Mike Harris, dobitnik srebrne olimpijske medalje v curlingu: OI so spremenile moj pogled na šport

Kdaj ste začutili, da bo curling za vas več kot le hobi?
Oba moja starša sta bila igralca curlinga, tako da sem se kmalu spoznal s tem športom. Trenirati sem ga začel, ko sem bil star devet let. To je bilo v majhnem klubu z dvema stezama v Montrealu. Curling sem zares vzljubil pri enajstih letih, nato pa sem ga pri šestnajstih začel trenirati zelo resno. Vsak dan po zaključku pouka sem odšel v klub in nekaj ur sam metal kamne.

Kako dobro je bil curling razvit v vašem kraju oziroma v Kanadi, ko ste začeli trenirati? Ali so se stvari s časom spremenile?
Curling je v Kanadi že leta zelo priljubljen šport. Od časov, ko sem začel trenirati, pa do danes je k priljubljenosti curlinga res znatno prispevalo olimpijsko gibanje, ki je povečalo njegovo prepoznavnost predvsem drugod po svetu. V Kanadi je sprememba manj opazna, saj je bil curling že pred vrnitvijo na OI zelo priljubljen. V Kanadi pa se zelo poveča gledanost po televiziji, ko se bližajo OI – in seveda med igrami.

Na igrah v Naganu se je curling po letu 1924 vrnil med olimpijske športe. Ste se morda počutili še bolj posebnega, ker ste bili eden prvih v svoji generaciji, ki ste nastopili na OI?
Moji ekipi je to, da bomo Kanado zastopali na OI, pomenilo ogromno. Pred kvalifikacijami za nastop na igrah smo bili namreč na velikih turnirjih večkrat čisto blizu zmage. Nato pa nam je končno uspelo zmagati na najpomembnejši tekmi. Res smo bili srečni. Nismo si ravno predstavljali, kaj nas čaka ob odhodu na OI. Preden je curling postal olimpijski šport, je bil igralcem curlinga v Kanadi vedno največji cilj zmagati na državnem prvenstvu in si tako priboriti nastop na SP. Moja generacija igralcev ni začela igrati z razlogom, da bo nekoč nastopila na OI. Danes je malo drugače; curling na OI je resnično pritegnil pozornost nove generacije.

Kako ste si uspeli priboriti nastop na OI?
Igrali smo na kvalifikacijskem turnirju Roar of the Rings. Tam so bile vse najboljše kanadske ekipe. V finalu smo premagali ekipo Kevina Martina, ki pa je nato leta 2010 na igrah v Vancouvru priborila zlato za Kanado.

Igrati curling za ekipo Kanade na OI je velika čast.
Pred prihodom v Nagano nismo vedeli, kako bo tam. Potem so se dogodki kar vrstili; uvodna slovesnost je bila izjemna, prav tako pa je bilo res lepo srečati vse predstavnike drugih športnih panog z vsega sveta. Bilo mi je v veliko čast in na OI imam ogromno lepih spominov. Ta dogodek je spremenil moj pogled na šport in je bil enkratna življenjska priložnost.

S katero ekipo ste igrali v finalu? Kaj je šlo narobe?
Igrali smo proti Švici. Med finalom sem bil zelo bolan, imel sem virusno pljučnico, zaradi strahu pred kršitvijo dopinških pravil pa nisem mogel jemati nobenih zdravil. Bil sem kapetan, nastopil sem kot zadnji igralec. Igral sem zelo slabo in bil sem žalosten, da sem razočaral soigralce. To me še vedno spravi v slabo voljo, celo 20 let kasneje. Morda se sliši res čudno, vendar na to, da smo izgubili zlato, res nimam lepih spominov. Kljub temu cenim to, kar smo dosegli; vsako leto in vsake olimpijske igre bolj. Sem vendar član majhne skupine ljudi v Kanadi, ki imajo olimpijsko kolajno.

Zakaj menite, da bi otroci morali začeti igrati curling?
Curling je čudovit šport za otroke, ker pri njem ni tako zelo važno, kako si telesno močan ali nadarjen. Curling lahko igra vsak. Je tudi šport za celotno življenjsko obdobje – je eden redkih, ki ga lahko igrate ne glede na vaša leta. Lepota curlinga je v tem, da se preko njega otroci učijo živeti v športnem duhu ter postanejo odkriti in pošteni. Igralci curlinga sami nadzirajo potek igre in priznavajo svoje napake, zato v igro ni vpletenih sodnikov, razen na najvišji ravni tekmovanj.

Curling je šport spoštovanja, zaupanja, skupinskega dela, odkritosti.
Zaradi curlinga so se mi v življenju odprla številna vrata. Prinesel mi je več zabave in užitka kot karkoli drugega, kar sem kdaj počel v življenju. Najljubši del športa je zame interakcija s soigralci in pot, ko se trudimo doseči skupen cilj. Curling me je naučil, kakšen odnos je treba imeti do drugih, kako verjeti vase ter kako zaupati svoji ekipi in spoštovati nasprotnike. Vse našteto je še kako pomembno tudi v vsakdanjem življenju.