V tedenski rubriki tiskane izdaje EKipe SN Povabilo na kavo je Balažić razkril svojo življenjsko zgodbo. V tistem kočljivem obdobju za vsakega najstnika se mu je svet obrnil na glavo, čez noč je namreč zaradi infarkta izgubil očeta, le nekaj mesecev pozneje pa so sledile zdravstvene težave in diagnoza: sladkorna bolezen. "V tistem obdobju sem povsem prenehal igrati košarko in tudi opustil šolanje, da bi se naučil živeti na novo. Pol leta po postavljeni diagnozi sem potreboval, da sem se sploh navadil na novo življenje, nikoli pa si nisem mislil, da bom lahko še kdaj resno igral košarko," je o najtemnejšem obdobju svojega življenja pripovedoval Balažić. Na vprašanje, ali sta bila sladkorna bolezen in šok ob očetovi smrti kakorkoli povezana, nam je dejal: "Pravijo, da sta bila. Tudi časovno se ujema, saj sem diagnozo dobil pol leta po očetovi smrti. Takrat sem bil ravno z ekipo v Rimu na tekmi. Zgodilo se je zvečer med treningom, naslednje jutro pa sem izvedel. Nisem ostal na tekmi, temveč sem takoj odletel domov. Res je bilo nepričakovano, saj je bil do tistega trenutka zdrav. Bilo je kot strela z jasnega, vse mi je padlo dol," je priznal Jure. Kar nekaj časa je potreboval, da se je spet postavil na noge, nato pa je sledil nov šok v obliki bolezni.
Na začetku kariere sem bolezen skrival
Najprej je košarkar novomeške Krke povedal, kakšni so bili prvi simptomi, ki so se pojavili pri njem. "V tistem času sem igral za Slovana, tja sem se iz Krke preselil prav zaradi fakultete. Kar naenkrat sem shujšal, bil sem utrujen in vedno žejen, nikakor se nisem mogel odžejati," je opisal svoje težave na začetku. Toda vsem simptomom sprva ni pripisoval velikega pomena, niti v najbolj norih sanjah ni pomislil na to, da bi lahko bil sladkorni bolnik. Kar nekaj vode je preteklo, preden je Jure poiskal pomoč in dobil diagnozo. "Moj stric je zdravnik, in ko sem mu povedal simptome, je takoj predvidel, kaj bi lahko bilo narobe z mano. Izmeril mi je raven sladkorja in vse je bilo jasno," je povedal nekdanji slovenski reprezentant. Tudi to je bil eden tistih trenutkov, ko se mu je življenje postavilo na glavo. Takrat ni niti pomislil na to, da bi spet profesionalno igral košarko, tudi zdravniki niso znali predvideti, kaj bo prinesel jutri, saj se s takšnim ali podobnim primerom ne srečajo pogosto. "Diabetolog mi je rekel, da bom lahko igral, če se bom na različnih področjih bolj nadzoroval, mnogi pa so me takoj, ko so slišali, da sem bolan, odpisali. Toda počasi sem se sam na sebi učil, kako dozirati inzulin, kako delati meritve in kako živeti s sladkorno boleznijo glede na bioritem športnika. Zdravniki lahko veliko svetujejo glede na povprečnega človeka, kar pa profesionalni športniki nismo, saj se naš dan velikokrat konča pozno, včasih imamo do pol enajstih tekme."
Balažić je še podrobno razložil, kako poteka njegov dan profesionalnega športnika s sladkorno boleznijo. Kot pravi, so najpomembnejše meritve dan pred tekmo in na dan tekme, takrat si raven sladkorja meri pogosteje, saj ne želi, da ga karkoli zmoti med tekmo. Kar nekajkrat se mu je namreč zgodilo, da je bil med tekmo zaradi tega šibek, a velikokrat ni želel povedati. "Na začetku kariere sem celo skrival sladkorno bolezen, v tem smislu, da so klubski zdravniki seveda vedeli, a tega nisem želel javno izpostavljati. Zdelo se mi je, da mi bo v karieri škodilo, če bom govoril o tem," je priznal Balažić, ki pa zaradi tega ni nikoli naletel na težave, klubi se ga niso odrekali zaradi bolezni, saj le včasih pride do slabšega počutja, zaradi česar izpusti kak dan treninga. "Tudi med tekmo se mi je zgodilo, da je denimo sladkor nenormalno zrasel. To je bilo predvsem na začetku kariere, ko nisem še točno vedel, kako se bo telo odzivalo, hkrati nisem želel nikomur povedati, da se slabše počutim. Kdaj sem tako odigral tekmo, čeprav sem komaj stal," je priznal.
