Minulo sezono ste dobro začeli, pa potem malce slabše nadaljevali. Upate, da bo nova še boljša?
Do novega leta sem bil res zelo konstanten in na vsaki tekmi v boju za stopničke. Potem sem res malce popustil, obliž pa je bilo drugo mesto z Glorio na zadnji ekipni tekmi v Winterbergu. Naš strokovni štab je ugotovil, da sem na tekmah morda premalo sproščen in si še vedno preveč želim uspeha. Ko se je sezona dobro začela, sem si želel stopničk tako zelo, da so se v preveliki želji začele dogajati napake in odstopi. V športu me nikoli ni zadovoljilo četrto in 15. mesto, vedno sem bil pripravljen tudi malce tvegati in iti prek sebe. Štejejo samo stopničke in takoj podpišem, da sem vse tekme do svetovnega prvenstva v ozadju, če bom potem tam osvojil kolajno. To je nekaj, kar lahko še dodajam v svoj album uspehov. Definitivno pa od Žana Koširja ne boste mogli pričakovati, da bo vseh 23 tekem v sezoni končal na stopničkah.
Ste čez poletje v pripravah na sezono karkoli spreminjali ali ste se držali že ustaljenih ritualov, ki ste jih že navajeni?
Letos se je poznalo, da je čez poletje glede na zadnja leta na ledenikih ostalo nekaj več snega, tako da smo hitreje lahko začeli s treningi na snegu. Lani smo to lahko počeli šele v oktobru. Prejšnji konec tedna smo bili tudi že v Kaprunu, ki je oddaljen le tri ure vožnje, torej bližje domu. To je bilo potrebno spremeniti tudi zaradi dejstva, da se svetovni pokal s štirimi tekmami na Kitajskem letos začne že konec novembra. Do tja ni več toliko časa, kot se morda sliši. Potrebno se je prilagajati tudi vremenu, ki se hitro spreminja.
Bo zdaj lažje, ker že od začetka priprav sodelujete z italijanskim trenerjem Meinhardom Erlacherjem?
Lani smo z njim začeli sodelovati bolj prisiljeno po nenadnem odhodu Hafnerja, letos smo res začeli že med pripravami. Tako smo hitro že imeli nek načrt, torej jasno zastavljeno sezono. S tega vidika je gotovo lažje, medtem ko je bilo lani več stresa, saj nismo točno vedeli, kdo bo trener. Vidi se, da se bližata pomembnejši sezoni s svetovnim prvenstvom in leta 2026 olimpijskimi igrami. Tudi ostali tekmovalci veliko preizkušajo na področju opreme, kjer še zdaj točno ne vemo, kaj je najbolje. Z dolžino desk se še vedno lovimo, razlike med tekmovalci so kar velike. Ko nekdo pripelje nekaj novega in naredi nek rezultat, hočejo to kar panično imeti vsi.
Svetovno prvenstvo v St. Moritzu bo šele konec marca. Vam to ustreza ali bi raje videli, da bi bilo že prej?
Prizorišče je zelo lepo, a hkrati zelo naporno, saj je na zelo visoki nadmorski višini. Konec marca je sonce že zelo močno. Če bi izbiral jaz, bi si želel, da bi bilo to že prej, a sem si v glavi že 'naštelal', da bo na koncu sezone. Spomladanske razmere mi načeloma kar ustrezajo. Takšne so bile tudi na OI v Sočiju, kjer sem osvojil dve kolajni. Je pa to SP s tremi tekmami, torej tudi ekipno, moj glavni cilj v tej zimi. Tudi na podlagi teh rezultatov se potem borimo za svoje preživetje in ohranjanje služb.
Ste z razmerami na zvezi in okrog reprezentance zdaj zadovoljni ali še vedno menite, da bi bilo potrebno še kaj popraviti ali spremeniti?
Dejstvo je, da se še vedno borimo z zelo nizkim proračunom, s katerim skušamo delati čudeže. V zameno za to, ker imamo malo denarja, pa zato nočemo delati slabo. Še vedno imamo ekipo, s katero pa si ne moremo privoščiti, da bo vsak imel svojega trenerja in svojo ekipo na stroške zveze. Na terenu je potem tako malo smučišč in prog, da potem ne treniramo sami, ampak še z ostalimi reprezentancami. Polovico svetovnega pokala se vsi nahajamo na isti lokaciji. Res pa je, da vsak zaupa svojim ljudem, ki mu dajejo neke napotke.
Ogledali ste si tudi poletne OI v Parizu. Kakšna izkušnja je bila to?
Tja sem odšel na povabilo Zavarovalnice Triglav, ki me podpira že 15 let. To je bila 'ful dobra' izkušnja, saj je šlo za kombinacijo velikega dogodka in zelo znanega mesta z veliko znamenitostmi. To se je potem dalo združiti. Tako sem sedel pod Eifflovim stolpom in gledal odbojko na mivki ali pa na tribuni, ko je plezala Janja Garnbret, in si mislil, da smo svetovna velesila, ko je vsa tribuna vedela, kdo je največji adut in so vsi pogledovali proti nam, ki smo bili oblečeni v slovenska oblačila. Gre torej za občutke, za katere nič ne narediš, jih pa doživiš. Videl sem, da športniki družbi vračamo tisto, za kar sploh obstajamo. Od drugih športov sem si ogledal še košarkarsko tekmo med Srbijo in Avstralijo ter tekme v rolkanju, športu, ki je podoben mojemu. Res pa je, da celotnemu dogajanju lažje slediš pred TV zasloni, saj v živo lahko spremljaš le en dogodek naenkrat.
