Novembra ste v pogovoru za naš časnik dejali, da želite pogodbo z Montpellierem oddelati do konca, čeprav niste bil povsem zadovoljni s svojim statusom. Kaj se je spremenilo v tistem mesecu dni, da ste se decembra odločili za odhod v Eisenach? S čim so vas Nemci prepričali?
Nisem imel zadostne minutaže, in ko se je bližalo EP, sem dobil ponudbo iz Nemčije. Pri Eisenachu je trener Velimir Petković, ki mi je obljubil, da bom igral med 50 in 60 minut. Sprejel sem predvsem, ker se je bližalo EP, da bi se vrnil v igralski ritem.
Ste torej prestop iz Montpelliera zahtevali sami ali je bila to tudi želja Francozov?
Klical me je agent in mi rekel, da mi pri Montpellieru ne bodo delali težav, če bi si želel oditi. Ne vem, ali so hoteli, da grem, ali ne, ampak ko se je ponudila priložnost za odhod, sem jo izkoristil. Glede na to, da niso imeli nič proti, verjetno tudi njim ni bilo več do nadaljnjega sodelovanja.
Vaša prva epizoda v Nemčiji pri Hannovru ni bila tako uspešna, čeprav je tudi res, da takrat niste dobivali toliko priložnosti za igro, kot bi si želeli. Ob svoji drugi izkušnji v bundesligi ste že na prvih štirih tekmah zabili 22 golov. Kaj je drugače pri Eisenachu, kot je bilo pri Hannovru?
Hannover je zame plačal dokaj visoko odškodnino, a ko sem prišel na prvo tekmo, ravno proti Eisenachu, ki je takrat šele prišel v prvo ligo, sem igral samo 13 sekund. Na drugi tekmi sem dobil dve minuti. In tako je bilo pol leta. Potem sem preprosto rekel, da bom odšel, če se ne bo nič spremenilo. V klubu so me prepričevali, da ostanem, ampak igral sem približno deset minut na tekmo, kar je bilo premalo.
Samo mesec dni po prestopu v Nemčijo ste se dogovorili za vnovično sodelovanje s Celjem, kamor se selite po koncu sezone. Večkrat ste že dejali, da ste se v določenih odločitvah prenaglili. Ste tokrat dobro razmislili, ali je to pravi korak?
Govoril sem z Brankom (Tamšetom), ki mi je povedal, kaj misli, kaj vidi. Predstavil mi je svojo vizijo, vezano na klub, vezano name, in me s tem prepričal. V Celju sem se vedno dobro počutil in vračam se res s tem namenom, da se vrnem na tisto raven, na kateri sem že bil. Vem, da sem sposoben, to sem pokazal tudi decembra, ko sem se vrnil v Nemčijo. Vem, da lahko, potrebujem samo kontinuiteto. Ko sem govoril z Brankom, sem ocenil, da mi bodo to najbolje omogočili v Celju. Po dolgem razmisleku sem se odločil, da je to pravi korak.
Celjski trener je bil torej eden ključnih razlogov za vrnitev v Celje. Kako dobro se poznata?
Sodelovala sva, ko sem prišel iz Minska za tiste tri mesece. Kaj veliko do zdaj še nisva delala skupaj, ampak igralci, ki so v reprezentanci, pravijo, da je super trener. Tudi v Celju vidim, da dobro igrajo, igralci so zadovoljni. Zagotovo je dober človek in verjamem, da je tudi odličen trener. Če ne bi verjel, ne bi šel nazaj v Celje.
Svoje najboljše tekme ste odigrali ravno v Celju, ko je bil trener še Vladan Matić. Kako ste se razumeli z njim?
Matić je bil dober človek, ampak težko rečem, kako dobri so bili najini odnosi. Definitivno pa sem pod njegovim vodstvom pokazal največ.
Pred leti vas je Matić tik pred vašim odhodom v Hannover označil kot bistrega fanta, a tudi kot velikega otroka. Zdaj ste slaba tri leta preživeli v tujini, menite, da ste zdaj izdelan igralec tudi v smislu dozorelosti?
Nisem še izdelan, ne igralsko ne psihično, sem pa v nekih segmentih napredoval – zagotovo sem bolj odrasel, dobil sem otroka. Glede same igre … Kaj pa vem. Če bi lahko prevrtel čas nazaj, se ne bi odločil za odhod v Hannover, ampak bi še ostal v Celju sezono, dve ali tri.
Pred pripravami na EP ste dejali, da bi lahko postali ključni mož reprezentance, če bi postali psihično močnejši in bi se prepričali, da ste sposobni velikih stvari. Na prvenstvu nato niste zablesteli. Morda niste čutili zaupanja selektorja, morda ekipe?
O tem, kaj je bilo krivo, ne bom govoril. Na tekmi s Švedsko sem res odigral slabo tekmo, to priznam. Potem pa sem proti Nemčiji igral tri, štiri minute, zabil gol, nato pa sem bil zamenjan in nisem več igral. Ne vem, v treh minutah ne morem dati sedmih golov. Ne morem reči, da sem bil na prvenstvu najbolj zadovoljen z minutažo. Mogoče selektor ni imel dovolj zaupanja vame in sem zato dobil manjšo minutažo.
Vujović je po izpadu dejal, da niste pravi karakter, da bi vodili reprezentanco, da si ne upate prevzeti odgovornosti, da ste videti brezkrvno, ko napadete gol. Rekel je, da ne ve, koliko časa se vas še izplača čakati. Kako bi mu odgovorili?
Ne bom mu odgovarjal, ker se mi ne zdi smiselno z njim prerekati prek medijev. Če ima tako mišljenje, naj ga ima, jaz ga ne morem spremeniti. Ampak ni mi pa vseeno. Njegovega mnenja ne morem spremeniti, niti ga nočem, niti ga ne bom. Vem, da sem sposoben, ampak mogoče nimam pravega karakterja.
Je morda v reprezentanci prevelik pritisk na vas, ker ste praktično edini visoki strelec z razdalje? So s tem povezane vaše nekoliko slabše predstave?
Mogoče. Razen Klemna Cehteta in mene nimamo 'šuterjev', kar zagotovo ustvari določen pritisk. Tudi če misliš, da ne. Včasih prebereš kaj v novicah, vse skupaj zagotovo malo vpliva.
Po prvenstvu se je veliko govorilo o domnevnem slabšem vzdušju v reprezentanci. Omenjalo se je celo, da sta se znotraj reprezentance oblikovali dve ekipi.
Na Poljskem se mi ni zdelo. Bil je 'hero team' pod Denićem, na tem prvenstvu ga ni bilo. Letos smo se imeli super, uživali smo na pripravah, ne bi rekel, da so v reprezentanci kakšni klani.
Torej bi pod Denićem lahko govorili o razkolu v ekipi, pod Vujovićem pa je bilo vse v redu?
Razkola ni bilo niti pod Deničem. Bil je 'hero team', kot so se poimenovali ti igralci. Ampak to je bilo bolj za šalo kot kaj drugega. Tudi takrat smo se povsem dobro razumeli. Mislim, da ni bilo nobenih klanov, ne vem, kdo si je to izmislil. Tega nisem občutil.
Ste igralec, ki potrebuje poleg sebe pravega organizatorja igre, da pridejo vse vaše odlike do izraza. S katerim organizatorjem igre v slovenski reprezentanci ste se najbolje ujeli v igri?
Najboljše sem igral s Sebastianom Skubetom, ampak v reprezentanci je bil žal levi zunanji. Od teh, ki so bili tukaj, pa sem se najbolje ujel z Bombačem.
Kaj pa Miha Zarabec? Z njim boste v prihodnosti v dresu Celja navsezadnje sodelovali še precej več.
Da se ne bomo narobe razumeli, super mi je igrati tako z Urošem (Zormanom, op. p.) kot z Dekijem (Dejanom Bombačem, op. p.) in Miho (Zarabcem, op. p.). Dejal sem, da mi je bilo na prvenstvu najljubše igrati z Bombačem, ampak tudi Miha je odličen igralec. Ima druge kvalitete. Z njim prej nisem igral nikoli, ampak je zagotovo tudi z njim užitek igrati. Ko se bova malo spoznala in uigrala, bova zagotovo dober tandem.
Se nameravate v Celju zdaj ustaliti ali je to le nova odskočna deska za naprej?
V Celju se bom poskušal vrniti na staro raven, potem pa bom videl. Nikoli ne veš, zdaj je na primer Heineken prevzel Pivovarno Laško in je glavni. Lahko se zgodi, da bi v primeru dobrih rezultatov kaj več investirali in spet naredili super ekipo. Če bi bilo tako kot nekoč, torej dobra ekipa z domačimi igralci, ne bi šel nikoli iz Celja. Celje mi je super. Tu so odlični navijači, tu sem doma.
Kakšna pa je vaša prihodnost v reprezentanci?
Selektor je tako ali tako napovedal, da bo prišlo do določenih sprememb. Lahko da bom zraven, lahko da ne bom, tega ne vem. Ne vem niti, ali se je kaj spremenilo z moje strani, o tem niti še nisem razmišljal. Iskreno povedano, ne vem. Najprej bomo videli, kakšen bo spisek, nisva pa se s selektorjem o tem še nič pogovarjala.
