© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Ekipa SN
Ekipa SN
07.03.2023 11:46:06

Legendarni Jure Košir pred spektaklom na Vitrancu: Imamo odličen magnet, to bi morali nagraditi!

Jure Košir
Jure Košir

Jure Košir že dolgo ni več aktiven športnik, a je še vedno priljubljen kot pop zvezdnik. Ker je že v času svoje kariere presegel športne okvirje. Vsaka mama bi ga imela za zeta, so takrat govorili. Od lani član kluba 50, a še vedno mladostnega videza. Je zadnji slovenski zmagovalec na pokalu Vitranc. Nestrpno pričakuje svojega naslednika in prst usmerja proti Žanu.

Kaj vam od konca kariere – od tega je že 17 let – pomeni pokal Vitranc oziroma tekma svetovnega pokala v Kranjski Gori?
Predvsem gre za obujanje spominov in občudovanje novih generacij ter novih zmagovalcev. V prvi vrsti sem tudi vesel, da je ta tekma še vedno v Sloveniji. Pravzaprav sem od svojega osmega leta tako ali drugače prisoten, saj je bil moj oče kontrolor pri vratih in sem že v rani mladosti z njim stal na progi. Pokal Vitranc je v vsakem primeru zelo pomemben del mojega življenja.

Je bila vitranška strmina vaša najljubša? Zaradi domače tekme in navijačev prav gotovo, kaj pa glede konfiguracije terena?
Ne, glede konfiguracije tega ne morem reči. Rajši sem imel slaloma v Kitzbühlu in Madonni di Campiglio, ki sta bolj ustrezala mojemu slogu smučanja. Je pa res, da sem lahko v Podkorenu velikokrat treniral, tako da je to postalo moje smučišče.

Kaj pa tuji tekmovalci – so ga imeli radi?
Ja, lahko bi rekel. To je pač klasična tekma brez velikih presenečenj. Nikoli ni veljala za pretirano lahko, še posebej veleslalom, ki je izpeljan povsem z vrha in je zelo tehničen. Slalom pa je vedno vseboval vse: kratke ravninske dele, nekaj prelomnic in dolgo ciljno strmino, ki je po navadi odločilna. Glede na vse je nekako logično, da je ta tekma uvrščena v svetovni pokal.

Če gremo še nekoliko dlje in dodava spremljevalne dogodke, kam bi uvrstili Vitranc? Kaj mu manjka, da bi postal Schladming ali denimo Kitzbühel?
Če obiščeš še kakšno drugo večjo tekmo, ti je takoj jasno, kaj manjka Vitrancu. Manjka stadion, ciljni prostor, ki v Kranjski Gori ni po sodobnih standardih. Mi sicer postavimo mobilne tribune in druge objekte, kot primer pa lahko navedem Schladming, kjer so naredili fantastičen ciljni prostor in iz njega pozneje izpeljali celo kopico dejavnosti. V kleti pod ciljem imajo garažo, okoli številne gostinske objekte. Skratka, mi nimamo koncepta ciljnega prostora. Ali pa Kitzbühel, kjer imajo štiridnevni spremljevalni program, ki poteka ves dan, in ne le zvečer. Ne bi želel modrovati, a dejstvo je, da bi se dalo vse skupaj izpeljati precej bolj pompozno. Obisk je res močno povezan z uspešnostjo slovenskih tekmovalcev oziroma z njihovimi možnostmi za visoka mesta, toda ljudi lahko privabiš tudi z gledljivim in atraktivnim programom. Slovenci smo dokaj razvajeni. Ko ima denimo Cedevita Olimpija nekoliko slabšo sezono, je gledalcev takoj manj. Tipičen primer je bila tudi Planica z nedavnim svetovnim prvenstvom v nordijskem smučanju. Mislim, da nimamo kulture, da bi pozdravili vrhunske športnike, ki pridejo k nam. To se nam zdi samoumevno, vendar ni nujno, da bo tako tudi v prihodnje.

V osemdesetih letih ste vitranški vikend spremljali kot otrok, v devetdesetih se tekmovali, danes ste gledalec. Lahko potegnete vzporednico?
Bili so časi evforije slovenskega smučanja okoli Roka Petrovića in Bojana Križaja, še v nekdanji državi, ko je bilo premalo prostora za gledalce. Ampak takšen je bil moment; ljudje niso bili tam, ker bi bilo vse tako super organizirano. Potem so nastopila devetdeseta, ko smo tudi odlično tekmovali. Bili smo super ekipa, med nami je bil vedno kdo, ki se je lahko zavihtel na zmagovalni oder. Tudi takrat je bil obisk enkraten. Spomnim se leta, ko sem bil drugi za Albertom Tombo, ali pa takrat, ko sem zmagal – kulisa je bila vselej zelo lepa. V naslednjem obdobju je prireditev napredovala glede priprave proge, ki je res na vrhunski ravni, a je na drugi strani manj gledalcev. Nekoliko šepa promocija dogodka, skromnejši je tudi program spremljevalnih dogodkov.

Koliko gledalcev pričakujete ta konec tedna, ko bo v Kranjski Gori po obdobju koronavirusa spet bogat spremljevalni program? Je Žan Kranjec dovolj velik magnet za navijače?
Zame osebno vsekakor je. Če imamo tekmovalca, ki se je sposoben zavihteti na vrh, je to odličen magnet, Žan pa je sposoben tudi zmagati, saj je ves čas med najboljšimi. To bi morali nagraditi. Slovenci kot tako majhen narod moramo vsakega svojega vrhunskega športnika pozdraviti.

Je pokal Vitranc na katerikoli točki ogrožen, da bi izpadel iz koledarja svetovnega pokala, ali ima dovolj ugleda, da je trdno zakoreninjen med klasike?
Sicer zelo težko sodim o tem, toda glede na dogajanje v mednarodni smučarski zvezi in ob novem predsedniku je mogoče prav vse. To je dejstvo, saj želijo razširiti alpsko smučanje na vse celine in ga bolj promovirati v deželah, kjer to doslej ni bilo prisotno. Verjetno je treba dosegati določena merila. Tega, da imamo tekmo svetovnega pokala, nikakor ne bi vzel za sveto.

Za nami je svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju, ki ga je gostila Planica. Konec je bil sijajen, začetek pa ne ravno. Ne moreva mimo negativnih komentarjev, ki so bili do neke mere povsem upravičeni. Kaj je po vašem mnenju organizator storil narobe?
Mislim, da je bilo iluzorno pričakovati, da bodo trume Slovencev drle na smučarski tek, saj ta v Sloveniji na žalost nima tradicije. Drugič, prišlo je do napake ponudnikov nastanitev, ki so, kot kaže, napačno oblikovali cene. Zgolj dejstvo, da gre za svetovno prvenstvo, še ne zagotavlja, da bodo prišle horde gledalcev. Skratka, precej je bilo govora o tem, da so bile cene nastanitev previsoke. Cene vstopnic pa so bile verjetno oblikovane v sodelovanju z mednarodnimi agencijami, a se je nato izkazalo, da so bile previsoke.
Mislim, da bi morali upoštevati pričakovanja, kaj Slovence bolj zanima. V organizacijskem pogledu je bilo prvenstvo odlično pripravljeno, lahko pa bi seveda imeli lepšo kuliso z gledalci. Sicer pa me moti preveč negativizma. Ko se v Sloveniji sproži ta val kritik, ga je težko zaustaviti. Dokaj nezasluženo, saj so ljudje vložili ogromno truda. Edina napaka, ki je bila storjena, je bila pri oblikovanju cen. Morda bi morali vključiti šole in oblikovati tudi takšne pakete.

Pa imamo Slovenci radi alpsko smučanje, kot smo ga imeli nekoč, denimo pred 30 leti?
Treba je ločiti tekmovalno smučanje in smučanje kot prostočasno dejavnost. Mislim, da imamo smučanje radi, saj 600.000 Slovencev smuča, od tega jih 120.000 odide na smučanje v tujino. Če bi kot gospodarska panoga preprosto izračunali, koliko denarja iz tega naslova znosimo čez mejo, v tuje smučarske centre ... To zimo sem bil na počitnicah v Italiji, na Kronplatzu, pa je bilo slišati le slovenski jezik. Smuča torej ogromno Slovencev, kar pomeni, da imamo smučanje radi.
Povsem druga zgodba pa je tekmovalno smučanje. Imamo precej manj vrhunskih tekmovalcev in tekmovalk, kot smo jih imeli pred časom. A še vedno jih imamo in še vedno so v svetovnem vrhu. Če bi spet imeli nekoga, kot je bila Tina Maze, bi bilo na tekmah gotovo ogromno navijačev.

Kakšna je baza, kakšna je prihodnost?
Baza je takšna, kakršno narekuje ekonomski položaj. Dejstvo je, da klubi težko shajajo. Večina stroškov pade na starše. Tako je tudi v tenisu in še v mnogih drugih športih. Ni poceni. Želim si, da bi bil vzpostavljen sistem, v katerem bi se mladi lažje ukvarjali s tem športom. Za kaj takšnega bi potrebovali tekmovalni poligon, na katerem bi lahko klubi ves čas nemoteno trenirali.

Končajmo z Grubinim memorialom, ki je zdaj že tradicionalen uvod v pokal Vitranc.
Vsako leto se veselim tega dogodka. Radi se spominjamo Draga Grubelnika, hkrati pa naredimo nekaj dobrega za skupnost. Motor vsega skupaj je Rene Mlekuž, ki se pri organizaciji zelo trudi in mu super uspeva. Zelo radi pridemo, zelo radi se tam zberemo in tudi tuji smučarji se radi odzovejo na vabilo. Pravzaprav gre za srečanje generacij, vrhunski dogodek, ki se zaključi s koncertom. Letos bo nastopala Big Foot Mama. Tudi za tiste, ki ne tekmujejo, je to prijeten dogodek, saj med nami kroži izrazito pozitivna energija. Samo tekmovanje pa se dogaja na Kekcu, ki je zelo lahka veleslalomska proga, in vsak, ki zna smučati, jo odpelje brez težav. Gre za dober namen, predvsem pa za spomin na našega dobrega prijatelja Draga.

Jure Košir