Krst je 20-letni branilec doživel že decembra, ko so risi krajše priprave opravili le v Franciji, tokrat pa smo mladeniča lahko pocukali za rokav in se z njim družili po prvem treningu v njegovi dvorani.
SPORED TURNIRJADanes: Avstrija – Slovenija (ob 19.30)
Jutri: Slovaška – Slovenija (ob 15.30)
Sobota: Italija – Slovenija (ob 14.30)
Drevi, ko se bo Slovenija na Dunaju pomerila z Avstrijci, bo mladenič iz Gorij pri Bledu tretjič oblekel dres članske reprezentance. Tokrat je vpoklic zaradi poškodb kolegov dobil naknadno, a Repe ni bil zaradi tega nič manj vesel. "Za vsakega športnika je vsekakor velika čast, ko je vpoklican v reprezentanco, da lahko zastopa svojo državo. Mislim, da je vsak igralec počaščen. Sanje vsakega od nas so bile nekdaj zaigrati za Slovenijo, ali je to na SP ali olimpijskih igrah ali na takem turnirju. Lepo je biti zraven," nam je uvodoma povedal zgovorni Gorenjec.
NE ŽIVČEN NE MIREN
Seveda smo se dotaknili njegove prve reprezentančne izkušnje, pravi, da je bil v Franciji zelo prijetno presenečen. "Zelo sem bil vesel, da sem bil sploh zraven. To sem vzel kot nagrado za trdo delo," je bil krstnega vpoklica v člansko reprezentanco vesel Repe in opisal to izkušnjo. "Nisem bil zelo živčen, a hkrati ne bom rekel, da sem bil miren. Nekaj vmes," se je nasmehnil: "Bilo mi je zelo prijetno, mislim, da sem dobro odigral, no, po svojih najboljših močeh. Bilo je fino."
JURIJ REPE
Datum rojstva: 17. 9. 1994
Višina/teža: 187 cm/90 kg
Igralno mesto: branilec
Letošnja statistika: 41 tekem, 7 točk (1 + 6)
Klubi: Bled, Trinec (U-16, U-18, U-20, Češ), St. John (QMJHL), Havirov (Češ)
Večina naše izbrane vrste že dolgo let igra skupaj, še posebej tu mislimo na najbolj izkušene rise. Zanimalo nas je, kako je Jurij, ki se po slovenskih ledenih ploskvah ni podil že od 14. leta in zato z mnogimi soigralci ni imel veliko stikov, doživel slačilnico in kako je ona sprejela njega. "Takoj ko stopiš v garderobo, se vidi, da ti fantje resnično držijo skupaj, da je tu res eno veliko srce, s čimer so denimo, in o tem sem prepričan, prišli do takega dosežka na olimpijskih igrah. Vsi so zelo prijazni, mladim pomagajo, da se kar se da hitro vključimo v sistem."
UH, PA NI BILO FINO
Mladi branilec je ob februarskem vpoklicu med rise imel še en razlog več za dobro voljo. Otrok blejske hokejske šole je spet zadrsal na ledeni ploskvi, na kateri je odraščal. Pred zborom je lahko še dva dni prebil doma, kar mu je izredno prijalo, saj družine ni videl pol leta. Povprašali smo ga, kdaj je sploh nazadnje stopil na led blejske dvorane. "Lani. Uh, pa ni bilo fino. Takrat sem si pred odhodom v Kanado zlomil roko. Spomini niso ravno prijetni na to, a pred tem treningom na to nisem prav nič mislil. Lepo se je bilo vrniti na ta led, tu se najboljše počutim."
UPANJE UMRE ZADNJE, KAJNE?
Dvajsetletnik je sicer vajen življenja od doma, saj se je že pri rosnih štirinajstih letih preselil v češki Trinec. "Žal bi mi bilo, če se takrat ne bi odločil za odhod v tujino. Ta odločitev je bila prava," pravi danes.
Zadnji dve sezoni pred letošnjo je nato temnolasi hokejist prebil v Kanadi, kjer je v mladinski ligi QMJHL igral za moštvo St. John. "Ta čas je bil eno od najboljših doživetij v mojem življenju, čeprav sem bil veliko poškodovan. V Kanadi sem se veliko naučil, tako hokeja kot tudi življenjskih stvari."
Med drugim je prav tako okusil razočaranje. Z Jurijem se je Ekipa sicer enkrat že pogovarjala. To je bilo pred letom in pol, pred naborom lige NHL leta 2013, na katerem je naš sogovornik upal, da bodo izustili tudi njegovo ime. A ga niso, kot tudi ne imena Luke Gračnarja. "Priznam, da sem bil razočaran, da nisem bil izbran, a tak je šport, vse se zgodi z nekim razlogom," pravi Jurij, ki sanj o igranju v ligi NHL še ni pokopal. "Ne, nisem jih postavil na stran. Upanje umre zadnje, kajne? To sezono si sicer želim zaigrati na kakšni tekmi češke ekstralige in pa na svetovnem prvenstvu v Ostravi," ima jasno zadane cilje.
NARAVA GA VLEČE NAPREJ
Pred to sezono se je Repe odločil, da se bo vrnil v Trinec, a češki ekstraligaš, ki je trenutno vodilni na lestvici, ga je nemudoma poslal v podružnično moštvo v Havirov. "Ko se bo tu sezona končala, se bom vrnil v Trinec, ki je eden najboljših čeških klubov, verjamem, da bo igral v finalu. Z njim bom treniral in čakal na svojo priložnost, če se bo kdo poškodoval,« upa na srečo v nesreči.
S spremembo okolja je prišel tudi manjši šok. Severnoameriške lige se precej razlikujejo od evropskih. "Da, ni bilo lahko, a ker so modro črto premaknili nazaj in igrišče bolj približali severnoameriškemu, mi je to marsikaj olajšalo. Rekel bi, da sem bil zaradi tega celo v prednosti, imel sem več časa, več sem lahko igral s ploščkom," se je nasmehnil naš sogovornik, ki se je označil za ofenzivnega branilca: "Znam igrati povsem defenzivno, ampak moja narava je taka, da me ves čas malo vleče naprej."
Na koncu smo ga vprašali, kako je zadovoljen z igranjem na Češkem. "Sem in nisem. Vedno je lahko boljše. Na začetku sezone sem veliko igral, na sredi sezone sem imel malo krize in nisem igral. A to je na Češkem nekaj normalnega, tu vendarle dajejo starejšim prednost. Ko sem se vrnil iz Francije, pa so me znova začeli pošiljati v ogenj in spet igram v drugi peterki. Zdaj sem z minutažo zadovoljen."
