Pred novo tekmo se ne moremo izogniti zadnjima dvema, še posebej nedeljski v Linzu in hudemu porazu z 0:10. Kako se moštvo po takem razpletu pobere? Kako poraz prizadene, razjezi, vpliva na kolektiv?
Gotovo je prišlo do manjšega šoka, a na drugi strani si tekme tako hitro sledijo, da moraš to kar se da hitro pozabiti. Imeli smo dve težki gostovanji, že tako smo imeli težave s poškodovanimi igralci, potem so nekateri še zboleli. Vedeli smo, da bo težko, a potek tekme je bil tak, da je šlo Linzu prav vse v gol. Tudi tako je včasih.
Vseeno takega poraza ni mogoče kar tako pogoltniti …
Ne, ni. Sploh če že po prvi tretjini visoko izgubljaš, pa potem po drugi še dvakrat bolj. Težko je tako tekmo sploh odigrati do konca. Težko se je ne predati. A morali smo z njo opraviti, potem pa jo čim prej pozabiti, se zbrati. Pred nami je bilo še eno težko gostovanje, vedeli smo, da si ne smemo dopustiti še ene take blamaže. Edina pozitivna stvar v vsem, kar se dogaja, je to, da je v slačilnici vseeno neka posebna skupina fantov in vzdušje ne glede na vse ostaja dobro. Marsikatera druga ekipa bi že zdavnaj vrgla puško v koruzo.
Težko je tako tekmo sploh odigrati do konca. Težko se je ne predati. A morali smo z njo opraviti, potem pa jo čim prej pozabiti, se zbrati. Pred nami je bilo še eno težko gostovanje, vedeli smo, da si ne smemo dopustiti še ene take blamaže.
V zadnjih dneh sta moštvo zapustila kanadska napadalca Guillaume Desbiens in Stefan Chaput. Prvi je bil že tako dolgo časa poškodovan, na splošno ne eden ne drugi nista zadovoljila pričakovanj, ki so postavljena za tuje okrepitve. Kako je moštvo sprejelo to spremembo?
Vsekakor je trener sestavil ekipo, s katero je želel izpeljati vso sezono. Vsak odhod se pozna, malo se podre sistem, ampak vseeno menim, da imamo dovolj igralcev, nazadnje se nam je pridružil še Gal Koren. Bomo pač morali igrati brez dveh tujcev. Za Desbiensa je bilo vseskozi vprašanje, ali bo to sezono sploh še igral, za Chaputa pa se mi zdi, da je imel nekaj težav s prilagajanjem. Mogoče je bil on tisti, ki bi moral narediti dodatno razliko kot strelec; zato je bil v klub tudi pripeljan, a nato je bila njegova vloga čisto drugačna. Njuna odsotnost se nam ne bi smela poznati v večji meri, mislim, da lahko normalno igramo, tako kot smo do zdaj.
Če so to sezono tujci razen Rolanda Kaspitza bolj "zadržani", pa ste letos slovenski fantje naredili veliko boljši vtis. Poleg vas (15 točk) točkovno izstopajo še Andrej Hebar (16), Gregor Koblar (12) in Žiga Pešut (11). Kako to?
Ne vem natančno. Mogoče je precejšen dejavnik v tem, da Slovenci, ker ni toliko tujcev kot po navadi, tako dobimo več priložnosti, imamo večjo vlogo. Priložnosti še niso vsi izkoristili na najboljši način, še vedno je kar nekaj igralcev, ki ti dihajo za ovratnik, ne moreš se počutiti ravno sproščenega, vseeno pa priložnost še vedno dobiš. Vse je tako lažje. Trener ti zaupa, minutaža je večja, vloga drugačna in stvari se zgodijo.
Četudi pridemo do predzadnjega ali 10. mesta, kakšne velike razlike zaradi narave sistema tekmovanja sploh ne bo. Vseeno hočemo vsako tekmo igrati čim bolje in jih izkoriščati za pripravo na drugi del sezone; če se že zdaj predamo, namreč sploh ni smiselno, da še igramo.
Ste s svojo igro in prispevkom zadovoljni?
Da, sem, a še vedno ne toliko, da bi pokal od zadovoljstva (nasmeh). Lahko bi bilo še bolje, se mi pa zdi, da se dobro ujamemo z Rolandom Kaspitzem in Žigo Pešutom, čeprav je bil slednji zadnje čase poškodovan in se peterke vedno menjajo.
Ko ste že načeli to temo, kako se spoprijemate s številnimi rotacijami igralcev, ki so to sezono del igre Olimpije?
Seveda je zaradi tega vse težje. Končno se na nekoga navadiš, pa se ta poškoduje in pride drugi in tako naprej … Mislim, da letos niti ene tekme še nismo odigrali v popolni postavi. Smo pa tudi taka ekipa, da se nam pozna odsotnost prav vsakega posameznika, sploh pa, če gre za nosilce igre, za ključne igralce. Zdaj smo končno malo bolj popolni, upam, da bo nekaj časa tako tudi ostalo, da se spet vzpostavi prava kemija.
Nocoj vas v Tivoliju čaka drugi spopad s Celovčani to sezono. Kako se spogledujete z novo oviro?
Zadnja poraza sta pozabljena, čeprav moram povedati, da na Dunaju nismo slabo igrali, a učinkovitost nas letos res tepe. Zadnji dve tekmi v Tivoliju smo dobili, kot kaže, se nam je končno malo odprlo na domačem ledu in upam, da bo tako tudi v petek. Ni pa dvoma, da gre pri Celovcu za eno najboljših ekip v ligi. Če hočemo razmišljati o uspehu, bomo morali izkoristiti vse priložnosti v napadu in v obrambi odigrati brez napake. To je edini način za zmago.
Po 24 krogih ste s 15 točkami prikovani na zadnje mesto lestvice EBEL, in četudi bi spet prišli do kakšne zmage, ste od predzadnjega oddaljeni praktično še enkrat toliko točk. Kako gledate na ta zaostanek, ki je že dalj časa neulovljiv, kaj šele neposredna uvrstitev v končnico?
Z desetimi zaporednimi porazi smo se spravili v globoko luknjo, nimamo kaj. Vemo, da bo težko koga ujeti v rednem delu. Četudi pridemo do predzadnjega ali 10. mesta, kakšne velike razlike zaradi narave sistema tekmovanja sploh ne bo. Vseeno hočemo vsako tekmo igrati čim bolje in jih izkoriščati za pripravo na drugi del sezone; če se že zdaj predamo, namreč sploh ni smiselno, da še igramo. Zdaj moramo igrati, kot le znamo, poskušati dobiti čim več tekem, če ne drugega, zaradi samozavesti in morale. V drugem delu sezone ju bomo še kako potrebovali, če se hočemo prebiti do končnice.
