naboru leta 1986, pri svojih 211 centimetrih je bil redko videna kombinacija moči in hitrosti. V prvi sezoni je bil izbran v prvo moštvo novincev, v naslednji je bil najboljši šesti mož lige. Sezona 1987/88 je bila njegova najboljša v karieri, Dallas je takrat prišel do finala zahodne konference, sam pa je k temu prispeval 17,9 točke in 12,9 skoka na tekmo. Pričakovalo se je, da bo še napredoval, da bo storil še korak naprej in popeljal Dallas v finale lige, morda celo do naslova, sebe pa zasidral med najboljše igralce v ligi, a po tistem nikoli več ni bil tako dober. Kmalu je postalo jasno, zakaj.
Ko sem zaslužil ogromno denarja, sem mislil, da lahko žuriram in zraven še igram košarko. Pa se ni izšlo. Izkazalo se je, da sem hodil le še z zabave na zabavo. Zaradi veliko denarja sem sprejemal same napačne odločitve.
POMOČ MENTORJA
Osemdeseta so bila leta, v katerih so droge globoko zakorakale v najmočnejšo ligo na svetu. Drugi izbor nabora leta 1986, na katerem je bil tudi Tarpley, Len Bias, nikoli ni igral v ligi NBA, zaradi prevelikega odmerka kokaina je umrl le tri dni po naboru. Tretji izbor takrat je bil Chris Washburn, šesti pa William Bedford in oba sta bila v karierah bolj znana po težavah z drogami kot košarki, v kateri nista pustila globljih sledi.
Pri Tarpleyju je kazalo, da se bo uspel izogniti nevarnemu vrtincu, iz katerega je težko najti izhod. "Imel je potencial, da postane izjemen igralec. Vsi, s katerimi smo se pogovarjali, so nam zatrjevali, da na univerzi ni imel težav," se je spominjal Norm Sonju, ki je bil leta 1986 izvršni direktor Dallasa. A prve težavice so se vseeno pojavljale že takrat, in da vseeno ne bi šlo kaj narobe, so v klubu Tarpleyju dodelili mentorja. Najboljšega igralca Aguirreja. "Bil je krasna oseba z res velikim srcem. In zelo nadarjen. Takih je bilo malo. Redkokdo, če sploh, je zmogel to, kar je počel on. Že takrat, ko sem bil še v Dallasu, je bil najboljši igralec Teličkov. Zadeval sem lahko tudi jaz, nisem pa mogel ujeti 20 žog, kot jih je on. Bil je res zelo koristen," je te dni z bolečino v srcu ob smrti nekdanjega soigralca pripovedoval Aguirre.
Pred 28 leti je Tarpleyja povabil, da bi živel v njegovi hiši. "Rekel sem mu, da mu lahko pomagam, a sem postavil pogoj, da se mora preseliti k meni. Skupaj sva bila dve leti." Točno tisti dve leti, v katerih je Tarpley igral zelo dobro. "Bil je čist, to zagotavljam. Pri meni si ni upal jemati ničesar, tega mu ne bi pustil, kar je dobro vedel. Takrat ni bilo nobenih kazni, nobenih suspenzov," je dejal Aguirre.
DRUGI POSKUS HITRO KONČAN
A v sezoni 1988/89 je slednji odšel v Detroit in praktično istočasno so se za Tarpleyja začele težave. Že po petih tekmah v sezoni 1989/90 je bil suspendiran zaradi vožnje pod vplivom prepovedanih substanc in upiranju aretaciji. Leta 1991 je sledil nov suspenz, nekaj mesecev pozneje še tretji in prva izključitev iz lige zaradi jemanja drog.
Igral je v nižjih ameriških ligah, za dve leti nato odšel v Evropo in igral za Aris ter Olympiakos. Leta 1994 se je lahko vrnil v ligo NBA, spet v Dallas, in to skozi velika vrata. Najavili so ga kot veliko okrepitev, kot bodočega zvezdnika, podpisal je šestletno, 20 milijonov dolarjev vredno pogodbo. Toda bilo je prelepo, da bi trajalo. Tri leta neigranja v ligi NBA niso odpravila njegovih težav, poleg tega ga v klubu, čeprav se to ob tolikem denarju, kot so mu ga namenili, sliši čudno, niso dobro sprejeli.
Ni se preveč dobro razumel z navijači, še manj s trenerjem, zdelo se je, kot da vsi le čakajo na novo napako, ki jo bo storil. Prav dolgo jim ni bilo treba čakati in leta 1995 je bil še enkrat, tokrat dokončno in za vedno, izključen iz lige. Spet je odšel na staro celino, igral v Grčiji in na Cipru, nato še po eno sezono v Rusiji in na Kitajskem. Leta 2001 se je vrnil v domovino in nekaj let še služil nekaj drobiža v nižjih ligah, nazadnje je leta 2006 igral za neki klub iz Michigana, odkoder je prihajal.
"Če bi ostal zdrav, bi bil zagotovo med 50 najboljšimi košarkarji vseh časov. Znal je vse: zadevati, skakati, podajati, igrati obrambo," pravi Brad Davis, ki je z njim igral v Dallasu. Znal je tudi zajemati življenje z veliko žlico, na žalost preveliko. "Ko sem zaslužil ogromno denarja, sem mislil, da lahko žuriram in zraven še igram košarko. Pa se ni izšlo. Izkazalo se je, da sem hodil le še z zabave na zabavo. Zaradi veliko denarja sem sprejemal same napačne odločitve," je nekoč odkrito priznal Tarpley, ki je skupaj v ligi NBA odigral 280 tekem in v povprečju dosegal 12,6 točke ter deset skokov.
Tudi po koncu igralske poti, ko je večina denarja že davno pošla in se je le s težavo prebijal skozi življenje, so bile težave z alkoholom in drogami stalnica. Še najlažje je bilo, če se je sveta okoli sebe čim manj zavedal, zato je vase vseskozi vnašal razne droge. Telo je bilo zastrupljeno in pred dnevi srce ni več vzdržalo. Srce, ki je, to ob smrti poudarjajo vsi, bilo vedno čisto in nepokvarjeno.
