Za našim tokratnim sogovornikom so tri sezone, odkar je zapustil Olimpijo. Francija je bila kot za mnoge naše oklepnike takrat zanj obljubljena dežela, Boštjan se je v njej znašel kot riba v vodi.
Prvo sezono je nosil dres Briançona. Že v krstni so rdeči vragi – tam sta takrat igrala tudi Jakob Milovanović in Mitja Šivic – dvignili lovoriko v pokalnem tekmovanju, lani je v družbi treh Slovencev (Jaka Ankerst, Gašper Cerkovnik in trener Edo Terglav) prvič osvojil naslov prvaka lige Magnus.
Zdi se mi, da delam prave korake. Bil sem nosilec igre, eden od vodij, name se je zelo računalo. Trener mi je zaupal, da sem igralcem, ki niso poznali njegovega dela, pomagal, jih spodbujal. Igral sem na vseh mogočih igralnih mestih v napadu, zaradi tega sem zelo napredoval. Res je, da sem ostal v isti ligi, a sem v tem smislu vsekakor napredoval.
Briançon je nato za otroka blejske hokejske šole postal preteklost, prihodnost pa se je imenovala Gap. Napadalec pravi, da je bila ta sezona precej drugačna. Glavni trener Briançona je prestopil k rivalu iz Gapa, s seboj pa odpeljal pet igralcev – tudi Goličiča –, in v tem okolju se je vse začelo na novo. "Trener je hotel spremeniti celotno organizacijo. Imel je veliko dela, da je klub postavil na raven, ki je bila enaka tisti v Briançonu," je razložil naš sogovornik.
POŠKODBE, DOPING, A SREČEN KONEC
"Glede na vse to je bila sezona težka. Veliko je bilo poškodb, naš najboljši strelec je decembra celo padel na dopinškem testu in dobil šestmesečno prepoved igranja," je glavne karakteristike sezone 2014/15 orisal 25-letni olimpijec in z nasmehom dodal: "Bilo je res turbulentno leto, ki pa se je super končalo, čeprav nihče ni verjel, da bo tako. Že pred končnico so nam rekli, da bo, če pridemo do polfinala, izjemno. Samo igralci smo očitno verjeli, da lahko osvojimo naslov."
NA NOŽ, A PROTI NAŠIM PREVIDNO
Dvomljivce so tako postavili na svoje mesto, s 4:3 v zmagah so v finalu ugnali Epinal, kjer se je borila slovenska četverica Andrej Hočevar, Anže Kuralt, Ken Ograjenšek in Gašpr Sušanj. Dejal je, da bi jim privoščil, da bi se uvrstili v finale: "A v tem sem rekel, da gremo na vse ali nič, da tu ne smem imeti prijateljev, in zaradi tega med nami ni bilo veliko stikov," je priznal Goličič in v isti sapi dodal, da se je na trenutke malo držal nazaj: "Proti drugim sem igral na nož, v boju z njimi pa sem bil vseeno bolj previden, da ne bi koga poškodoval. Bilo mi je tudi malo težko za njih, ko smo zmagali. Če mi ne bi igrali v finalu, bi jim naslov zelo privoščil."
Z Gorenjcem smo se dotaknili tudi njegovega napredka in tega, kako je z njim zadovoljen. "Zdi se mi, da delam prave korake. Bil sem nosilec igre, eden od vodij, name se je zelo računalo. Trener mi je zaupal, da sem igralcem, ki niso poznali njegovega dela, pomagal, jih spodbujal. Igral sem na vseh mogočih igralnih mestih v napadu, zaradi tega sem zelo napredoval. Res je, da sem ostal v isti ligi, a sem v tem smislu vsekakor napredoval," je zadovoljno pripovedoval.
ŠVEDSKA, AVSTRIJA, NEMČIJA
Sezona se je od prejšnjih razlikovala tudi v tem, da je bil prvič v klubu edini iz državice na sončni strani Alp. "Pogrešal sem slovensko družbo, navsezadnje smo se v Briançonu vseskozi družili," je priznal, a dejal, da se je imel v Gapu vseeno sijajno. "Gap je večje mesto, veliko več stvari lahko počneš. Ujel sem se s soigralci, dobro že govorim francosko. Tudi zunaj hokeja sem spoznal veliko ljudi," se je življenja v mestu na jugovzhodnem koncu dežele dobrega vina, parfumov in visoke mode dotaknil mlajši brat nekdanjega odličnega hokejista Jurija Goličiča.
Boss, kot ga kličejo prijatelji, nam je ob tej priložnosti zaupal svoje želje in načrte za malo bolj oddaljeno prihodnost. "Želja je švedska liga allsvenskan, mogoče vrnitev v ligo EBEL, mogoče selitev v Nemčijo. Če iz tega ne bo nič, pa bi ostal v Franciji," kjer se počuti že povsem domače.
To leto je zaradi super lokacije mesta večkrat odšel tudi na nekajuren izlet do mondenih središč prečudovite Azurne obale. "Če smo imeli prost vikend, je bilo res lepo iti na obalo, zame še posebej, saj sem bolj poletni človek. Do Nice in Monaka je tri ure vožnje, slabi dve uri do Marseilla. Še nikoli nisem bil v teh mestih in zdaj sem zgrabil to priložnost," in vsekakor mu ni bilo žal.
NE VEM, KAKŠEN JE OBČUTEK
Klubska sezona je bila uspešna, zdaj si želi, da bi se tako končal tudi podvig v Ostravi. "Prepričljivo najraje bi obstal med elito. Že dvakrat sem doživel izpad, ne vem, kakšen je občutek, če se obdržiš med najboljšimi reprezentancami na svetu. Cilj je obstanek, če bo kaj več, bo samo še bonus," je razkril svoje želje.
Zdi se mi, da delam prave korake. Bil sem nosilec igre, eden od vodij, name se je zelo računalo. Trener mi je zaupal, da sem igralcem, ki niso poznali njegovega dela, pomagal, jih spodbujal. Igral sem na vseh mogočih igralnih mestih v napadu, zaradi tega sem zelo napredoval. Res je, da sem ostal v isti ligi, a sem v tem smislu vsekakor napredoval.
Kot kaže, bo Boštjan na SP del četrte napadalne trojke. Dotaknili smo se tudi minutaže in njegovih pričakovanj. "Vsak ima v ekipi svoje mesto in svoje naloge. Jaz svoje opravljam in seveda upam, da bom čim več igral, a vem, da se moram podrediti ekipi, imamo zelo dobre igralce in sem zadovoljen z vsako vlogo. Upam, da bom lahko dodal svoj delež, a na nekatere stvari ne morem vplivati, to so selektorjeve odločitve, te spoštujem. Ali bom igral 30 ali pa pet minut na tekmo, bo povedal on," se zaveda mladi napadalec, ki smo ga vprašali, kaj se je Slovenija naučila na preteklih SP v elitni skupini: "To, da tekmecev ne smemo preveč spoštovati, da se ne smemo nikogar bati, da moramo zaupati vase in da smo dovolj kvalitetni, da lahko vsakogar premagamo. To so pokazale tudi olimpijske igre, dokazali smo, da se z vsakim lahko kosamo."
Kaj pa za rise pomeni prisotnost Anžeta Kopitarja in Jana Muršaka? "Mogoče, da podzavestno vemo, da imamo boljšo ekipo kot na prejšnjih SP. A ne smemo se preveč zanašati nanju. Vsi moramo prispevati delež in ne smemo računati, da bosta ona dala vse gole. Vsi drugi moramo pokazati, da smo tu z razlogom," je še zaključil Goličič.
