Od vašega prihoda v Olimpijo mineva poldrugo leto. Ali lahko strnete v nekaj stavkov, kaj bistvenega se je v klubu spremenilo v teh 16 mesecih in pol?
Mislim, da veliko, čeprav se morda v tem trenutku marsikaj od tega niti ne vidi. Ko pride gledalec na tribuno, ne vidi briljantne ekipe, ni tistega »vau« učinka. Je pa to »vau« ekipa, ki ima svojo mladost. Na tekmi z Mego prejšnjo nedeljo ste lahko videli, kdo vse si je prišel ogledat naše nadarjene igralce. Mislim, da je Olimpija na tem področju naredila strahovito velik korak. Vendar moramo biti potrpežljivi, saj so tu igralci, ki imajo svetovni potencial, a nimajo kilometrine, torej izkušenj. Vse pogodbe so sestavljene tako, da bo imela Olimpija veliko od njih – tako na igrišču kot finančno ob njihovem prestopu drugam. Ta vložek se nam bo gotovo obrestoval.
Pred dobrim letom ste razlagali, da želite urediti prehrano, stanovanja, prevoze ... in tako dalje.
Veliko stvari smo uredili. Olimpijine mlajše selekcije trenirajo vsak dan, tudi zjutraj. Ko se treningi končajo, jih trenerji razvozijo po šolah. To je velik napredek. Nutricisti so nam pomagali pri prehrani, ki se je izboljšala. Za igralce vseh selekcij smo pridobili veliko stanovanj in vsa so blizu dvorane. S podjetjem Špan smo uredili prevoze za vse mlajše selekcije. Imamo opremljevalca, pravzaprav sponzorja, s katerim imamo štiriletno pogodbo. Poskušamo biti vedno bolj profesionalni. Skratka, v klubu vedno bolj vemo, kaj kdo dela. Vedno bolj je jasno, kdo je za kaj zadol-
žen. Veliko teh organizacijskih težav, ki so se leta in leta nabirale, smo uredili. Mislim, da nas to pelje na pravo pot.
Vendar dvorana je bolj ali manj prazna. Olimpijine tekme očitno niso pravi dogodek.
Nedavno smo gostovali v Bologni pri Virtusu, in ko sem jih vprašal, koliko ljudi je zadolženih za organizacijo te tekme, so mi rekli, da 205. Od lepo oblečenih hostes, varnostnikov, ki so bili videti kot stevardi in usmerjali gledalce, pa do vseh ostalih ljudi, ki so opravljali različne naloge. To je vrhunska raven. Je pa res, da bi mi z našim proračunom bankrotirali, če bi želeli delati enako. Veliko nam še manjka. Te stvari spremljamo in stremimo k tej ravni, da bi imeli takšno organizacijo in predvsem toliko gledalcev. Morate vedeti, da je bil Virtus nekdaj evroligaš, da je veliko pomenil v evropski košarki. Spomnimo se velikih dvobojev z Olimpijo. No, potem je Virtus doživel kolaps, deset let ni igral v evropskih tekmovanjih, zdaj pa se počasi vrača. Moram priznati, da sem v Bologni čutil tudi drugačno pripadnost gledalcev, kot je to primer pri nas. Želel bi si večjo podporo naših navijačev, ne pa da le kritizirajo.
Veliko ste torej postorili, pa vendarle ni vse idealno. V katerem segmentu ste grešili?
Na prvem mestu moram izpostaviti sebe. Morda sem napačno presodil glede števila mladih nadarjenih igralcev v prvi ekipi. Trije oziroma štirje so očitno prevelika številka. Govorim o Luki Šamaniću, Marku Simonoviću in Isufu Sanonu, za njimi pa je še Petar Vujačić. Prvič, ni mogoče vsem ponuditi dovolj igralnih minut, in drugič, težko vsem štirim zagotovimo primeren igralski razvoj. Dejstvo je, da se lahko mladega igralca tudi uniči, če ne dobiva priložnosti in le sedi na koncu klopi. Vesel pa sem, da mladi igralci k nam prihajajo oziroma se k nam vračajo. Prepričan sem, da bodo kazali vedno več in v drugem delu sezone odigrali pomembne vloge.
