Kljub težavam s poškodbo stopala je Tim pred novo sezono razširil svoj repertoar, saj si olimpijsko normo za igre v Pjongčangu želi doseči kar v treh disciplinah prostega sloga.
V zadnjem obdobju so vas mučile težave s stopalom oziroma gležnjem. Za kaj pravzaprav gre?
Na septembrskem treningu na Novi Zelandiji sem si četrti dan, ki sem ga preživel tam, natrgal ligament med prvo in drugo stopalno kostjo, kakor tudi adduktor, mišico na stopalu. Potem sem takoj šel domov in na magnetno resonanco ter nato na terapije in prisiljen dopust. Noga je bila nekaj časa povsem nefunkcionalna, zato sem moral biti čim bolj pri miru. Načrtoval sem, da bo ta poškodba zaceljena veliko hitreje, tako da me je kar presenetilo, da sem moral biti odsoten celih deset tednov. Tako sem zamudil zelo dobro pripravljalno obdobje, ki je kar pomembno za začetek dobre sezone. Po drugi strani sem si v tem času malce spočil glavo. Samozavest je res nekoliko trpela. Vrniti sem se hotel na tekmi akrobatskih skokov v Koreji, a na treningu me je pri precej normalnem skoku uščipnilo in ustrašil sem se, da sem si spet natrgal ligament. Tisto tekmo sem potem izpustil in doma ponovno odšel na magnetno resonanco, ki je pokazala, da je vse skupaj zaceljeno in gre le za edem, torej oteklino ali vnetje, ki se rado pojavi po zaceljeni poškodbi. Na zadnji tekmi v Nemčiji sem lahko nastopil že precej normalno. Noga je še vedno boleča, a je glede psihe bolje, saj vem, da je vse skupaj zaceljeno.
Koliko sta torej ta poškodba in bolečina še psihološka ovira pri samih skokih?
Zdaj že bistveno manj. V Koreji še nisem vedel, ali je stopalo zaceljeno ali ne, a zdaj vem, da je vse skupaj v redu. Res je, da sedem mesecev nisem niti enkrat skočil na skakalnici, tako da je le drugače, kot če bi ves jesenski del normalno treniral. Takoj ko sem izvedel nekaj skokov, pa je bil občutek že zelo dober. Na to, kar se je dogajalo, sem hitro pozabil. Morda imam do teh skokov nekaj večje spoštovanje, saj akrobatski skoki niso moja najboljša disciplina, se pa v njej zelo dobro počutim in tudi zelo rad tekmujem. Zadnji konec tedna sem v Mönchengladbachu v tej disciplini tekmoval šele četrtič v življenju in za zdaj mi je predvsem všeč, da sem spet sposoben tekmovati. Dva meseca in pol odsotnosti je kar dolga doba.
EDINI V TREH DISCIPLINAH
Je pa tudi glede na poškodbo zanimivo, da ste se prav letos odločili razširiti svoj repertoar in v svoj program ob snežnem žlebu in slopestylu vključiti še akrobatske skoke.
Za zdaj sem edini deskar, ki poskuša doseči olimpijsko normo v vseh treh disciplinah. Tako sem se odločil zaradi tega, ker mi prav to predstavlja izziv. Že kot mulec sem se poleg slopestyla začel ukvarjati z akrobatskimi skoki, šele potem sem se predvsem zaradi trenerja, ki je to spodbujal, usmeril v snežni kanal, ki velja za tehnično najbolj zahtevno disciplino. Vanjo sem nato vložil kar 90 odstotkov svojega časa. Zdaj sem si sam sebi za cilj zastavil dokazati, da se je možno kvalificirati na OI v vseh treh disciplinah. To je seveda zelo težko, saj lahko s tem ogroziš vse norme. Tekem je trikrat več, prav toliko več je tudi vloženega časa. Osredotočenost je potem zelo težko držati in ob tem biti še konstanten z rezultati. Vsi ostali tako tekmujejo le v eni ali največ dveh disciplinah. To se pozna energiji, a takšen cilj sem si zadal, in verjamem, da ga lahko tudi uresničim. Če bo šlo vse po načrtih in bom izpolnil vse tri norme, se bom v naslednjem pripravljalnem obdobju spet bolj osredotočil na snežni kanal. Cilj za to sezono pa je torej bolj konstantnost v vseh treh disciplinah, in ne toliko doseganje res vrhunskih rezultatov, kot so kolajne na SP ali stopničke v svetovnem pokalu. Primarna je torej olimpijska norma, ki za akrobatske skoke in slopestyle pomeni uvrstitev med 40 na svetu na skupni lestvici, v snežnem kanalu pa med 32. Tu je tudi še norma, ki jo določi Olimpijski komite Slovenije. Ob tem bi rad svoje nastope stopnjeval celotno sezono.
Se je pa verjetno na tri tako različne discipline kar težko pripravljati ...
Poškodba se je res zgodila ob najbolj neprijetnem času. Na Novi Zelandiji sem imel namen trenirati v snežnem kanalu ter se nato vrniti v Evropo in na ledeniku vaditi še ostali dve disciplini. Oboje sem moral izpustiti, a niti nimam tako zelo slabega občutka. Telesno sem zelo dobro pripravljen, tu je potem še psiha. Vseeno menim, da potrebujem zelo malo časa, da se v celoti vrnem na stare pozicije. Vedno sem menil, da je bolj pomembna kvaliteta kot kvantiteta. Če bom v prihodnosti imel veliko kvalitetnih dni treninga, se to ne bo posebej poznalo. Tako me niti ne skrbi, da sem moral dva meseca počivati. Preskakovanje z ene panoge na drugo mi ne predstavlja težav. Ravno zdaj odhajam v ZDA, kjer bom nastopil tako v snežnem kanalu kot v akrobatskih skokih. Vedno je lepo videti, kje so ostali in kje še lahko napredujem. To je samo stvar časa, pretiraval na vse ali nič pa ne bom.
Ste zadovoljni s tem, kako se razvija vaša kariera? Po bronu na SP 2015 v snežnem kanalu so nekateri pričakovali, da bo takšnih rezultatov še več.
V našem športu je zelo težko biti konstanten. Redkokdo se konstantno uvršča na zmagovalni oder, tisti na njih se pogosto menjavajo. Za rezultat na SP bi rekel, da je super, da se je zgodil, čeprav je name dal veliko novega pritiska. Nekaj so pričakovanja drugih, drugo pa je realnost. Ta šport je v zadnjih dveh ali treh letih toliko napredoval, da se vsi osredotočajo le na eno disciplino. Tu mi potem nekaj zmanjka, saj moram svoj čas nameniti tudi ostalima disciplinama. Potem je težko biti konkurenčen tistim, ki so povsem na vrhu v le eni disciplini. Odločil sem se za drug pristop, saj je deskanje zavilo že v skrajnost, ko otroke že pri 13 letih usmerjajo v le eno disciplino. To je čisti nesmisel. Če mi bo uspelo izpolniti tri olimpijske norme, bi s tem najbolje dokazal, da moraš biti kot dober deskar sposoben delati prav vse. Logično mi je, da je treba narediti tudi nekaj za napredek tega športa, da bo pritegnil več ljudi ter se bosta povečala gledanost in zanimanje zanj. Vse je že predolgo enako in postaja preveč monotono. Vem pa, da poteka veliko sestankov, kako bi v deskanju naredili korak naprej in ga še popestrili.
ZVEZA POKRIJE LE POLOVICO STROŠKOV
Odbor za deskanje pri SZS za vas poskrbi dovolj dobro ali je alpski del deskanja glede tega privilegiran?
Zavedam se, da je prosti slog deskanja še vedno zelo mlada disciplina, je pa res, da je zanjo v svetu bistveno večje zanimanje kot za alpski del. To se je pokazalo tudi na OI, kjer imamo zdaj v programu že tri discipline. Na igrah v Vancouvru je bil snežni kanal celo drugi najbolj gledan šport. Splošni javnosti je to torej bistveno bolj zanimivo kot paralelne tekme. Zdi se mi, da gre pri tem tudi za zgodovino, ki je prosti slog nima. Na polno delam na tem, da bomo čim bolj prepoznavni in v prihodnosti pridobili čim večjo vrednost.
Vam stroške za potovanja in hotele krije zveza ali si jih morate pokriti sami?
Sem eden od štirih, poleg mene so to še Žan Košir, Rok Marguč in Filip Flisar, ki imamo tako imenovani svetovni status. Pričakoval bi, da imam zato vse skupaj pokrito, a na žalost je pokrita le približno polovica teh stroškov. Ostale stroške mi pokrijejo sponzorji, za katere sem zelo srečen, da jih imam. Po eni strani zadevo razumem, po drugi strani pa tudi ne. S tem se je treba sprijazniti in se ne obremenjevati, saj potem dobiš samo sive lase.
Kako je z denarnimi nagradami v vaših disciplinah deskanja?
FIS sicer ima predpisan svoj delež za nagrade, ki pa so pri nekaterih drugih tekmah zunaj FIS bistveno višje. Te tekme so tudi medijsko precej bolj podprte, predvsem v ZDA je ta šport kar zelo prepoznaven in precej bolj popularen kot v Evropi. Potem se pozna, da je bolje podprt tudi finančno.
V karieri ste utrpeli že 12 pretresov možganov. Vas to kaj skrbi?
To je res slaba stran tega športa. Pri vsakem vrhunskem športu se marsikdo ne zaveda, kaj vse je treba vložiti. Ljudje mi velikokrat govorijo, da samo uživam, a tu so tudi poškodbe, pretresi možganov ... Ti me res kar skrbijo, saj 12 ni tako majhna številka. Posledice so že vidne, a za zdaj še ne v taki meri, da bi bilo kaj zaskrbljujoče. Težave imam predvsem z očmi, kar se najbolj opaža pri prehodih iz temnega na svetlo. Včasih me oči tudi malce bolijo, a to je pač del vsega tega, kar počnem. Nekateri so še precej na slabšem, sploh glede kosti. Možgani pa so spet neka druga stvar, ko moraš takšne stvari kar resno vzeti.
Je pa očitno to že nekje v vas, saj ste se že kot otrok odločili, da greste v to smer deskanja, in ne denimo na paralelne tekme.
To je bilo res precej hitro razvidno, saj sem že pri štirih letih začel skejtati. Zdi se mi, da bi bil preveč omejen, če bi mi nekdo postavil vratca in mi določil, kje moram delati zavoje. To me res nikoli ni potegnilo.
Kaj vas še privlači v življenju? Na družbenih omrežjih veliko objavljate svoje fotografije s potovanj na Novo Zelandijo, Japonsko, Bali ...
Ko potujem, stvari vidim tudi z drugega zornega kota. Zdaj, ko imam priložnost, bi rad videl in doživel čim več. Zavedam se, da ne bom večno živel tega življenjskega sloga in vsak teden potoval drugam. Ker toliko potujem, pa me zelo veseli tudi vsaka vrnitev domov. Res je, da doma zdržim zelo malo časa, saj mi vse skupaj hitro postane precej dolgočasno, a je dobro videti tudi družino, psa ... Tiki je jorkširski terier, star že osem let in pol. Po OI v Sočiju je postal kar zvezda in njega še najbolj pogrešam. Trenutno je pri mami in ga zelo malo vidim, saj zdaj živim sam in zanj ne bi mogel skrbeti.
In kako je z vašo izobrazbo?
Šola je trenutno bolj na stranskem tiru in pri meni je to nekoliko zapleteno. Če zdaj ne bom stoodstotno vsega vložil v šport, bo tu nekdo drug, ki se bo na ta račun vsemu pripravljen odreči. V deskanju prostega sloga si po 23. ali 24. letu že težko konkurenčen, zato bom zdaj izkoristil čas, ki ga še imam. Potem se bom posvetil tudi šolanju, saj bi v prihodnosti rad razvil nekaj svojega, čeprav še ne vem točno, kaj. Vsekakor nameravam zaključiti srednjo šolo za turizem v Velenju, pozneje najverjetneje tudi fakulteto. Ne vem še, ali bom ostal v svetu deskanja ali odšel v kakšno drugo skrajnost, želim pa si, da bi delal v podjetništvu.
