So posledice zloma dlančnice, po katerem se niste odločili za operacijo, zdaj že povsem odpravljene?
So. To je vendarle drugače kot pred desetimi leti, ko sem šel na operacijo. V tem primeru bi se zadeva zagotovo zavlekla bolj, saj bi bila potrebna še ena operacija, da bi mi vijake tudi odstranili. Skupaj z zdravniki smo ocenili, da bo bolje, če se ji izognem. Na srečo me poškodba ne ovira več ne pri deskanju ne v vsakdanjem življenju. Sanirana je bila dokaj hitro, a sezona je kratka in v prejšnji ni bilo več možnosti, da bi še tekmoval. Zdaj je vse skupaj že pozabljeno.
Čez poletje ste trenirali na evropskih ledenikih. Je bil to edini trening ali ste kakšnega, tako kot pred leti, opravili tudi v dvorani?
Res je, da sem bil včasih kar veliko v dvorani, a zdaj v njej nimamo več tekem, zato se mi ne zdi več smiselno hoditi tja. Razmere in sneg so tam vendarle drugačni, zato sem se raje odločil za trening na Zermattu in v zadnjem obdobju še na avstrijskih ledenikih. V četrtek in petek bomo trenirali v Cortini, ki bo druga postaja svetovnega pokala po uvodu v Rusiji. Ker je tam v zadnjih dneh zapadlo veliko snega, bo ta naraven, bi si pa želel tudi kakšen trening na umetnem snegu, kakršen nas po vsej verjetnosti čaka v Rusiji. Je malce drugačen in hitrejši od naravnega.
Ste na prvem prizorišču sezone v Banoju že kdaj trenirali?
Tam nisem bil še nikoli, bil pa sem v uro vožnje oddaljenem Abzakovu. Sneg je tam perfekten, umeten in pri stalni temperaturi minus 20 stopinj. Tekmi pričakujem z veseljem, tudi proga naj bi bila zelo lepa in zdi se mi prav super, da so v koledar dodali še to destinacijo. Rusi imajo ogromno lepih smučišč in dobrih razmer, kar velja izkoristiti.
Kako vam je všeč koledar svetovnega pokala v tej sezoni brez svetovnega prvenstva? Bi morda kaj spremenili ali dodali?
Koledar mi je všeč, predvsem dejstvo, da že dolgo nismo imeli toliko tekem. Sam bi vseeno dodal še Japonsko, kjer je deskanje zelo popularno. Morda tudi Kitajsko, ki je lani bila v koledarju, letos pa ne vem, zakaj je ni. Vseeno se nimam kaj pritoževati; imamo 14 tekem, kar je res super.
Verjetno bi si želeli tudi, da bi Rogla tako kot predlani dobila dve tekmi, in ne zgolj ene...
Drži. Rad bi videl, da bi na Rogli kdaj izpeljali tudi paralelni slalom. Res je, da to ni olimpijska disciplina, a bi bilo vseeno malce drugače. Seveda pa je super, da imamo vsaj to eno tekmo, ki prinese nekaj več domačega vzdušja in domače promocije.
Na pripravah na Zermattu sta vam bila v pomoč oče Metod in serviser Dare Centrih. Ste opravili tudi kaj skupnih treningov z reprezentančnim trenerjem Izidorjem Šušteršičem in kolegi iz reprezentance?
Kadar je bila naša reprezentanca na avstrijskih ledenikih in sem bil tam tudi sam, smo seveda trenirali skupaj. Nabralo se je kar nekaj dni teh skupnih treningov, tudi z Žanom Koširjem in Timom Mastnakom, kar se mi zdi edino prav. Tudi zdaj v Cortini bomo tam kar vsi, kar je super zaradi primerjave.
Že kaj razmišljate o rezultatskih ciljih pred novo sezono?
To bo ena od sezon brez velikega tekmovanja. Za nas bo gotovo zelo pomembna tekma na Rogli. Ko sem bil v prejšnji sezoni tam tretji, je bil to velik mejnik v moji karieri. Vsi cilji so seveda usmerjeni v svetovni pokal, ne bi pa rad preveč napovedoval. Konkurenca je zelo strnjena in vsak lahko pride visoko.
Angažirali ste se tudi pri izdelavi desk in podložnih plošč za deske. Kje ste dobili spodbudo?
Začeli smo skupaj že pred desetimi leti, ko smo najprej sodelovali z Acem Sitarjem, a nato šli vsak svojo pot. Nekoč bi rad izdeloval svoje deske, na katerih bi tekmoval tudi sam. To je tudi načrt in želja za naprej. Deske sicer že imamo in jih testiramo, a stvar še ni dozorela do te mere, da bi lahko rekel, da bom na njih tekmoval. Računam pa, da bodo v doglednem času postale konkurenčne, in tako bi lahko začel voziti na deskah lastne blagovne znamke. Čeprav se ta šport na prvi pogled ne zdi popularen, se z njim ukvarja ogromno deskarjev in to vidim tudi kot eno od tržnih niš, s katero se lahko ukvarjam po koncu kariere.
Verjamete, da je to dejavnost, s katero bi se lahko tudi preživljali?
Trg je dovolj velik, da bi nam to lahko uspelo. Seveda sta tu še oče in Aljoša Fijavž, ki nam te deske izdeluje. Sam zgolj vozim in potem povem, kaj je v redu in kaj ne, medtem ko pri sami proizvodnji desk nisem prisoten. Deske je tako ali tako treba testirati, če pa to delaš zase, imaš od tega še nekaj več. Lahko si jo prilagodiš, kot ti najbolj ustreza, kar je prej prednost kot pa slabost.
Stari ste 33 let, a sem zasledil vašo izjavo, da nameravate tekmovati še do OI 2026 v Cortini. Ste se šalili ali mislili resno?
Če bo šlo brez poškodb, sem to mislil popolnoma resno. Tudi Andreas Prommeger in Roland Fischnaller sta stara že 39 let, a še vedno konkurenčna. Če pogledava OI, sem tiste leta 2006 v Torinu zamudil, saj sem šele naslednje leto postal bolj konkurenčen, tako da se v Evropi nikoli nisem imel priložnosti preizkusiti na OI. Če mi bo zdravje služilo in bodo igre res v Cortini, zakaj pa ne. Starostna meja se v športu pomika navzgor in to je povsem mogoče.
Na spletni strani FIS sicer še vedno lahko preberemo, da ste po poklicu študent...
(Smeh). Očitno tega še niso spremenili in jim bom moral sporočiti. Iz menedžmenta sem diplomiral že pred tremi ali štirimi leti, naslov diplomskega dela pa je bil Pridobivanje sponzorskih sredstev v Republiki Sloveniji. O tej temi sem kar nekaj vedel, saj si moramo sponzorje poiskati sami. Fakulteto sem imel kar rad, večjo muko mi je pomenila srednja šola.
Dve leti in pol ste že oče hčerke Zale. Nekateri športniki pravijo, da imajo po tem, ko postanejo starši, še večji motiv, da nekaj pokažejo tudi otroku. Tudi vi?
S tem se popolnoma strinjam. Odkar sem oče, je motivacija zagotovo večja. Kot starš si otroku največji vzor in tudi zaradi tega si želim, da bi vztrajal vse do OI 2026 in bi tudi hči enkrat videla OI od blizu.
