Koliko trenirate druge discipline, slalom in veleslalom?
V vsej sezoni oziroma od Južne Amerike naprej sem imel sedem ali osem dni slalomskega treninga. Treniram, kolikor se da. Pred kombinacijo v Chamonixu smo v Mariboru dva dni trenirali slalom. Na smukih pa imaš tako ali tako za ogrevanje veleslalomsko progo. In treniraš, če hočeš. Veleslalom treniramo veliko več kot slalom, že zaradi hitrih disciplin.
Ste boljši tehnično ali boljši drsalec?
Če bi rekel, da sem boljši tehničar ali drsalec, bi se omejil. Prizadevam si za to, da bi bil dober v obeh elementih hitrih disciplin. Oboje si želim izboljšati. Želim si, da bi bil tehnično na taki ravni, da bi lahko vozil tudi veleslalom, in da bi bil tako dober drsalec kot najboljši smukači.
Kljub vsemu se najboljši smukači delijo na »tehničarje« in »drsalce«.
Drži. Toda če si omejen s tem, potem si takoj v zaostanku za drugimi. Potem nisi konkurenčen in nevaren na vseh progah. Če hočem biti enkrat med najboljšimi, moram na vse skupaj gledati precej širše.
Kdo pa je v tem trenutku najboljši smukač?
Zame je najbolj popoln smukač Norvežan Kjetil Jansrud. Blizu so tudi Aleksander Aamodt Kilde, Aksel Lund Svindal in recimo Matthias Mayer. Če hočeš biti najboljši, moraš biti zelo zelo dober v vseh elementih smučanja. Tak je moj pogled na smučanje in na mojo prihodnost.
Je bilo lani še prekmalu, da bi se uvrščali med najboljše tri – zaradi telesne in psihološke priprave po poškodbi? So se letos stvari postavile na pravo mesto?
To so malenkosti. Ko sem bil v lanski sezoni na 13. mestu, kar je bil moj najboljši rezultat, sem za zmagovalcem zaostal sekundo in 13 stotink. Ne vem, ali je bil to odstotek slabši čas od najboljšega. To razliko sem lahko izgubil v enem samem zavoju ali ob eni sami mali napaki. Je pa res, da verjetno nisem hotel verjeti, da se lahko uvrstim visoko oziroma da se lahko uvrstim med prve tri. Nisem si upal razmišljati o tem.
In kaj se je zgodilo v tej sezoni?
Morda se mi je lani zdelo prehitro po poškodbi in sem napredoval postopoma. Morda pa bi se lahko že lani uvrščal na stopničke. Izbral sem si pač tako pot. Res pa je, da sem v lanski sezoni naredil velik korak naprej pri pripravah na startu, pri pripravah pred tekmo. In vse skupaj sem lahko nadgrajeval poleti. Zavedam pa se, da imam še veliko rezerve. Lani sem na veliko tekmah največ izgubil v spodnjem delu prog. V Wengu sem bil v pretekli sezoni do zadnjega vmesnega časa 13., potem pa sem bil na koncu trideseti. In nisem vedel, zakaj. Letos vidim, da je bilo to zaradi dihanja – napetega smučanja in plitkega dihanja. Še v pretekli sezoni sem proti koncu tekme razmišljal samo še o tem, kako bom prišel v cilj, ne pa o napadanju na progi. Pametno je, če si vsako dirko zapomniš, jo predelaš in se iz vsake tekme nekaj naučiš.
Torej menite, da je smučanje bolj kompleksen šport, kot je videti na prvi pogled?
Menim, da je smučanje zelo zelo kompleksen šport. Najprej moraš biti telesno izjemno močan – pomembni so moč, ravnotežje, mikro gibi in vzdržljivost. Potem je tu zelo pomembna psiha. Sledita dve minuti ali dve minuti in pol, ko se pelješ tudi s 160 kilometri na uro. Stvari se dogajajo tako hitro, da moraš biti izjemno zbran, da vse odpelješ brez težav. Povrhu vsega imaš ob telesu oziroma nogah in snegu, po katerem voziš, še dva dejavnika – smučarske čevlje in smuči. Torej nimaš neposrednega stika ne s smučmi ne s podlago. Nov dejavnik je podlaga sama, ki je zelo različna – od mehkega snega do čistega ledu. Ogromno je dejavnikov, ki vplivajo na rezultat, in v dveh minutah moraš obvladati vse.
Zdaj ste torej celota – vi kot tekmovalec in oprema, ki se spusti po progi. Brez motečih dejavnikov in strahu.
Prizadevam si za to. Zato delam s psihologinjo Tino Jeromen, s katero se ukvarjava predvsem s pripravo na tekmo. Za zdaj gre dobro. Mislim, da sem bil v tej sezoni na startu vsakič pravi, takšen kot sem hotel. So še rezerve, ki pa pridejo z izkušnjami in delom. Ko si na vrhu oziroma pri vrhu, je ogromno motečih dejavnikov, ki lahko vplivajo nate. Zaradi tega moraš znati vse izklopiti, moraš se znati osamiti in biti tak, kot si bil, ko še nisi dosegal dobrih rezultatov.
Ali lahko odmislite strah pred poškodbo, strah pred hitrostjo?
Lahko, seveda lahko. Izklopiš misel, ker je pač strah samo misel. Strah ali karkoli drugega je le misel, ki ti potem da občutek. Neresnično je. To je samo kemična reakcija, ki se zgodi v glavi in če si sposoben to odmisliti, je odlično. Lahko pa si prikličeš drugi občutek, ki je zate bolj prijeten. Ampak normalno je, da me je pred tekmo strah. Odvisno je sicer od tekme do tekme. Na veleslalomu in slalomu me je manj strah oziroma imam bolj tremo, na drugih tekmah pa je prisotno oboje. Prizadevam si za to, da bi strah in tremo omejil na pravo raven. Potem lahko preostalo energijo izkoristim za dodatno spodbudo na progi, da me ponese.
Kako pa se odzovete, ko recimo pade Svindal, ki je izjemno pripravljen? Vas kaj stisne pri srcu?
Stisne me. Vse skupaj ti gre nekajkrat skozi glavo, ampak pomembno je, da znaš, ko si na progi, izpustiti to misel. Da je ne premlevaš in da te ne zmoti. Moraš biti sposoben osredotočiti se nase in na svojo vožnjo. Na startu moraš biti pravi in vso svojo pozornost usmeriti vase in svoje smučanje. Slišiš pa zagotovo, saj se ljudje, ki so na startu, derejo, če kdo pade, in to izveš, tudi če nočeš izvedeti.
Svindala smo videli, kako je vstal z raztrganimi vezmi in odkorakal s proge, Lindsey Vonn pa je obležala v snegu. Kako vi gledate na te stvari? Kako gre lahko tekmovalka po taki poškodbi drugi dan na tekmo? To ni normalno.
Vsak vrhunski športnik je nekaj posebnega. Tako je tudi Lindsey. Vonnova ima 76 zmag v svetovnem pokalu in se vsakič, ko zmaga, v cilju veseli, kot da bi prvič. Že to je neverjetno in vidi se, kakšno željo in motivacijo ima za smučanje. Kot vrhunski smučar moraš biti malo poseben, če hočeš preživeti kariero. Moraš znati odklopiti vse moteče dejavnike, da lahko delaš to, kar rad delaš. Lindsey je naslednji dan po poškodbi sama hotela preizkusiti, ali je poškodba res tako huda. Potem pa je videla, da ne gre, in odločila se je, da predčasno konča sezono. Ampak v karieri je imela toliko poškodb, da ne vem, ali je vredno v danem trenutku toliko tvegati. Težko pa se postavim v njeno kožo, ker nisem bil še nikoli na tako visoki ravni kot ona. Ne vem, kako razmišlja, ampak zame je v tem trenutku zdravje na prvem mestu. Raje sem zdrav, kot da imam 77 namesto 76 zmag v svetovnem pokalu.
Tina Maze bi lahko imela 30 zmag več, če bi smučala prek limita. Ampak verjetno bi se vsaj enkrat tudi poškodovala.
Neverjetno je, da ni bila nikoli poškodovana, imela je le nekaj težav s hrbtom. Verjetno bi imela res 30 zmag več, ampak bi bila danes na pol invalid. Tudi Andrea Massi je dejal, da bi imela več zmag, če bi prej začeli delati skupaj, toda nikoli ne veš. Tina je naredila res vse, kar je lahko, osvojila kopico kolajn in postavila neverjetne rekorde.
Ste se smučarji v slovenski reprezentanci, ko je bila Tina najboljša na svetu, počutili zapostavljene?
Ne. No, mogoče se je kdo tako počutil, sam pa se zagotovo nisem. Glede na to, kar je Tina dosegala in kaj je pomenila v svetovnem smučanju, je popolnoma normalno, da je dobivala to, kar je dobila.
Mislite na denar od zveze?
Da. Je pa res, da bi jo lahko zveza precej bolje iztržila in od nje dobila precej več, kot je. Potem bi bilo verjetno več denarja tudi za nas. Morda ne bi bilo lažje, ampak vsaj malo bolj mirno. Denar, ki ga je dobila od zveze, pa je v primerjavi s tem, kaj bi lahko dala slovenskemu smučanju, pa na zvezi tega niso znali izkoristiti, povsem normalen. Vso pozornost in ves denar je dobila povsem zasluženo.
Pa se niste počutili kot druga liga? Manjvredni?
V primerjavi s Tino smo bili druga liga, ampak vedeli smo, da je bila tudi Tina nekdaj druga liga. Če se sprijazniš s tem, da si druga liga, in nimaš ambicij, da bi bil prva, potem nikoli ne boš prva liga. Če pa narediš vse za to, da bi bil nekoč prva liga, in se znaš pobrati tudi v najtežjih trenutkih, potem lahko enkrat prideš v prvo ligo.
Za specialista za hitre discipline ste sorazmerno mladi. Glede na zdajšnje povprečje naj bi šele čez tri leta dosegali najboljše rezultate.
Starostno povprečje najboljših tridesetih smukačev je 29 ali 30 let. Med trideseterico najboljših sem res eden izmed mlajših, skupaj s Kildejem. Kljub temu se počutim starejšega, ker sem bil ves čas v ekipi, v kateri so bili starejši smukači – Andrej Šporn, Rok Perko, Andrej Jerman. Včasih mi je kar všeč, ko pomislim, da imam šele 24 let.
Koliko pa vam je dalo druženje s starejšimi od sebe?
Veliko. Tudi če se prej tega nisem zavedal, zdaj spoznavam, da sem delil izkušnje z nekom, ki je bil na stopničkah. Gledal sem, kaj so delali, videl, kako so razmišljali, spraševal sem jih za nasvete ... Morda jih takrat nisem razumel, vendar čez leta, ko sam prideš v tak položaj, vidiš, da so imeli prav. Da je tako, kot so ti govorili, in da je to prava pot. Res pa je, da je ogromno poti, ki vodijo na vrh. Lahko vam povem norveško primerjavo – katerikoli Norvežan bo treniral z Jansrudom in Svindalom, bo slej ko prej prišel v vrh. Ker jih gleda, ker se z njimi primerja na treningu, ker trenira z najboljšimi na svetu. Tudi če se tega ne zavedaš, si zraven in vpijaš znanje kot goba. Tudi Svindal in Jansrud sta se učila od najboljših na treningu, saj sta se učila od Kjetila Aamodta in Lasseja Kjusa.
Zakaj je letos toliko poškodb? Telesna priprava je vse boljša, poškodb pa vse več. Je razlog umetni sneg, divje proge ali kaj drugega?
Prvi faktor je konkurenca in raven, na kateri moraš smučati, da prideš že med 30 in 20. Tisti, ki prihajajo in morda niti niso toliko sposobni, tvegajo več. Svindal si je neizmerno želel zmage v Kitzbühlu in je vedel, da mora smučati izjemno. Tvegal je vse in izgubil. Ko si povsem na meji, je lahko usodna stotinka sekunde nezbranosti in si v snegu. Največja razloga za toliko poškodb sta torej izjemna konkurenca in zelo visoka raven smučanja.
Tudi pri ženskah?
Žensko smučanje je na nekoliko nižji ravni kot moško in konkurenca je manjša, razlike pa so večje. Vseeno pa je za ženske enako kot pri nas. Je pa res, da so tudi smuči vse hitrejše. Vse je bolj na robu – smuči, priprava smuči, vezi, čevlji, dresi. V tehnologijo se vlaga veliko denarja. Tudi proge so vse težje. Smuča se samo še na zelo zelo trdih podlagah, skoraj po ledu. Ko se voziš po taki progi, imaš izjemne pospeške. V karieri še nisem doživel smuka, kot je bil v tej sezoni v Santa Caterini. V življenju še nisem občutil takega pospeška kot tedaj, ko sem se vozil po tej progi navzdol.
Pa ste adrenalinski odvisnik?
Nisem. Sicer mi zapoje srce, ko se vržem s pečine, skočim s padalom ali če letim sto metrov na smučeh. Vendar tega ne potrebujem. Všeč pa mi je.
Vonnova že nekaj let govori, da bi se rada pomerila v moški konkurenci. Za koliko sekund bi jo prehiteli? Pa ne v Lake Louisu.
Tako dobra smučarka, kot je Lindsey, bi zelo verjetno lahko presmučala večino moških smukov. Nekaj drugega je Kitzbühel, kjer nisem prepričan, da bi prišla normalno do cilja. Slišal sem, da se je hotela z moškimi pomeriti celo na Petelinjem grebenu. No, takrat je Maria Riesch, ki je bila na ogledu proge kot komentatorka, rekla, da Lindsey ne bi prišla do cilja. Lahko bi smučala na moških progah, ampak mislim, da bi recimo v Garmischu za zmagovalcem zaostala tri sekunde. Ampak takole je zelo težko ugibati. Je pa seveda velika razlika med moškim in ženskim smučanjem.
Ste zaposleni v državni upravi – vojski, carini ali policiji?
Ne. Do zdaj nisem imel rezultatov, ki bi me glede na kategorizacijo lahko pripeljali do službe. Prednost imajo pač dosežki na svetovnih prvenstvih, pa četudi sta to krling ali pa lokostrelstvo. Po rezultatih v tej sezoni imam malce več možnosti. To bi mi izjemno veliko pomagalo, vsaj socialno varnost bi imel in tekla bi mi delovna doba.
Končali ste 2. gimnazijo v Mariboru. Pa ste sploh bili v šoli?
Prva dva letnika še nekaj, potem pa so me sošolci, ko so me videli, težko prepoznali. Delal sem izpite. Morda mi je žal, da nisem šel na maturantski ples in izlet.
Kako pa se otrok odloči za smučanje?
Ne odloči se, usmerijo te straši. Kot otroku ti je všeč, potem pa te starši dajo v smučarsko šolo. Imela sta malo več prostega časa, pa še jaz sem pokuril odvečno energijo. Potem sem šel v klub, v katerem so videli, da znam malo obračati smuči, in sem ostal. Takrat staršem ni bilo treba vsega plačevati, saj je veliko prispeval klub. Pred leti si imel v C-reprezentanci vse pokrito, danes pa moraš v A-reprezentanci plačevati samoprispevek. Si predstavljate, da bi morali nogometaši plačevati, da nastopajo za reprezentanco? Nihče ne bi igral. Pri nogometu je drugače, ker nisi odvisen od reprezentance. V smučanju pa te zveza, če ne plačaš, ne bo prijavila na tekme. In potem? Ampak če pljuvaš po zvezi, se sponzorji odmaknejo in potem je še slabše. Začaran krog.
Ali poletne priprave morajo biti na južni polobli?
Zelo so dobrodošle, naš trener Peter Pen pa je napisal program tudi brez tega. Predvsem imaš mesec dni časa, da preizkusiš material in si na snegu.
Ali imate zasebne pogodbe?
Imam osebnega sponzorja Palomo in pogodbo s proizvajalcem smuči Stöcklijem. Ampak moram preživeti, saj imam družino. Že prej smo shajali, čeprav je šlo včasih za nohte, zdaj, ob teh uspehih, pa je malce lažje. Tudi priprave v Čilu so za nas tri, Klemna Kosija, Martina Čatra in zame, pokrili v klubu Branik.
Katero drugo mesto vam je bolj všeč, tisto na smuku v Garmischu ali na superveleslalomu v Hinterstoderju?
Ob prvem sem bil bolj vesel, na drugo pa sem bolj ponosen. Prvo je vseeno prvo in takrat sem bil bolj vznemirjen. Ko sem bil drugič drugi, pa se mi ni zdelo nič posebnega.
Najtežji trenutek v vaši karieri pa je bila poškodba.
To je bil res najtežji trenutek, a je bil hkrati najboljši. To je bil prelomen trenutek, da sem razčistil pri sebi, zakaj rad smučam, zakaj rad vstajam ob petih, zakaj rad treniram, zakaj hodim že 12 let v fitnes, da sem poiskal psihologa ... Vse skupaj je pojasnilo marsikaj. Ob poškodbi sem malo dozorel na osebni in smučarski ravni.
Kaj ti dve drugi mesti pomenita za naprej?
Ne bom rekel, da hočem smučati popolno, ker popolnega ni. Tudi če zmagaš za dve sekundi, se da še boljše. Prizadevam si za popolnost, a je ne zahtevam. Ambicije in pričakovanja so se zvišala, pomembno pa je, da jih držim na realnih tleh, da jih brzdam. Ne morem pričakovati, da bom vsako tekmo na stopničkah, čeprav sem tega sposoben. Nočem, da sem razočaran, če bom slabši. Še dva meseca nazaj bi bil vesel dvajsetega mesta. Zdi se mi pomembno, da ohranim trezno glavo. Vem, da sem sposoben priti na vrh, a nočem, da bi požrl samega sebe, če tega ne bom dosegel na vsaki tekmi.
Hočete zmagovati?
To si želi vsak športnik. Hočem dvigniti povprečje svojega življenja, svoje osebnosti in svojih rezultatov. Hočem, da bom prišel na raven, na kateri bom tudi s povprečno vožnjo blizu vrha.
Mali smukaški globus?
Dolgoročni cilj.
Čez tri leta?
Teoretično je mogoče, a nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Posebej v športu, v katerem sem.
Vas tekmeci gledajo kaj drugače?
Zagotovo. Avstrijce je moje drugo mesto sredi njihove države, pred Marcelom Hirscherjem, malce zapeklo. Slovenija je David, Avstrija Goljat in logično je, da so jezni. Gledajo pa me drugače – trenerji me snemajo na treningu, tekmovalci te malo sprašujejo, česar prej ni bilo. Nimam rad, da te smučar, ki te prej niti pogledal ni, zdaj pozdravi. Prišel sem na smučarski zemljevid. Pridobil sem si spoštovanje. S tem, kolikor vlagamo, smo naredilo ogromno.
Torej se da?
Da se, vedno se da.
Glavni trener za hitre discipline Peter Pen?
Zelo dober je. Zaradi svojega pogleda na smučanje, pogleda na smučarja, na ekipo ... Ima drugačen pogled na vse skupaj kot drugi trenerji. In bori se za nas tekmovalce, za svojo ekipo. Ima pogum, da pove stvari, ki jih drugi ne bi. Vse stvari ima razčiščene. To vpliva na tekmovalca, ki mu zaupa in ima večjo motivacijo. Prej daš vse od sebe. S Penom se lahko pogovarjaš o vsem – o smučanju, o osebnih stvareh, o kondiciji, o tehniki ... Je zelo kompleten trener, ki ima vizijo. Ne stoka, ampak bo skušal najti alternativo. Ogromno se je naučil od Anteja Kostelića.
Koliko vam je pomagal Andrea Massi?
Massi nas ni samo kondicijsko pripravljal, saj smo bili dobro kondicijsko pripravljeni že prej. Zelo ga spoštujem, saj je delal v ekipi, ki je bila najboljša na svetu. Ve, kako se pride do tega, da se zmaguje. Za nas je veliko bolj pomemben za to, da nam v ekipo vcepi zmagovalnega duha, in preprosto mu moramo verjeti, ker je dokazal, da je delal dobro in prav. Lahko bi ga še bolj izkoristili.
Kaj pa sotekmovalci? Klemen Kosi?
Kosi daje za smučanje vse od sebe. Smučanje je njegovo življenje in 24 ur na dan posveti temu športu. Vse je posvetil temu, da bo naredil vrhunski rezultat. Res mu privoščim, da bi mu uspelo. Je pa na neki način poseben, tako kot vsak vrhunski športnik.
Olimpijske igre 2018? Kolajna?
Do takrat sta še dve leti. Mislim, da smo na dobri poti, bi pa zelo prav prišla kakšna pomoč v ekipi. Še kakšen človek, ki bi pomagal. Pomembna je pot, rezultat pa bo že prišel.
