Zaradi nekajsekundne delne paralize rok so našega hokejista takrat nemudoma odpeljali v bolnišnico, po dobrem mesecu preiskav in iskanja mnenj zdravnikov pa je prav včeraj Marcel Rodman le moral reči bobu bob in sprejeti odločitev.
Dan po poškodbi vratu nam je avgusta iz Nemčije sporočil, da čuti nekaj bolečin, a da bo z njim vse hitro v redu, da mora samo malo počivati. Izkazalo se je, da se je še kako motil.
Zadnji mesec je Marcel posvetil preiskavam in obiskom zdravnikov, hotel je poiskati vsaj enega, ki bi mu povedal drugače kot vsi drugi. Ni ga našel. "Bil sem pri zdravnikih tu v Dresdnu, v Berlinu in Münchnu, kar veliko sem se vozil po Nemčiji. Tudi s slovenskimi zdravniki sem se posvetoval, a prav vsi so mi povedali isto," nam je včeraj povedal dolgoletni reprezentant in nam razkril diagnozo.
"Imam težave z medvretenčno ploščico v vratnem vretencu. Predstavili so mi dve možnosti: ali grem na operacijo ali pa ne grem na operacijo, a potem ne morem več igrati hokeja. Če ne grem, nikoli ne bom zdrav. Samo se nikoli ne bo pozdravilo, zato sem se odločil, da bom operacijo prestal," nam je odločitev sporočil 34-letni Rodinčan, ki bo na operacijsko mizo v Münchnu legel ta petek.
Pravi, da ga klub zelo podpira, mu stoji ob strani in mu pomaga kot le lahko. Tako bo tudi med rehabilitacijo ostal v Dresdnu. "Odsoten bom od treh do šestih mesecev, potem računam, da bom bolj ali manj zdrav," se je nasmehnil Marcel, ki niti v enem trenutku ni pomislil, da bi bilo njegove kariere konec. "Te odločitve nisem hotel sprejeti. Po operaciji bom imel še vedno možnost, da igram. Zdravje je na prvem mestu. Sicer bom dva tedna po operaciji že normalno deloval, športom, še posebej hokeju, pa se moram nekaj časa izogibati, dokler se stvari ne zarastejo," je pojasnil slovenski olimpijec.
VEM, DA NISEM ZDRAV
Naš sogovornik nam je zatrdil, da se sicer dobro počuti, da njegovo zdravje seveda ni stoodstotno, temveč 95-odstotno. Malo ga še boli desna rama, dalj časa ni mogel dvigniti desne roke, ob čemer danes še vedno čuti bolečine, tudi kožo na rokah ima še vedno občutljivo. "Na primer, ko gre mimo mene maček in se obdrgne ob mene ali me udari z repom, me koža zaboli. Potem so trenutki, ko je vse v najlepšem redu. Če ne bi vedel za to težavo, če ne bi videl posnetkov preiskav in slišal obrazložitve zdravnikov, bi rekel, da sem zdrav, da, kar zadeva mene, bi lahko igral. A dokazali so mi, da nisem zdrav, vem, da nisem zdrav," se je že sprijaznil igralec z enim najdaljših reprezentančnih stažev v zgodovini naše hokejske reprezentance.
DEL ALI MOGOČE CELO VSO
Marcel se je v svoji dolgi karieri seveda srečal s poškodbami, več jih je bilo precej bizarnih. Bi za to dejali, da je najhujša? "Glede na poseg, da. Šok je bil velik. Ko sem se poškodoval, je bilo grozno. V bolnišnici, ko sem že čutil vse telo, sem si rekel, da bo dobro, da se bo čez 14 dni začela sezona, takrat bom že v redu. Tudi zdravniki so mi najprej dejali, da ni nič hujšega, a po dodatnih preiskavah se je izkazalo, da ne gre za tako nedolžno poškodbo, in mi takoj povedali, kakšni možnosti imam. Takrat sem doživel največji šok. Zdaj sem si vzel čas, da sem prišel do zaključka, kaj je zame najboljše. Šoka več ni, kar bo, bo," se je nasmehnil Marcel, ki sicer optimistično zre v prihodnost in verjame, da bo vse v redu: "Del sezone ali mogoče kar vso bom izpustil. Bomo videli. A pomembno je le, da bom na koncu zdrav."
